“No, nič, vrnili bomo Odeso! In potem bomo odstranili še druge spomenike in preimenovali ulice,« o rušenju spomenika Katarini II. v Odesi komentira ogorčena bralka ruske agencije RIA Novosti. Njegove besede so čudovita ilustracija pripovedi o dekolonizaciji, ki se je začela v vzhodni Evropi.
Dekolonizacija je proces denaturalizacije obstoječega kolonialnega reda znanja. Gre za proces aktivnih praks (kulturnih, pravnih, političnih in ekonomskih), ki vodijo do spremembe v družbenem dojemanju sebe in sveta, o preteklosti in sedanjosti.
Ukrajinska dekolonizacija dobiva zagon na pravnem področju, javnem prostoru in osebni izbiri ljudi. Vendar pa je še prezgodaj govoriti o obsežnem dekolonialnem obratu v Ukrajini. Tako je pomemben vidik ideološka konsolidacija vladajočih elit, lokalnih oblasti, intelektualcev, blogosfere, medijev in tujih raziskovalcev v Ukrajini. Potencialna dekolonizacija ima vse, kar potrebuje, da se začne kot sinhroni družbeni proces. Na žalost sta bila vojna in agresivni ruski imperializem tista, ki sta odločilno prispevala k temu procesu. Pomemben vidik je konsolidacija dekolonizacije na pravnem področju, retorika uradnih organov. Vendar pa dinamika in impulzivnost začetih procesov naredi dekolonizacijo odvisno od same vojne in njenih rezultatov.
Konec velikega brata
Dekolonizacija v ukrajinskem smislu se obravnava kot proces odprave kolonialne (ruske in sovjetske) dediščine in njenega vpliva na identiteto. Z drugimi besedami, v kontekstu osvobodilne in protikolonialne vojne družba opredeljuje pripovedi o dekolonizaciji kot del retorike vojne in ta proces razume kot izgradnjo močne nacionalne identitete v nasprotju s sovražno pripovedjo o “neobstoju” Ukrajine s strani Kremlja. Precej impulzivna narava ukrajinske dekolonizacije bo verjetno vplivala na njene rezultate, zlasti v najbolj “občutljivih” regijah države, vzhodnih in južnih. V kontekstu retorike ukrajinskega političnega in vojaškega vodstva o popolni osvoboditvi države in vrnitvi na meje do leta 1991 lahko kulturna in zgodovinska odstranitev rusko-sovjetskega elementa v povojni Ukrajini postane socialno in politično občutljiva tema.
Procesi, ki so se začeli po 24. februarju 2022, imajo veliko globlje posledice ne samo za Ukrajino, ampak tudi za celoten postsovjetski prostor, za celoten sistem znanja v regiji. Morda bi bilo mamljivo trditi, da se postsovjetsko obdobje bliža koncu, da ta vojna spreminja odnos do Rusije kot »velikega brata« v postsovjetskih državah, da nova generacija ne želi več zastarelih mitov o Veliki domovinski vojni in pravljic o Sovjetski zvezi, da svet spreminja svoj pogled na »veliko rusko kulturo«. Z uporabo jezika ruske propagande pa lahko sarkastično opazimo, da vse ni tako preprosto.
Nenadna uresničitev ruskega kolonializma na Zahodu je morda glavno odkritje v svetu regionalnih raziskav. Na akademski diskurz o vzhodni Evropi na zahodu so že dolgo vplivali zastareli kolonialni klišeji, zakoreninjeni v predstavah o ruskem civilizacijskem in etnokulturnem pomenu v regiji. Od lanskega leta so včerajšnji apologeti za državne študije, ki so države, kot so Belorusija, Gruzija ali Ukrajina, obravnavali v kontekstu politike »velike« Rusije, nenadoma začeli govoriti o potrebi po dekolonizaciji ruskih študij in znanja o postsovjetskem prostoru.
Samo obsežna vojna je sprožila miselni proces v zahodni znanosti, v katerem se pojmi, kot so “kolonializem”, “orientalizem” ali “dekolonizacija”, ne dojemajo kot še en teoretični trik v zvezi z Rusijo. Tudi sam izraz “obsežna vojna” je evfemizem, ki opisuje resnost razmer in potrebo po spremembi. Vendar pa je bil sam začetek konflikta leta 2014 v akademskih krogih obravnavan kot političen, ne postopkovni dogodek. Z drugimi besedami, Krim in vojna v Donbasu sta postala del diskurza o geopolitičnih potrebah Rusije, vendar se nista identificirala s svojim kolonialnim značajem.
