V medijskih poročilih iz Ukrajine prevladujejo teme, povezane z vojsko, njenimi uspehi na fronti, zamudami zaveznikov pri dobavi orožja ali možnostmi povabila Natu. Namesto tega se o problemih ukrajinskega izobraževalnega sistema govori veliko manj pogosto in to vprašanje daleč presega notranji okvir.
Šolsko leto, ki ga je februarja 2022 prekinila vojna, je v Ukrajini začelo 4,2 milijona učencev. Že v prvem mesecu po ruski obsežni agresiji je na Poljsko vstopilo 1,8 milijona ukrajinskih državljanov, od tega polovica šolarjev. Zato je pomemben del študentov zapustil državo, večina pa je ostala v državi in nadaljevala študij v sistemu, ki deluje v vojnih razmerah, pogosto na frontni črti in včasih celo zasedenih ozemljih. S koncem šolskega leta, ki se je začelo sredi obsežne vojne, se je vredno vprašati o stanju izobraževalnega sistema v Ukrajini, glede na to, da je skupaj s konvencionalnim in informacijskim vojskovanjem ena ključnih front rusko-ukrajinske vojne.
V začetku leta 2023, to je tri mesece po tem, ko je general Sergej Surovikin prevzel poveljstvo nad skupino ruskih vojakov v Ukrajini in začel množične napade na kritično infrastrukturo, je predsednik Volodimir Zelenski primerjal učitelje z oklepnimi vozili, ker so enako pomembna v boju proti okupacijskim silam. To je močna primerjava, saj odraža bistvo vloge izobraževalnega sistema v sedanji vojni: njegovi civilni udeleženci so predmet ne le oborožene agresije, temveč tudi humanitarne agresije Ruske federacije.
V primeru oborožene agresije je izobraževalna infrastruktura postala ena prvih tarč množičnega bombardiranja s strani ruskega topništva. To je zagotovo posledica taktike vojskovanja, ki uporabljajo šolske zgradbe za nastanitev vojakov ali shranjevanje streliva. V prvih desetih mesecih invazije je bilo hudo poškodovanih skoraj 1300 šolskih stavb, kar predstavlja 11% ukrajinske izobraževalne infrastrukture. Od tega števila je bilo popolnoma uničenih 223 šol, polovica v regijah Harkov, Lugansk in Doneck. Samo v Harkovu, akademskem središču Ukrajine, je bila poškodovana več kot polovica šolskih stavb. Za ponazoritev obsega izgub je dovolj spomniti, da je bilo v komunistični Poljski kot del programa praznovanja tisočletja poljske države leta 1966 zgrajenih 1400 tako imenovanih milenijskih šol, ki še danes tvorijo infrastrukturno osnovo našega izobraževalnega sistema. Skoraj toliko šol, kot so jih Poljaki zgradili v desetletju po Gomulkovem ukazu, so Rusi v Ukrajini uničili v manj kot letu dni.
Pod ruševinami stavb v najbolj izpostavljenih regijah so tudi rezultati prve celovite izobraževalne reforme po osamosvojitvi Ukrajine. Tako je po revoluciji dostojanstva in spremembi političnega vektorja v evropsko vlado pripravila program reform, imenovan “Nova ukrajinska šola” (NUS). Uvedene spremembe so filozofijo poučevanja iz postsovjetskega, avtoritarnega prenosa preoblikovale v model, ki temelji na evropskih demokratičnih vrednotah, kot so strpnost, spoštovanje posameznikovih in človekovih pravic, dialog, z močnim poudarkom na domoljubnih vrednotah in obrambi domovine.
Reforma nove ukrajinske šole je predvidela tudi preoblikovanje šolske mreže, za katero je značilna znatna teritorialna neenakost. V Ukrajini se večje število izobraževalnih ustanov nahaja na podeželju, vendar tam študira majhen odstotek vseh študentov. To je že leta pripeljalo do nižje stopnje izobrazbe v takih institucijah, poleg tega pa so (predvsem z vidika državnih organov) predstavljale veliko breme za državni proračun. Zato je Nova ukrajinska šola uvedla takšne ustanove kot ključne šole. Gre za nekakšno šolsko središče, ki je nastalo na osnovi najboljših lokalnih šol in pripelje otroke iz manjših naselij, kjer so se zmanjšale neučinkovite šolske enote. Hub šole so prejele dodatna sredstva za popravila in nakup opreme, kar je bistveno izboljšalo učne pogoje.
Na območjih, ki so šla skozi fronto ali se znašla pod okupacijo, je učinek večletnih naložb v sodobno izobraževalno opremo dobesedno izhlapel. To je seveda povezano z vojnim plenjenjem, ki je postalo zaščitni znak ruskih vojakov. Število ukradene elektronske opreme, interaktivnih tabel, televizorjev, projektorjev ali laboratorijske opreme je v tisočih. Podobno je z avtobusi za prevoz šolarjev, ki jih je vojska zasegla na stotine.
