Decembra 1797 je Pariz zmagoslavno sprejel junaka – 28-letnega generala, ki je na čelu svoje vojske dejansko sam prinesel zmago Franciji v vojni proti celotni koaliciji sovražnikov, predvsem pa Avstrijcem. Prvič po nekaj letih se je mlada in nestabilna republika lahko vsaj za kratek čas počutila varno in naredila optimistične načrte za prihodnost. In vedno več Francozov je začelo povezovati vero v boljšo prihodnost s tem mladim generalom, katerega odločnost in vodstvene lastnosti so bile resnično občudovanja vredne. Ime mu je bilo Napoleon Bonaparte.
Preostanek zgodbe je znan. Napoleon je vodil Francijo, najprej kot prvi konzul in kasneje kot cesar. Vzpostavil je diktaturo enega človeka in postal izjemen ne le vojak, ampak tudi državnik. Napoleonov zakonik, ki je postavil temelje sodobnega pravnega sistema Francije, posodobitev njenih gospodarskih institucij in številne druge državniške dosežke – zaradi tega in ne le zaradi vojaških zmag mnogi ljudje še vedno spoštujejo Napoleona.
Kljub temu je njegova zapuščina še danes sporna. Eden od pomembnih elementov teh razprav je, ali so bili zgoraj našteti dosežki vredni številnih smrti v napoleonskih vojnah. In ali je vredno, da vojska, tudi najbolj nadarjena, postane vodja države?
Vojna, zlasti vojna proti zunanjemu agresorju, je vedno povečanje vpliva vojske. Še posebej, če je ta vojna zmagala. Zgodovina pozna veliko primerov, kako so poveljniki po zmagah (in včasih porazih) postali vplivni državniki in pogosto vodili države s pravnimi ali močnimi metodami.
Realnost današnje Ukrajine v kontekstu obsežne ruske invazije je takšna, da Ukrajinci zaupajo svoji vojski kot nihče drug. Uspešen spopad s sovražnikom je oborožene sile Ukrajine naredil razlog za ponos. In to je naredilo znane vojaške voditelje, predvsem pa vrhovnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine Valerii Zaluzhnyi, izjemno priljubljene v družbi. Čeprav Zaluzhnyi sam ni niti namignil na svoje ambicije v politiki z besedami ali dejanji, za mnoge Ukrajince v zadnjem letu in pol, je postal nedvomna avtoriteta in zaželen kandidat za vlogo tistega, ki bi moral ob koncu vojne končno “obnoviti red” v državi.
Trenutno takšen razvoj izgleda malo verjetno. Če pa bi nas zgodovina morala česa naučiti, je to tisto, kar “nikoli ne reci nikoli” – še posebej po 24. februarju 2022. Družbena realnost je takšna, da ima lahko Valerii Zaluzhnyi ali drug znani poveljnik oboroženih sil Ukrajine zelo dobre možnosti v primeru vstopa v politiko. To bo posledica velikega zaupanja v oborožene sile Ukrajine, še enega vala razočaranja nad “tradicionalnimi” politiki (Volodimir Zelenski se je že zanesljivo pridružil kohorti) in splošnih težav, ki bodo neizogibno prizadele povojno Ukrajino.
Leto 2014 je že pokazalo del potenciala takšnega poteka dogodkov. Čeprav je ruska priključitev Krima in njena invazija na vzhodno Ukrajino po obsegu in (bodimo iskreni) vplivu na ukrajinsko družbo bistveno pretresla družbo manj kot dogodki leta 2022, so na lanskih parlamentarnih volitvah skoraj vse politične stranke poskušale v ospredje pritegniti vojake ATO, vključno s poveljniki prostovoljnih bataljonov. Rezultati prve opazne kampanje posameznega vojaškega osebja v politiko so se izkazali za zelo sporne. Nekdo je delal nesebično in nekdo se je izkazal za Semen Semenchenko in Nadiya Savchenko.
