Ena glavnih tem v Ukrajini čez vikend je bila Velika Britanija– mesto nekdanjega, kot se je izkazalo, svetovalca ministra za notranje zadeve Vadima Denysenka. Spomnimo se, da je Denysenko ponudil, da ne bo odprl meje za moške tudi po koncu vojne. Ne odpirajte se še tri leta, ker “drugače preprosto ne bomo ostali kot narod.”
V Denysenkovem postu – tako tem kot naslednji, kjer je začel odkrito ustrahovati Ukrajince, oziroma ukrajinske ženske (“če takšnih omejitev ni, bo v najboljšem primeru v naslednjem desetletju sem pripeljanih 2-3 milijone Azijcev”) – je veliko zanimivih stvari, pravzaprav v zvezi z resnimi problemi s sliko, če je bila ukrajinska družba seveda resno in sistematično zaskrbljena zaradi tega vprašanja. V Telegramom In mediji so hitro našli “kompromisne dokaze” o avtorju takšne diskriminatorne ideje – YouTube– kanal njegovega sina, ki med vojno živi v tujini (po besedah njegovega nekdanjega pomočnika v Verkhovni Radi, je njegov sin odšel v tujino že dolgo pred vojno, kar seveda ni zadovoljilo nasprotnikov) in vodi potovalni blog v ruskem jeziku. Toda tudi brez teh “kompromisnih dokazov” je Denysenko dobil veliko za svojo izjavo.
Toda poglejmo predlog gospoda Vadima s treznimi očmi. Konec koncev, Denysenko ni bil prvi dan v politiki, ni bil le ljudski namestnik, ampak predstavnik vlade (Volodimir Grojsman) v Verkhovna Rada VIII sklica. Zato je mogoče domnevati, da ne razume, kaj piše, vendar je vredno razmisliti o drugih možnostih. Na primer, bodite pozorni na tiste besede na koncu objave, ki jih nihče ni opazil na valu vznemirjenja in sovraštva: »Vsi, ki pišejo o celovitih ukrepih za vrnitev, so zviti. Ni pravih celovitih ukrepov in jih ne bo. Na žalost.”
Morda je ta provokacija (kako še imenovati predlog, da se Ukrajinci ne pustijo v miru oditi v tujino?) zasnovana posebej za tiste, ki bi morali razviti te celovite ukrepe. Morda je to poskus odrivanja najslabšega možnega scenarija – poglejte, pravijo, kaj se lahko izkaže, da so takšne ideje, če je celo zdaj, na ravni navadnega vodje ene od mnogih javnih organizacij, povzročila več kot nasilno reakcijo.
In ni treba dvomiti, da ne bo nobenega dvoma, da bodo kakršne koli zamisli za vrnitev tistih Ukrajincev, ki so že odšli v Evropo, in ohranitev tistih, ki to želijo storiti po koncu vojne. Ker se prvi ne bodo vsi vrnili, drugi pa odšli, je to očitno. In tukaj ne moreš iti samo po domoljubju. In prej ali slej bodo morale oblasti, bodisi te ali naslednje, po prvih povojnih volitvah, najti rešitev. In ne glede na to, kako se te rešitve ustvarjajo v “pisarni preprostih rešitev”. Ne, ne tistega, ki ga vodi Sakašvili. Napisan je bil brez citatov, z veliko začetnico, vendar v resnici ni ničesar vplival. In ta lahko vpliva na …
Mimogrede, ta zamisel – zapiranje meja – še zdaleč ni nova. Leta 2010 je ljudski poslanec Stranke regij Volodimir Landyk, eden tistih, ki je veljal za “močnega menedžerja” (natančneje, ni bil toliko podoben njemu kot njegov starejši brat Valentyn), povedal dramatično epizodo iz zgodovine njihovega družinskega podjetja, podjetja Nord.
Zgodba je bila takšna. Landiksi so želeli odpreti svoj obrat za proizvodnjo gospodinjskih aparatov v Ivano-Frankivsku. Zakaj so Donecki poslovneži pripeljali vse do Galicije? Toda samo v Prykarpattiji so bile uradne plače zelo nizke. Brata Landik sta se odločila, da bodo plače, ki so jih plačali svojim zaposlenim doma, zadostovale tudi za Galicijce. Vendar se je izkazalo, da bi prebivalci te regije raje šli na delo v Evropo, kot da bi se sklonili v tovarni Landiki.