Vse to skupaj uničuje materialno bazo izobraževalnega sistema na ozemljih, ki so neposredno ob sovražnostih, in hkrati poudarja obseg potreb, s katerimi se soočajo ukrajinske oblasti.
Pozitivni vidiki pandemije koronavirusa
V teh kriznih razmerah učite pomagati ukrajinskemuLLAM in študenti so prišli do COVID-19, oziroma izkušenj z učenjem na daljavo med omejitvijo gibanja. Mnogi učitelji ugotavljajo, da zaradi pandemičnega znanja udeležencem izobraževalnega procesa po 24. februarju 2022 ni bilo treba iti skozi šok. Moje izkušnje s srečanjem z ukrajinskimi učitelji iz Harkova so pokazale, da zelo dobro poznajo virtualna učna orodja. Vključevanje globalnih komunikacijskih platform, kot so Zoom, ki je takoj po ruski invaziji zagotovila brezplačne licence za izobraževalne ustanove v Ukrajini, kar jim je omogočilo nadaljevanje pouka na daljavo. Paradoksalno je, da je prehod pandemije koronavirusa okrepil ne le imunski sistem ukrajinskega prebivalstva, temveč tudi okrepil odpornost izobraževalnega sistema, ki je lahko še naprej delal v izjemno težkih materialnih pogojih, saj je že lahko delal virtualno.
Vendar odziv ukrajinskih učiteljev ni le ganljiva zgodba o boju proti okupatorju, kot v hollywoodskem filmu. S tehničnega vidika je učenje na daljavo občasno zaradi očitnega dejstva napadov na kritično infrastrukturo, to je zaradi pomanjkanja električne energije. Poleg tega obstaja škodljiv učinek socialne stratifikacije, ko večina otrok iz revnih družin uporablja telefon za izobraževanje na daljavo. Različni podatki kažejo, da morda le eden od štirih študentov pri študiju uporablja prenosni računalnik. Zato nekatere lokalne oblasti s podporo mednarodnih institucij organizirajo nekaj podobnega centrom za kibernetsko posredovanje, vendar je to le kaplja v morje potreb.
In tu pridemo do še enega ključnega problema, povezanega z rusko humanitarno agresijo. V mislih imam psihološke posledice, ki so jih utrpeli udeleženci sistema kot posledica vojne, ki jo je doživela. To je manj količinsko merljivo območje, vendar bodo njegove posledice preganjale ukrajinsko družbo veliko dlje kot uničene ceste in mostove.
Zakaj so socialno-psihološki stroški tako visoki? Najprej zato, ker nimajo geografske povezave. Travmatični stres, ki ga na primer povzroči čakanje na bombardiranje, na splošno prizadene celotno državo, ne le najbolj obremenjena območja. Nadaljevanje poučevanja v vojnih razmerah ni več le prenos znanja, temveč neke vrste poslanstvo, oblika družbenega upora in hkrati skupinska psihoterapija za svoje udeležence. To ima svoje posledice.
Učitelji so postali veliko bolj preobremenjeni z delom, kar vodi do močnega porasta poklicne izgorelosti. Po drugi strani pa med študenti številne študije kažejo tipične simptome PTSD – anksioznost, apatijo in žalost, osamljenost, jezo. To pomeni, da približno več sto tisoč ljudi v sosednji državi potrebuje neko obliko psihološke podpore. Če na ta problem pogledamo skozi prizmo poljske, to je miroljubne izkušnje propada sistema psihološke podpore otrokom in mladostnikom ter agonalnega stanja psihiatrije, se zavedamo obsega izziva, s katerim se sooča ukrajinska družba. V tem primeru naši sosedje verjetno ne bodo mogli računati na poljsko pomoč, saj se sami ne spopadamo s tem problemom.
Izobraževanje kot rusko orožje
Ključno vlogo, ki jo ima izobraževanje v procesu vzpostavljanja nadzora nad družbo na določenem ozemlju, razume tudi okupacijska sila.
Humanitarna agresija na Ukrajino je bila skrbno načrtovana. Ruska ofenziva v medijih, na konfesionalni sferi (z uporabo funkcionarjev pravoslavne cerkve) in prav na področju izobraževanja v širšem smislu se je spodbujala veliko bolj učinkovito kot vojaška. Cilj je bil čim prej prenesti izobraževalni sistem na zasedenih ozemljih na ruske standarde, da bi se lahko organsko vključili v strukture federacije kot tako imenovana nova ozemlja. V ta namen je bila uporabljena preizkušena shema za imenovanje kustosov ali pokroviteljev med ruskimi institucijami, ki Nolens volens bi morali izvajati skrbništvo nad “partnerji Novorossiya”. Ta praksa varljivo spominja na gangsterski red iz 1990-ih, ko je kriminalna elita imenovala “nadzornike”, ki so v imenu mafijskih šefov nadzorovali red na določenem področju. V tem primeru so bili “opazovalci” imenovani z ruskih univerz, jih pokvarili in jih naredili de facto sokrivce v mednarodnih zločinih.