Drug pomemben dejavnik, ki bi lahko potencialno prispeval k nastanku vojske v politiki (ali celo na vrhu), je tradicionalna bolečina ukrajinske politične kulture – prepričanje velikega števila državljanov, da mora državo voditi “močna roka”, ki bo z radikalnimi metodami premagala gospodarske težave, korupcijo in vse ostalo. To prepričanje je eden od hranljivih virov ukrajinskega populizma, ki vedno znova daje moč tistim, ki obljubljajo, da bodo tukaj in takoj “uredili stvari”. Najnovejši (vendar daleč od prvega) in najbolj presenetljiv primer je Volodimir Zelenski. Konec koncev, ni bilo za nič, da je bil do leta 2020 Alexander Lukašenko morda najbolj priljubljen tuji vodja med Ukrajinci.
Nekateri Ukrajinci to željo po “močni roki” dopolnjujejo z idejo, da se bodo “fantje vrnili s fronte in obnovili red v državi.” Očitno in tu je zgodovina spet dober učitelj, da si bo po dolgi vojni večina njenih udeležencev iskreno želela in potrebovala počitek in pomoč, ne pa novih, tokrat političnih, bitk. Če pa se nekdo še vedno želi preizkusiti v politiki, bodo takšna čustva v njegovo korist.
Mnogi od tistih, ki resno ali ne resnično razpravljajo o hipotetičnem prihodu na oblast vojske, si iz nekega razloga predstavljajo takšen razvoj dogodkov po scenariju vojaškega udara in vzpostavitvi tega, kar je v naši državi postalo mem in ne resna beseda – hunta.
Ni treba posebej poudarjati, da so vsi državni udari, vključno z vojaškimi, nezaželena pot. Ker ga naši zavezniki zagotovo ne bodo odobrilismo na Zahodu, kjer je za politične kroge, zlasti javno mnenje, legitimnost ključnega pomena. Ker je “močna roka” z močjo diktatorja nekaj, kar je mogoče zlahka “začeti” in potem zelo težko “umakniti”. Ker močna vlada enega človeka načeloma ni zgodovinsko značilna za ukrajinsko politično kulturo. Ukrajina ni Singapur ali Južna Koreja, kjer družbe že desetletja prenašajo diktaturo (v primeru Južne Koreje, vključno z vojaško diktaturo) zaradi gospodarske rasti.
Obstaja še en scenarij. Tako kot Napoleonu ni treba izvesti državnega udara, zlasti ne v evropski državi 21. Demokratični sistem ni popoln, vendar je sposoben pripeljati sposobne ljudi na vrh, zlasti v času krize. In tudi vojska. Čeprav zgodovina dvajsetega stoletja ponuja veliko manj primerov vojaških politikov kot prejšnja obdobja, lahko navedemo en presenetljiv primer. Dwight D. Eisenhower, ki je poveljeval združenim ameriškim in britanskim silam v Evropi od izkrcanja Normandije med drugo svetovno vojno, je leta 1953 postal demokratično izvoljen za predsednika Združenih držav. Kot bo pokazalo naslednjih osem let in dva predsedniška mandata, eden najuspešnejših v novejši ameriški zgodovini.
Povečanje vloge vojske v ukrajinski politiki po vojni ni zagotovljen scenarij, vendar je zelo verjetno. Samo pojav vojaških politikov ni ne dober ne slab. In to zagotovo ni slabše od “testiranja močne predsedniške republike” Volodimirja Zelenskega in njegovega spremstva. General kot politični vodja lahko postane bodisi pomembna osebnost, kot sta Napoleon ali Eisenhower, bodisi neusmiljen tiran, ki ga bodo prihodnje generacije preklele.
V ukrajinski realnosti ni učinkovite alternative razvoju učinkovitih demokratičnih mehanizmov in institucij. Če je v okviru takšnega sistema oseba, ki združuje vojaške zmage in izkušnje z jasno vizijo demokratičnega in uspešnega razvoja države in jih je sposobna izvajati, lahko na čelu moči, bo to le najboljše.