In to je ena najbolj problematičnih razsežnosti potencialne dekolonizacije ne samo Ukrajine, temveč regije kot celote: kako naj se globalno znanje odmakne od zahodnih standardov glede Rusije in ozemelj, na katera neposredno vpliva. Dogodki leta 2022 so osvetlili problem poenostavljenega dojemanja vzhodne Evrope, zlasti postsovjetskega prostora, v zahodni akademski skupnosti, tako v evropskih kot angleško govorečih akademskih krogih. Vendar pa je narava teh sprememb bolj reaktivna kot postopkovna. Ni popolnega načrta, kako zgraditi znanje o državah kolonialnega vpliva Rusije. Prav tako ni opravičila za spremembo smeri razmišljanja o ruskem civilizacijskem imperializmu.
Moč globalnega juga
Problem dekolonizacije znanja o Rusiji sam po sebi Svetovni humanitarni trendi nimajo veliko prioritete. Za to obstaja več razlogov. Splošni trend sodobne humanistike je danes usmerjen v drugo smer. Globalni jug je prevladujoče raziskovanje, ki gosti sodobne emancipatorne trende v humanistiki in družboslovju, kot so postkolonializem, neenakost, migracije ali študije rasizma. Paradoksalno je, da je nujno potrebno postkolonialno/dekolonialno uokvirjanje postsovjetskega prostora praktično izključeno iz svetovnega kroženja, na primer postkolonialne študije. To je posledica dejstva, da Rusija ali ZSSR že dolgo veljata za osvobodilni pol sveta. Zgodba o protikolonialnem položaju ZSSR, boj proti imperializmu in komunističnemu raju na Zemlji, ki so jo od leta 1950 izvažali v Afriko, Južno Ameriko, Azijo, je popolnoma zmedla levičarsko intelektualno in akademsko skupnost na Zahodu in v prihodnjem globalnem jugu. Zato je v postkolonialnem svetu, ki so ga takrat zatirali evropski imperiji, samo en kolonizator – Zahod. Govori o dekolonizaciji Ukrajine, naleti na nesporazume in izjave o neutemeljenosti uporabe te terminologije. Zahodna podpora Ukrajini je bolj proces kolonizacije vzhodne Evrope s strani Združenih držav in Evropske unije kot pa neokolonialna vojna, ki jo vodi Rusija.
Staro sovjetsko protikolonialno pripoved Putinov režim aktivno uporablja v svoji zunanji politiki. Jasno je, da je ruska politika v Afriki predvsem v gospodarskem interesu. Vendar pa prodaja teze o odvračanju Zahoda, ki ga slabi zaradi vojne z Ukrajino, deluje ne le kot diplomatska propaganda, temveč najde odgovor tudi v strokovnih in intelektualnih krogih, na primer v afriških in južnoameriških državah.
Prisilna dekolonizacija
V sami Rusiji je po letu 1991 postimperialna identiteta postala nostalgija, izguba »velike« preteklosti, nekdanje moči in blaginje. Navsezadnje je bila predputinska Rusija čas marginalnega, a množičnega razvoja konceptov “ruskega sveta”, evrazijanstva, nacionalnega boljševizma. Družbeni, intelektualni in politični razcvet reakcionizma v kombinaciji z nostalgijo je postal stalnica identitete postsovjetske Rusije. Najpomembnejša točka pa je bila odsotnost združevalnega koncepta, neke vrste marksizma-leninizma v času ZSSR in avtokracije v času carske Rusije.
Kasneje, pod Putinom, so nekateri fragmenti ekstremnih ideologij postali ideološka osnova režima. Današnja “združujoča” ideja je mešanica imperialno-kolonialnih podob a la “ruski svet” s sovjetsko nostalgijo, to je dan enotnosti (osvoboditev od poljske vladavine v sedemnajstem stoletju) in dan zmage 9. maja.
Nacionalna zavest v Rusiji je dejansko prenehala obstajati in se spremenila v nostalgično reakcijo v kombinaciji s tržno-oligarhično, oportunistično vrsto družbeno-ekonomskih odnosov.
Omeniti velja tudi alternativno, tako imenovano liberalno elito, ki je leta 2011 sčasoma izgubila proti Putinu. Mimogrede, ideja o deimperializaciji ni nikoli obstajala v sami Rusiji, niti med temi tako imenovanimi liberalnimi elitami. Tudi po februarju 2022, ko je semantika Rusije kot kolonizatorja dobila bolj očiten format, ruski javni prostor (in tudi liberalec) ni pripravljen prepoznati svojega imperialnega bistva. Retorika »bratskih ljudstev« in »skupne preteklosti, tradicij« je še vedno živa. Samo jasen glas ukrajinskega javnega prostora prisili rusko intelektualno elito, da začne bolj strukturno razmišljati o problemu, in to ne le v obliki “to je vse Putin in njegova propaganda”.
Čeprav se sliši žalostno in čudno, po vsej Rusiji ni intelektualnih, političnih ali človeških virov, ki bi bili sposobni spremeniti paradigmo in reformirati kolonialno bistvo Rusije, kot se je zgodilo z nekdanjimi zahodnimi kolonialnimi imperiji. Naravna rešitev je proces zunanje dekolonizacije Rusije, ki se je delno začel leta 2022.