Pomen teh dejavnosti za odločevalce v Kremlju dokazujeta ugled univerz, ki so se jih odločili darovati, in hitrost integracije. Natanko tri mesece po začetku invazije so predstavniki Visoke šole ekonomije, Ruske ekonomske univerze. Plekhanov ali Moskovska državna univerza. Lomonosov, to je najboljše univerze celotne Ruske federacije. V dvanajstih dneh so bili podpisani sporazumi o sodelovanju, skupaj zNa sestankih akademskih svetov so se začele dogovarjati o podrobnostih izdaje dvojnih diplom. Glede na nerodnost ruske birokracije se je to zgodilo z nadzvočno hitrostjo.
Odločnost, s katero so okupacijske oblasti pristopile k integraciji izobraževalnega sistema z ruskimi standardi, ni le pragmatična, temveč tudi ideološko motivirana. Vojaška agresija na Ukrajino se je začela leta 2014, vendar se je humanitarna ofenziva nadaljevala od razpada ZSSR. Izkušnje teh desetletij kažejo, da je nadzor nad učitelji, torej različnimi, pogosto neformalnimi načini poučevanja ali izobraževanja, izjemno pomemben. Poleg medijskih sporočil je najpomembnejše izobraževanje, to je šolski kurikulum, njegova oblika in navsezadnje jezik, v katerem se izvaja. Vse to skupaj že leta zagotavlja zmago ruskih pooblaščencev na volitvah v vzhodnih regijah Ukrajine in Krima, nato pa je postalo osnova za invazijo.
Vendar pa je vzporedno s pragmatičnim vidikom ideološka nadgradnja kremeljskega vodstva, ki je utelešena v konceptu “ruskega sveta”. In v njej ima osrednje mesto zgodovina, oziroma njena moskovsko-centrična interpretacija. Na ravni interpretacije preteklosti so najbolj koncentrirani vsi pojavi, ki so odgovorni za agresiven položaj Rusije: imperializem in občutek ekskluzivnosti, zamere, nagnjenost k avtoritarizmu ali neromanci. Z drugimi besedami, »ruski svet« okuži s ponovnim premislekom o zgodovini. Zato so bile 25. maja 2022 odprte podružnice Ruskega zgodovinskega društva, najprej v Lugansku, takoj zatem pa v tako imenovani DPR. Ime organizacije lahko nakazuje, da gre za združenje prašnih arhivistov, ki ponovno berejo neuporabne knjige. Pravzaprav je prestižna institucija, zakoreninjena v devetnajstem stoletju in ki združuje pomembne ljudi na področju zgodovine in vojaških zadev. Sedanji predsednik društva je Sergej Nariškin, vodja tuje obveščevalne službe Ruske federacije.
Otroke je bilo treba ugrabiti
Z vidika večmesečne odprte agresije je jasno, da je bila Rusija poražena na izobraževalni fronti, kar se je zgodilo zaradi odpora ukrajinskih vzgojiteljev. To jasno dokazujejo na primer razmere v regiji Kherson, kjer so morali okupatorji za začetek šolskega leta pripeljati učitelje iz Rusije ali Krima.
Druga stran tega neugodnega položaja za okupatorje je neučinkovitost sistema prevzgoje, to je asimilacija z ruskostjo na začasno zasedenih ozemljih.
Domnevamo lahko, da ruske oblasti med drugim iz tega razloga izvajajo deportacije ukrajinskih otrok v Rusijo, ki jih pogosto podpirajo prevare, izsiljevanje ali preproste ugrabitve ukrajinskih družin. Izkazalo se je, da lahko v razumevanju Rusov le radikalno izkoreninjenje in preselitev otrok zagotovita pričakovani učinek asimilacije. To je žalosten pokazatelj, da za razumevanje te vojne izobraževanje, oskrba in vzgoja niso nič manj pomembni kot vojska. Navsezadnje je zelo verjetno, da bo Ukrajina vojaško zmagala v tej vojni in bo zmagoslavje za njeno vojsko. Toda mednarodno sojenje vojnemu zločincu Vladimirju Putinu se bo začelo z branjem obtožb za nezakonito deportacijo ukrajinskih otrok.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – pobeg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, V ukrivljenem ogledalu, prezirani, Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin na galejah, Polotok strahu, Ukrajina je bila izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In moralo bi biti tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Ali pa razpravljajte o zgodovini, zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Rosjanie zrobili z edukacji broń
