Zamisel, da bi se morala Ukrajina v prihodnosti osredotočiti na Izrael pri vprašanju lastne varnosti, je zelo priljubljena med delom ukrajinske družbe. Glede na strateško negotovost glede resničnih obetov za pristop naše države k Natu se pojavljajo alternativni predlogi. Na primer, lahko poskusite postati nekakšen drugi Izrael. Potem pridružitev Severnoatlantskemu zavezništvu ne bo več pomembna. Takšno sklepanje se na prvi pogled zdi logično in racionalno. Toda globlja analiza vzbuja dvome o primernosti kopiranja izraelskih izkušenj Ukrajine v boju za preživetje.
Izrael je, tako kot Ukrajina, vedno imel sovražnike, ki so poskušali odpraviti njegovo državnost. Že naslednji dan po razglasitvi neodvisnosti leta 1948 je bil Izrael prisiljen odvrniti oboroženo agresijo. Koalicija arabskih držav, ki je vključevala vse sosede novoustanovljene judovske države, je začela invazijo iz več smeri. Arabci so se odločili uničiti neodvisno državo Izrael. Zdelo se je, da bo država hitro izgubila svojo suverenost. Toda že dolgo pred osamosvojitvijo so Judje začeli oblikovati paravojaške enote, ki so kasneje prerasle v vojsko. Imeli so že izkušnje z vojaškimi operacijami in odločno ukrepali. Medtem ko je med koalicijo arabskih držav primanjkovalo skladnosti, medsebojnega zaupanja in vojaških veščin. Na koncu je kakovost osebja in boljša organizacija premagala količino. Izraelu je uspelo ohraniti suverenost v času, ko je bila nevarnost največja.
V drugi polovici dvajsetega stoletja so bile vojne med Izraelom in arabskimi državami več kot enkrat. Toda v teh vojaških konfliktih Judje niso bili več v vlogi obrambne stranke. Kljub dejstvu, da se je več držav borilo proti Izraelu naenkrat, jih ni le uspel odvrniti, ampak tudi zmagati in zaseči nova ozemlja. Šestdnevna vojna leta 1967 je pokazala pomembno tehnološko in strateško superiornost uradnega Jeruzalema. V nekaj dneh je Izrael uspel popolnoma premagati letalske sile svojih nasprotnikov in vzpostaviti nadzor nad celotnim ozemljem Palestine, vključno z Gazo in Zahodnim bregom, Golansko planoto v Siriji in Sinajskim polotokom v Egiptu.
V sodni vojni leta 1973 se koalicije iz Egipta, Sirije, Iraka in Jordanije niso maščevale za poraz leta 1967. Kljub dejavniku presenečenja in začetnim neuspehom so si Izraelci hitro opomogli, spremenili poveljstvo in vojaško strategijo. In potem so prešli iz obrambnih operacij v protiofenzivo. Ob koncu sovražnosti je bila izraelska vojska 100 km od glavnega mesta Egipta in 40 km od glavnega mesta Sirije. Arabci so bili ponovno poraženi.
Vojna sodnega dne je bila zadnja večja vojna med judovsko državo in koalicijo arabskih držav. Kasnejši vojaški konflikti, v katerih je sodeloval Izrael, so bili veliko manjši po obsegu sovražnosti in številu udeležencev. In od takrat Judom niso nasprotovale posamezne države s poklicno vojsko. To so bile večinoma teroristične skupine, ki so se zanašale na aktivno zunanjo podporo. Ti konflikti so bili pogosto krvavi in so povzročili civilne žrtve. Toda Izrael se ni več soočal z vprašanjem ohranjanja državnosti. Namesto tega gre za zaščito svoje države in prebivalstva pred napadi terorističnih skupin in različnih posredniških sil.
Če potegnemo vzporednice med Ukrajino in sodobnim Izraelom, je treba razumeti temeljno razliko med položajem obeh držav. Sovražna koalicija arabskih držav proti Izraelu je že dolgo izginila. Vse se je začelo z mirovnim sporazumom med Egiptom in Izraelom, podpisanim leta 1979 v Washingtonu. Uradni Kairo je priznal pravico do obstoja judovske države in z njo vzpostavil diplomatske odnose. Arabska država, ki je bila takrat vojaško najmočnejša, ni več predstavljala nevarnosti za Izrael. Leta 1994 je bila na vrsti Jordanija, ki je podpisala tudi mirovni sporazum z uradnim Jeruzalemom. Istega leta je bila ustanovljena Palestinska uprava. Zato se je raven nacionalnih groženj obstoju judovske države znatno zmanjšala. Če se je prej Izrael boril z rednimi vojskami na več frontah, se zdaj sooča z različnimi radikalnimi arabskimi paravojaškimi formacijami, kot so Hamas, Hezbolah, islamski džihad. Večina izraelskih sedanjih sovražnikov nima sodobnega orožja. In tisti, ki je, izdelan po obrtniški metodi ali pridobljen nezakonito. Če potegnemo vzporednice z Ukrajino, je nevarnost teh paravojaških struktur približno podobna terorističnim formacijam DPR in LPR. In na noben način ne doseže ravni ruske grožnje.
