Seveda bi večina naših bralcev želela, da srednja beseda v naslovu sploh ne bi bila, ostali pa bi radi opazovali ustrezen proces v Haagu. Toda vse ima svoj čas, za zdaj lahko le uživamo v tem. In hkrati razmišljati o tem, kaj vse to pomeni.
Začnimo z dejstvi, ki so, kot veste, trmasta stvar. Avgust 23 poslovno letalo Embraer Legacy ERG 135 s številko repa RA-02795, ki je letel iz Moskve v Sankt Peterburg, je strmoglavil v bližini vasi Kuženkino v Tverski regiji. Vseh deset ljudi, ki so bili v napadu, je umrlo. Hitro je bilo mogoče ugotoviti, da je to letalo pripadalo ustanovitelju PMC “Wagner” Jevgeniju Prigožinu. In tudi, da je lastnik sam letel v tej nesrečni ladji in zato dal svojo dušo Bogu.
Še več. Izkazalo se je, da je bilo skupaj s Prigozhinom vse najvišje vodstvo PMC na napadu. Še posebej, poveljnik te bojne enote Dmitry Utkin, ki je s svojim vzdevkom “Wagner” dal ime celotni družbi. In tam je bil (in zato ne obstaja več) Valerij Čekalov – nekdanji poslovnež, namestnik Prigožina, ki je bil odgovoren za delo varnostne službe PMC in po besedah ruskih novinarjev organiziral pokole in atentate.
Prvo vprašanje, ki se pojavi v zvezi z nesrečo, je: ali je to delo Vladimirja Putina? V niti enem komentarju neodvisnega politologa ali v zahodnih časopisih, od katerih so mnogi na prvi strani objavili članek o Prigožinovi smrti, nisem našel sence dvoma, da je tako. Na primer, časopis Dnevna pošta v naslovu postavlja vprašanje: “Ali je bilo Putinovo strašno maščevanje?” in v besedilu daje pozitiven odgovor. “Putinovo maščevanje” imenuje svoj članek brez dvomov Dnevno ogledalo. “Putinovo maščevanje mafije” – trditve Frankfurter Allgemeine Zeitung. Itd., itd., itd.
Ameriški inštitut za preučevanje vojne v svojem zadnjem pregledu brez dvoumnosti piše, da je Putin “skoraj zagotovo” ukazal ruskemu vojaškemu poveljstvu, naj sestreli letalo ustanovitelja zasebnega vojaškega podjetja Wagner, Jevgenija Prigožina. Analitiki iz Washingtona takšno potezo imenujejo “javni poskus ponovne vzpostavitve njene prevlade in maščevanja za ponižanje, ki ga je oborožena vstaja PMC povzročila Putinu in ruskemu obrambnemu ministrstvu 23. in 24. junija”.
Neodvisni analitiki trdijo le o enem vprašanju: ali je bila bomba posajena v letalu ali pa jo je sestrelila raketa zračne obrambe (najverjetneje z uporabo kompleksa S-300). Večina se zdaj nagiba k drugi možnosti, saj ve, kako previdni so bili Prigožin in njegov notranji krog ter kako skrbno so bili glede varnostnih vprašanj. Toda proti ostankom (rakete zračne obrambe) ni sprejema.
Ni treba posebej poudarjati, da je smrt “Putinovega kuharja” presenetila malo ljudi. Prigoginovo pogubo je zaznamoval njegov nedokončan upor proti šefu. In prav nepopolnost tega izgreda je bila usodna napaka organizatorja in navdihovalca. Namesto tega se zastavlja vprašanje: zakaj je Putin čakal dva meseca?
Poskusimo odgovoriti na to. Toda pred tem še enkrat razmislimo o temi Prigoginove pogube. Da, Putin ga je imenoval izdajalec in avtoritarni voditelji, kot veste, ne stojijo na slovesnosti z izdajalci. Še posebej med vojno. Vendar pa je znano tudi, da je voditelj Kremlja kasneje nekoliko omilil svoj položaj in celo obljubil Prigožinovo imuniteto. Ne gre za pogovore o opereti, ki jih je beloruski diktator Aleksander Lukašenko vodil z lastnikom PMC Wagner, ampak za srečanje 29. junija v Kremlju, ko je Putin gostil celotno vodstvo PMC s Prigožinom na čelu. Nato naj bi ruski voditelj odpustil svojemu uporniškemu vazalu, mu celo vrnil vsa sredstva in stvari, ki so jih vzeli med preiskavami (pravijo, tudi “beli prah” v paketih). Da, Prigožinovo poslovanje je bilo močno obremenjeno, vendar ni bilo popolnoma odvzeto. Pustili so mu celo malenkost – afriške posle.
Razumem, da izjava o Putinovi iskreni besedi našim bralcem prinaša le skeptičen nasmeh. Torej, samo norec mu lahko verjame, če je njegova beseda dana zunaj določenega svetega kroga vpletenih. No, to je približno kot v kriminalnem okolju: lahko zavedete “poganjke”, kolikor želite, toda Bog ne daj, da bi “vrgli” nekoga, ki velja za “vašega”. Potem boste takoj postali kršitelj “konceptov” tatov, ki v tem okolju ni apologetičen.