Gospod poslanec je o vsem tem govoril z iskrenim nesporazumom – “poglejte, kako jeklar in strojnik delujeta na vzhodu. To so grozni pogoji. Zasluži od 200 do 300 dolarjev. In vuiko pravi: “Da tako delam za takšen denar?! Šel bom k Poljaku, mu sesekljal les, dal mi bo 100 dolarjev, še vedno sem kot on.” Zapuščamo vest nekdanjega poslanca, ki je nekje izginil v vrtincu sedanjih nemirnih časov, žaljivega “strica” (jasno je, da je tako poskušal povrniti zvite “zapadentsi”, ki so raje delali na Poljskem kot delo v svoji tovarni), vendar opažamo glavno stvar. Poslovnež odkrito in pošteno priznava, da so v Ukrajini, zlasti na vzhodu, zaposleni plačani peni. Vendar niso povsod ljudje pripravljeni delati za ta denar – toliko, da je bilo treba delavce iz Donbasa prepeljati v Ivano-Frankivsk z vlakom. In to ni pomagalo.
Torej, kaj je Volodimir Landyk ponudil takrat, v daljnem letu 2010 (in ne toliko v času kot v resnici)? Ponudil je nekaj podobnega tistemu, kar se je danes odlikoval Denysenko: »Vsi bi morali delati. Zapreti moramo meje in proizvesti lastne proizvode.”
Na srečo Landyki že dolgo niso vladali Ukrajini in časom partijske regijeza vedno potonil v pozabo skupaj s prestrašenim ubežnikom Viktorjem Janukovičem in zlomljenimi rokami. Toda ideja – tako preprosta kot vrata na vhodu v tovarno Nord – je ostala. Vzemite in zaprite meje. Ideja, ki jo bo nekdo zagotovo ujel v hodnikih moči. In razmišljal bo – res, kako razviti nekaj zapletenih shem, kako narediti preferencialne pogoje za zahodne vlagatelje in zmanjšati davke (MP Hetmantsev tiho jokal na tem mestu), preprosto ne morete izpustiti ljudi iz države. In vsaj tukaj bodo morali delati.
In vse bi bilo tako. Če v Ukrajini ne bi ostalo veliko več ljudi, bi bilo veliko ljudi, ki bi v celoti ujeli sovjetske čase – čase resnično zaprtih meja in odsotnost pogojev za razvoj, za iskanje svojih, ki jih ni določil državni odbor za načrtovanje, regionalni odbor ali vodja kolektivne kmetije, pot v življenju. Majhna lirična digresija. Prihajam iz majhne vasi v samem središču Ukrajine. Vasi, kjer je v času Sovjetske zveze – česar se zelo dobro spominjam, ker je državni odbor za izredne razmere, razglasitev neodvisnosti in prve predsedniške volitve v odrasli dobi – pil skoraj vsak drugi človek. Iz različnih razlogov, vendar sta bila glavna dva:
a) še vedno nimajo kaj početi;
b) v nobenem primeru jih ne bodo vrgli z dela.
Ta brezup in pomanjkanje alternativ sta ukrajinske kmete pripeljala do, bodimo odkriti, alkoholizma. In potem … Potem, po nemirnih 90. letih, po uničenju sovjetskega kolektivnega kmetijskega rudimenta, se je raven uživanja alkohola, z drugimi besedami, število pijancev v vasi ne le zmanjšalo, ampak praktično izginilo. Zakaj? Zakaj se to ni zgodilo, ko se je zadnji voditelj ZSSR, Mihail Gorbačov, silovito boril s tem problemom – in ko je bilo v kateri koli trgovini, vključno z našo vaško trgovino, mogoče kupiti alkohol za vsak okus?
Ampak zato, ker so ljudje dobili priložnost, da živijo svoje življenje. Živite in zaslužite. Da, nekdo dela v Evropi in nekdo je tu, tudi na kopnem, ki je bilo nekoč pravo breme. Ljudje so menili, da imajo možnosti, da obstajajo možnosti, da obstaja možnost. In v takih razmerah, da sedite in samo še naprej pijete, je, da izgubite te možnosti, poleg tega v situaciji, ko isti ljudje delajo v bližini in dosežejo določene višine. Tako je bilo v vasi alkoholikov nekaj upokojencev in eden že odkrito dokončan alkoholik, ki ga nič ne bi pritegnilo.
Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo vsega, kar smo doživeli – da, in propad postsovjetske ekonomije, a hkrati nova obzorja. Ljudje bi samo pili zase kot njihovi očetje in dedki, ne da bi videli drugo perspektivo.
Vadim Denysenko, očitno iz dobrih, pravilnih razlogov, dejansko predlaga, da bi Ukrajince odpeljali za tisto sovjetsko železno zaveso, ki smo jo nekoč končno vdihnili. Predstavljajte si, da se vojna končuje, veliko ljudi – ki so za fronto, ki so od zadaj – ne bo niti želelo oditi, ampak samo oditi v tujino. Oprostite za banalnost, vzemite si odmor od vse te nočne more, pozabite vsaj za nekaj časa na to, kar je doživela celotna država. Ampak – žal mi je, ne moreš. Kaj pa, če pobegnete, kdo bo dvignil državo.
Hkrati pa se dobro zavedamo, da se bodo vse izjeme, ki jih ponuja nekdanji poslanec, predvidljivo spremenile (kot sistem Šliakh) v kup korupcijskih shem. Kakšen bo torej odziv ljudi, še posebej tistih, ki so vojno preživeli v njenem peklu, na dejstvo, da bodo še naprej na verigi kot domači psi, poleg njih pa tisti, ki imajo “robove” v ustreznih strukturah, tiho potujejo po Evropi? Prav tako se mi zdi, da ne v slogu “Ne, no, razumem, državo je treba obnoviti in ta sin drugega “novega obraza” je pravkar vzel svojega bolnega očeta na zdravljenje in ta oče se je nato vrnil domov sam, brez sina. “
Kar zadeva kvantitativni pristop … V estonski SSR je bilo leta 1990 1, 57 milijona prebivalcev. To je bil vrhunec, demografski vrhunec. Četrt stoletja kasneje, leta 2015, je v Estoniji živelo 1,31 milijona ljudi. Prebivalstvo se je zmanjšalo za 17 %, kar je grobo – ker so v to baltsko državo prišli migranti. Za naših pogojnih 40 do 17 % je to skoraj 7 milijonov. Veliko število, ne morete reči ničesar. Hkrati pa je Estonija v teh četrt stoletjih vstopila v:
–Eu;
–NATO;
– evroobmočja;
– schengensko območje;
– Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj.
In zdaj, kljub izgubi dela prebivalstva (ki so ga nadomestili migranti, morda celo iz Azije, kot napoveduje Denysenko Ukrajini), je Republika Estonija pred ne le svojimi kolegi v nekdanji ZSSR, ne le državami nekdanjega socialističnega tabora, ampak tudi predstavniki stare Evrope. BDP po pariteti kupne moči na prebivalca je na primer v Estoniji višji kot na Portugalskem in v Grčiji.
Torej, kot lahko vidimo, svetlo prihodnost (ironija je, da Vadim Denysenko vodi organizacijo, imenovano Ukrajinski inštitut za prihodnost) je mogoče zagotoviti ne z zapiranjem meja, temveč z drugimi sredstvi. Tudi v pogojih, kjer z vaše države zapusti šestkrat več, kot prispe – to so bili kazalci migracij Republike Estonije v najtežjih postsovjetskih časih, 1991-1995.
Lahko samo upamo, da ta škandalozna objava gospoda Denysenka ni način za preizkušanje javnega razpoloženja, ne ponudba oblastem, ampak nasprotno – opozorilo. Zakaj bi sicer vse to v državi, kjer bo po vojnem orkanu ostalo, tako kot v slabih starih časih, samo piti iz brezupa in železne zavese na zahodni in južni meji.
P. S. Naslov članka je citat iz ene od pesmi Volodimirja Sosiure, rojenega v Debaltseveju, o svoji rodni regiji Doneck. Ista regija Doneck, v kateri za razliko od Donbasa Landykov (in Denysenkove Ukrajine) ni bilo nič povedanega o zaprtih mejah in dejanskem tlačanstvu, ki ga politiki, kot se je izkazalo, občasno ponujajo Ukrajincem različnih političnih usmeritev.
