V zadnjem času sta nas dva dogodka prisilila, da se vrnemo na temo iskanja »dobrih Rusov« in si še enkrat zastavimo vprašanje: ali takšni ljudje sploh obstajajo?
Prvi od njih je javen in hkrati nič manj skrivnosten, smrt Jevgenija Prigožina v letalski nesreči natanko dva meseca po tem, ko je organiziral nemire proti Kremlju (še en skrivnosten dogodek). V družabnih omrežjih (vsaj v informacijskem “milnem mehurčku” avtorja teh vrstic) so bili celo tisti, ki so žalovali za pokojnim vodjo Wagner PMC, ki so rekli, da obstaja upanje, da bo še vedno lahko vodil opozicijo proti Putinu. Protivladne proteste je lahko naredil učinkovite zaradi obstoječe vojaške formacije, ki mu je podrejena, in celo z razpoložljivimi bojnimi izkušnjami.
Hkrati pa sakralizatorji Wagneritov pozabljajo, da so skupaj z rednimi ruskimi oboroženimi silami prišli tudi na ukrajinska ozemlja v statusu okupatorjev, na enak način ubili ukrajinske vojake in civiliste ter na enak način zlorabili naše vojne ujetnike.
Kaj pa dejstvo, da se, tako kot mi, imenujejo Bakhmut Bakhmut in ne Artyomovsk? Dekomunizirali ga bomo v razmerah ukrajinske neodvisnosti. In oni (Prigožinovi podporniki), ki verjamejo, da je boljševizem škodoval ruski državnosti, se poskušajo vrniti v “predrevolucionarni” čas (pred letom 1917), v katerem tudi ukrajinska državnost ni predvidena (razen, v najboljšem primeru, neke vrste “male Rusije”).
Drugi dogodek je že senzacionalen poziv papeža Frančiška med telekonferenco z rusko mladino 25. avgusta, naj se “nikoli ne odreče dediščini velike Rusije” in naj se ozre po “velikih” osebnostih v ruski zgodovini – Petru I in Katarini II. Po protestih ukrajinskega zunanjega ministrstva je Vatikan že začel izgovarjati, da je bilo sporočilo napačno razumljeno, da je bilo predstavljeno v napačnem kontekstu, da je bilo prevedeno na napačen način in tako naprej.
Vendar pa fascinacija vodje katoliške cerkve z “veliko rusko kulturo” ni nova. Niti eno leto ni minilo, odkar je vodja Vatikana javno razmišljal o »ruskem humanizmu« in Dostojevskem (da ne omenjam zdaj zloglasnih vatikanskih »rusko-ukrajinskih« postaj križa). In tukaj je težko vse razložiti samo s krščanskimi dobrimi težnjami po vesoljnem miru in usmiljenju. Očitno je njegov izvor iz latinskoameriške Argentine, ki je bila preprosto polna levičarskih (pogosto odkrito populističnih) idej, neposredno vplival na svetovni nazor prihodnjega papeža Frančiška (takrat Jorgeja Maria Bergoglia). Od tod njegovo nadaljnje prizadevanje, že v naročju Cerkve, predvsem krščanskemu socializmu.
In kdo, če ne mi, predstavniki postsovjetske družbe, ne bi smeli vedeti, da je bila v času obstoja ZSSR, skupaj s širjenjem idej o “internacionalizmu” in “prijateljstvu narodov”, uvedena ideja, da je ruski (v kinu, literaturi in kulturi na splošno) najboljši, najplemenitejši in seveda najbolj human. Tudi “predrevolucionarni” Dostojevski, Tolstoj ali Lermontov (po drugi svetovni vojni, še posebej po 1960-ih, nihče ni posvečal pozornosti njihovemu “uporu”, ki so ga še vedno poskušali iskati v medvojnem obdobju).
Zdi se, da je bila v Argentini, daleč od Evrope, celotna ZSSR skoraj videna kot identifikacija z Rusijo. In prepričanje, da so morda lokalne oblasti pogosto “šle predaleč”, zlasti v Stalinovih časih, ampak kako čudoviti ljudje. Dobrodelno. In niso bili vsi naklonjeni boljševizmu! Zato je vedno obstajalo upanje, da bo v globinah te »skrivnostne ruske duše« nekaj (ali nekoga) dobrega in bo vodil Rusijo po »naravni« »humani« poti.
Očitno se je sedanji vodja katoliške cerkve znašel v takšnem klubu »idealistov« in v svojih prepričanjih še zdaleč ni bil sam.
V zahodnem javnem diskurzu se je vera v »dobre Ruse« zgodila tudi, ko so v času obstoja ZSSR uradno Moskvo dojemali kot »sovražnika št. 1«.
Leta 1985 je bil glasbeni svet dopolnjen z njegovim prvencem Sanje modrih želv (“Sanje modrih želv”) slavnega bodočega britanskega izvajalca Stinga. Med večinoma liričnimi pesmimi (zahvaljujoč katerim je pevka na koncu pridobila slavo) je bila v začetku istega leta izdana ena v formatu singla, imenovanega “Rusi”. Pesem, kot lahko že vidite iz naslova skladbe, je politična. V njej je pevec izrazil opozorila o možni jedrski vojni, zanikal tezo o “zmagoviti vojni”, v besedilu je bil Reagan predstavljen kot enaka grožnja človeštvu kot Hruščov v svojem času, izvajalec pa je upal, da Rusi imajo radi tudi svoje otroke »Rusi imajo radi tudi svoje otroke«), da bi lahko vsi skupaj preprečili medsebojno iztrebljanje človeštva, ker Delimo isto biologijo, ne glede na ideologijo (“Imamo isto naravo, ne glede na ideologijo.”) In končno,Da bi pokazal, da koncept ruske kulture ni prazna fraza, je Sting uporabil melodijo “Romance” iz suite “Poročnik Kizhe” ruskega skladatelja Sergeja Prokofjeva pri prehodih med verzi.