Začetek konca
Ni enotnega algoritma za dekolonizacijo družbe ali države. V primeru Ukrajine in regije začetna faza dekolonizacije v geopolitičnem smislu pomeni odhod v alternativno središče (Zahod). Z drugimi besedami, gre za zahodnjaštvo družbeno-političnega in kulturnega diskurza, kar posledično pomeni začasno obratno podrejenost.
Podobni procesi so potekali v srednji Evropi po letu 1989. V postsovjetskem prostoru so imele baltske države svoje strategije za izhod iz odvisnosti, ki so v veliki meri vključevale tako imenovano zahodnjaštvo in desovjetizacijo. Da, ta projekt je v nasprotju z obstoječo teorijo, vendar se ukrajinski kontekst bistveno razlikuje od držav Južne ali Srednje Amerike, kjer so koncentrirani avtoritativni raziskovalci dekolonizacije. Zato ni tretje poti in zdaj je “let” na zahod edini način za oblikovanje logistike dekolonizacije v regiji.
Na Zahodu je tudi veliko povpraševanje po dekolonizaciji znanja o Rusiji in regiji. Izvajanje tega procesa zahteva vzpostavitev novih standardov za preučevanje regije, ki jo ločujejo od ruskega ali sovjetskega konteksta. Nedvomno je najpomembnejše orodje za to postkolonialna teorija. Vendar še vedno ni sistematičnega pristopa k ruski kolonialni preteklosti in sedanjosti. Eden glavnih pogojev je vključitev ruskega kolonializma v globalne študije. Trenutno je to morda najpomembnejši poziv za akademsko skupnost Zahoda.
Sama teorija tudi ne daje pripravljenega scenarija. Dekolonialna filozofija je dinamičen in dolgoročen proces, ne pa že pripravljena rešitev. Sprejetje ustreznih zakonov ne pomeni, da je družbo mogoče prepričati, da opusti rusko dediščino. Vsak primer je edinstven in zahteva utrditev elit in družbe. Ukrajina gre skozi protikolonialni boj, ki ga spremlja značilen nacionalizem in ostra oblika odpovedi vsem kulturnim vezem z Rusijo. Po drugi strani beloruska družba ni popolnoma pripravljena na ukrajinski format. To pomeni, da ima Belorusija v nasprotju z Ukrajino zelo drugačen politični in kulturni kontekst podrejanja in umika. Poleg tega se velika večina beloruske družbe niti ne zaveda dejstva plazeče kolonizacije države. In trenutno ni sredstev ali znakov takšnega zavedanja. Baltske države se že od razpada ZSSR spopadajo s problemom ruskega dela prebivalstva, na primer v Estoniji ali Latviji, in ta problem še ni rešen.
Leto 2022 bi lahko bil začetek konca postsovjetske dobe, ne samo za Ukrajino, ampak tudi za Rusijo. Vendar to zahteva nedvoumno zmago za Ukrajino. Med izhodišči uspešne dekolonizacije v vzhodni Evropi je mogoče opredeliti več pomembnih točk. Prva je popolna desovjetizacija družbeno-političnega prostora in institucij. Drugi je provincializacija in prisvajanje jezika in kulture, na primer kodifikacija lokalnih norm ruskega jezika. Tretji je odmik od “velike” ruske kulture in razvoj lokalne “ljudske” in visoke kulture. Nazadnje, odvisno od države, gre za sistematičen in hkraten razvoj več kolektivnih identitet: nacionalne (etnizacija), digitalne, spolne, globalne, regionalne itd. Ti ukrepi so precej radikalni, vendar ne edini.
Če sedanji nacionalni protikolonialni format elit in družbe v Ukrajini vodi do preloma s starimi matrikami, potem mora prihodnja dekolonizacija temeljiti na profiliranih identitetah. To na primer pomeni vključitev rusko govorečih Ukrajincev v nov projekt identitete brez Rusije. To pomeni, da bi moral obstajati vsaj ustrezen politični in kulturni predlog. Ti ukrepi so precej radikalni, vendar so potrebni. Dolgoročno bodo pomagali ne le Belorusiji in Ukrajini, ampak tudi sami Rusiji, da sproži procese postopnega opuščanja stare imperialno-sovjetske matrice, reformira notranje ideje o liberalizmu in federalizmu ter se ukvarja z imperialno-kolonialno mizantropijo. To bo dalo priložnost, da imperialni reakcionizem v Rusiji ne bo škodoval svojim sosedam.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – pobeg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, V ukrivljenem ogledalu, prezirani, Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin na galejah, Polotok strahu, Ukrajina je bila izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In moralo bi biti tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Ali pa razpravljajte o zgodovini, zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Usuwanie pomników boli Rosjan