Ker kremeljsko okolje že dolgo živi v skladu z gangsterskim zakonikom, zanj veljajo zakoni teh tatov. In kaj zdaj? Otrok (Putin) je rekel, da otrok ni? Jasno je, da drugi člani “kroga zaupnikov”, ogorčeni zaradi takšnega vedenja, storilca ne bodo “noži”. Kot pravijo v Rusiji, je “mačka tanka.” Vendar pa bo to vedenje šefa postavilo pod vprašaj vse sporazume v tem okolju, kar bo le še povečalo njegov kaos.
Zdaj pa preidimo na prijateljaGre za odlašanje s pokolom. Ukvarjanje s tem ni tako težko. Navsezadnje govorimo o človeku, ki je s pomočjo vojakov, ki so mu zvesti, zlahka ujel dve ruski regiji, sedež poveljstva okupacijske operacije v Ukrajini, skoraj dosegel moskovsko predmestje. Bi lahko sam ujel Moskvo? Mogoče da, morda ne. Najpomembneje je, da je imel dovolj vojaških sil, da bi ogrozil varnost Kremlja in njegovih rednih uslužbencev. Zato ga ne bi bilo mogoče tako enostavno odpraviti. Pred drobljenjem posode ga je bilo treba odvzeti želu.
To je bilo dejansko storjeno v zadnjih dveh mesecih. Najprej so bili “Wagneriti” razoroženi, vsa oklepna vozila, topništvo, strelivo in v nekaterih primerih celo osebno orožje. Potem se je začel proces razpršitve Wagnerja: nekdo je bil poslan v Belorusijo, nekdo v Afriko, nekdo je bil zvabljen v redno rusko vojsko, nekdo v druge PMC.
Da, še vedno obstaja nekaj enot, pripravljenih na boj, zvestih Prigogine. Tudi eden od njih je v noči 24. avgusta posnel video, ki grozi z maščevanjem za umor šefa. Vendar te enote niso več tako številne in niso tako oborožene kot junija. Zato njihovih groženj ne smete jemati resno.
Poleg tega je moral Putin, preden se je zatekel k maščevanju, Prigožina čim bolj potisniti na rob. In ne toliko na geografskem obrobju kot na političnem. V vseh teh dveh mesecih je kremeljski propagandni stroj organiziral neusmiljen “mochilovo” vodje PMC “Wagner”. Prikazan je bil kot tat, goljuf, seveda, izdajalec itd. Diskreditirana je bila tudi celotna zasebna vojaška družba. In ta naloga ni bila tako preprosta, saj so do sedaj v ruskem propagandnem prostoru obstajali popolnoma nasprotni procesi: hvaliti in slaviti Wagnerite, jih postaviti za zgled. No, nič – hitro zamenjali čevlje v zraku, ne prvič in ne zadnjič.
Drug verjeten razlog za zamudo pri pokolu v Prigožinu bi lahko bilo posedovanje ostrih ogrožajočih dokazov o Putinu in drugih kremeljskih rednih delavcih. Pravijo, da je bil Putinov “kuhar” tisti, ki je več kot eno leto izpolnjeval umazana in krvava naročila svojega šefa. Lahko je zabeležil vsa ta naročila. Še vedno obstajajo govorice, da je imel Prigožin zaupne informacije o Putinovem skrivnem premoženju. Lahko se domneva, da je Prigozhin grozil, da bo vse to javno objavljeno v primeru njegove smrti. Verjetno je bila izpolnitev zadnje volje pokojnika zaupana enemu od potnikov istega nenadarjenega poslovnega letala. Zato je ta skrivnost šla z njimi v grob. Zato je bil odpravljen še en dejavnik zamude.
Zdaj pa poskusimo razmisliti o vprašanju: umor Prigožina je prispeval h krepitvi Putinove moči ali obratno. Nekateri trdijo, da je pomagalo. Navsezadnje je odpravil enega glavnih povzročiteljev težav. Prigožin bi lahko bil nekje tiho zastrupljen, ustreljen v Afriki in pripisan neznanim upornikom ali pa bi imel kakšno drugo nesrečo. Toda ne, dobil je javno usmrtitev, da bi lahko vsi videli in tresli.
Vendar pa večina verjame, da letalska nesreča Tverja kaže na oslabitev ruskega voditelja. Putin ni več sposoben zakonito reševati problema, zato se zateka k mafijskim sredstvom in kriminalizira oblast. To je po eni strani. Po drugi strani pa, kot smo že omenili, krši kriminalne “koncepte” in tako potiska ljudi iz svojega najbližjega kroga, ki se je strinjal z igranjem te igre.
Prav tako ne smemo pozabiti, da je bilo v ruski redni vojski veliko podpornikov Prigožina, ki so z vsem srcem podpirali njegov boj proti skorumpiranemu obrambnemu ministru Sergeju Šojguju. Poleg tega je bil umor Prigožina lekcija za ljudi z orožjem, ki bi se lahko odločili, da bodo sledili poti “Wagneritov” (v Moskvo). Toda to ni lekcija, ki jo je mislil Putin. Prihodnji uporniki bodo zdaj zagotovo vedeli, da se je nemogoče ustaviti na polovici poti in se o nečem pogajati s Kremljem. Iti moramo do konca, da ne bi ponovili “junaške” poti Prigogine s finalom v tverski mrtvašnici.