Od zdaj naprej je edini resni nasprotnik Izraela Iran. Na prvi pogled se Teheran lahko šteje za zelo mogočnega sovražnika, ki predstavlja eksistencialno grožnjo judovski neodvisnosti, podobno grožnji Rusije Ukrajini. Območje Irana je skoraj 80-krat večje od območja Izraela. Po prebivalstvu Iran je 10-krat večji. V svoji retoriki so voditelji Islamske države večkrat izrazili potrebo po uničenju judovske državnosti. Zdelo se je, no, kaj ni natančna analogija načrtom Kremlja za Ukrajino? Toda v resnici je vse videti nekoliko drugače.
Predstava, da je Iran stalna eksistencialna grožnja Izraelu, je napačna. Po nastanku judovske države so se med njo in Iranom hitro vzpostavili tesni stiki. Leta 1950 je Teheran priznal državo Izrael in de facto vzpostavil diplomatske odnose z njo. V času vladavine šaha je bil Iran neformalni politični in gospodarski zaveznik Jeruzalema, medtem ko je del arabskih držav z njim vodil vojno. Tudi po islamski revoluciji leta 1979 odnosi med državama niso takoj postali sovražni. Šele na prelomu XX-XXI stoletja so se napetosti med Iranom in Izraelom znatno povečale. To se je zgodilo v ozadju normalizacije odnosov Izraela z arabskim svetom in zavračanja idej islamskega radikalizma. Nazadnje, podpora Teherana Hamasu in Hezbolahu ter njegovi načrti za razvoj jedrskega orožja so Iran postopoma spremenili v glavnega sovražnika judovske države. Vendar doslej ni bilo neposrednega vojaškega spopada med Teheranom in Jeruzalemom. Iranski voditelji že dve desetletji le občasno grozeče verbalno grozijo Izraelu. V primeru padca režima ajatol imajo iransko-izraelski odnosi vse možnosti, da se vrnejo v normalno stanje. Kot je bilo v zgodovini obeh držav.
Odnosi med Ukrajino in Rusijo so druga zadeva. Moskva se ni nikoli omejila na grožnje in verbalno zavračanje obstoja neodvisne Ukrajine. Namesto tega je Kremelj večkrat izvedel vojaško agresijo na našo državo. Organiziral je genocid ukrajinskega naroda v dvajsetem stoletju. Sledil je politiki kolonizacije in rusifikacije, katere cilj je bil uničiti ukrajinsko identiteto. Od sredine sedemnajstega stoletja moskovski vladarji redno trpijo zaradi ukrajinofobije in Ukrajini odrekajo pravico do neodvisnosti. In to politiko podpira večina Rusov.
Kljub precejšnji vojaški moči Irana je nepravilno, če jo primerjamo z Rusijo. Leta 2022 je izraelski vojaški proračun presegel 23 milijard dolarjev. Močna visokotehnološka vojska omogoča Izraelu, da zahteva status regionalnega voditelja. Iran, ki prav tako poskuša igrati geopolitične igre, je za vojaško sfero namenil le 6, 8 milijarde dolarjev, poroča Stockholmski inštitut za mirovne raziskave. Do zdaj nima Irana, ampak Izrael – potencialna žrtev napada – jedrsko orožje. Čeprav tega dejstva ne oglašuje. Tudi judovska država ima kljub svoji majhnosti veliko močnejše gospodarstvo. Leta 2022 je izraelski BDP znašal približno 522 milijard dolarjev, iranski pa 388 milijard dolarjev.
Pri primerjavi potencialov Ukrajine in Rusije se pojavijo precej drugačni statistični podatki. In na žalost to ni v našo korist. Leta 2022 je ruski vojaški proračun znašal več kot 86 milijard dolarjev, ukrajinski pa 44 milijard dolarjev. Ne smemo pozabiti, da so bili lani veliki zneski financiranja ukrajinskega obrambnega sektorja posledica tuje pomoči. Še pred vojno je bilo v državnem proračunu za leto 2022 predvidenih 10-krat manj denarja za oborožene sile Ukrajine. V gospodarskem smislu smo tudi bistveno slabši od agresorja. Po podatkih Svetovne banke je ruski BDP leta 2022 znašal 2 bilijona dolarjev 240 milijard dolarjev v primerjavi s 160 milijardami dolarjev v Ukrajini. In Rusija ima jedrsko orožje. In dolga meja z Ukrajino.
Ukrajina in Izrael sta zdaj v bistveno drugačnem geopolitičnem položaju. Glavni izzivi za nacionalno varnost obeh držav so bistveno različni. Sovražnika Izraela in Ukrajine nista identična. Nasprotno, spadajo v različne kategorije teže. Imajo različne vojaške zmogljivosti in gospodarstva. Morda, če bi obstajal tako agresiven imperij, kot je Rusija z jedrskim orožjem na meji judovske države, bi bil Izrael zelo zainteresiran za pridružitev Natu. Zato je izraelska izkušnja obstoja v neugodnem in agresivnem okolju nedvomno koristna. Ampak to ne ustreza popolnoma sodobni Ukrajini.