Zdi se, da je pesem postala nekakšna apoteoza takratnih misli navadnih prebivalcev Evrope (pravzaprav Evrope, ne Združenih držav). Potem, v ozadju začetka perestrojke, so bili Evropejci v ZSSR zaseženi z upanjem, da bo »ruski medved« še vedno pomirjen. Hkrati se je z evropskega vidika zdelo dobra priložnost, da ugasnemo apetite ne samo sovjetskega imperija, ampak tudi Združenih držav.
In kot so pokazali dogodki naslednjih več kot treh desetletij, so se iluzije izkazale za trajne. V 1990-ih je Zahod, celo v ZDA, začel verjeti, da je Rusija naslednica Sovjetske zveze, polna Snickersa, McDonald’sa, ameriških akcijskih filmov v video salonih in na televiziji, sčasoma pa bo s pomočjo zasebnega (čeprav pogosto “divjega”) kapitala sčasoma postala demokratična. In z njo bo mogoče komunicirati na položajih pravne države, ne vladavine sile, kot je bilo v času hladne vojne (pozdravljeni Fukuyama s svojim “koncem zgodovine!”).
Pravzaprav se je izkazalo, da je Rusija samo čakala na okrepitve. Prvič, gospodarstvo. In “močna roka” na čelu države. Dva dejavnika sta se “zbližala” na prelomu dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Potem so se cene energije dvignile in varnostne sile FSB, ki jih je vodil Putin, so prišle na oblast v Ruski federaciji. Zaradi tega je bil do sredine leta 2000 zgrajen centraliziran aparat moči, ki ga je vodil predsednik, suverenost republik v Rusiji, ki jo je Jelcin v 1990-ih letih maksimalno razširil, plin in naftni viri so bili skoncentrirani v rokah države, ruski oligarhi so bili “enako oddaljeni” od vpliva na Kremelj, pa tudi velika večina medijev. Morda najbolj ugodna situacija za oblikovanje diktature.
Medtem so na Zahodu še vedno verjeli v civilizirano Rusijo. In normalni Rusi. Tudi po ruski invaziji na Gruzijo leta 2008. Tudi po priključitvi Krima in okupaciji dela Donbasa spomladi 2014. Tudi po otrocih, ki so bili v Siriji ubiti s kemičnim orožjem. Tudi po ruski invaziji na Ukrajino februarja 2022 je nemški kancler Olaf Scholz sprva izjavil, da je za vojno kriv predvsem sam Putin, ne pa Rusi.
Ali v Ukrajini ni bilo takšnih iluzij? V 1990-ih in 2000-ih sta Rusija in Ukrajina radi gledali iste (in ne govorimo o zahodnih) filmih, televizijskih serijah in poslušali isto glasbo. O ruskih pop zvezdah, igralcih in politikih vemo več kot o kateri koli drugi sosednji državi.
“Obstajajo tudi normalni Rusi, zakaj se prepirajo o političnih vidikih” … Priznajte, ste že kdaj slišali takšne besede od znancev?
In ko je Ruska federacija leta 2014 napadla Ukrajino, so bili mnogi še vedno prepričani, da je vse to “pojasnjevanje politikov” in “zaslužek na krvi”, pa tudi z ukrajinske strani. Na koncu je kljub priznavanju odgovornosti ruske strani obstajala iluzija, da je za to kriv predvsem sedanji vodja Kremlja. In razmere v rusko-ukrajinskih odnosih se bodo izboljšale takoj naslednji dan po spremembi oblasti v Ruski federaciji. In po možnosti, ko ruski liberalci pridejo na oblast. Ker so dobri.
Žal ta iluzija danes delno vztraja. Še več, v razmerah, ko je ruski liberalizem (ali sploh obstaja?) pokazal svojo amorfnost tudi v zadnjem letu in pol obsežne rusko-ukrajinske vojne. Da ne omenjam Prigožinovega upora, ko so bili predstavniki pogojnega demokratičnega tabora v Rusiji na splošno zmedeni in preprosto skriti, ne da bi vedeli, kaj storiti naprej. In v Ukrajini so bili celo Prigožinovi “navijači”, ki so že čakali, da se celotna fronta na ukrajinskem ozemlju razpade vzporedno z dogodki v Rusiji, ruska vojska bi zapustila Ukrajino in vojna se je končala z ukrajinsko zmago.
Medtem ko družbena omrežja še naprej kritizirajo Frančiška (kar je deloma povsem upravičeno) in se šalijo, da se je Prigožin po njegovi smrti reinkarniral kot vodja Svetega sedeža, se je treba spomniti, koliko Ukrajincev še vedno vsakodnevno gleda na redno analitiko ruske opozicije (ali opozicije?), analitikov, strokovnjakov, novinarjev in celo pisateljev (in če bi to storili kritično, potem to ne bi bil tak problem). In kako dolgo je minilo, odkar je bila retorika o začetku oživitve “rusko govorečega demokratičnega, tržnega in zahodnega sveta” v Kijevu slišana in vidna z ukrajinskih zaslonov?
Se še kdo spominja “liberalnega imperija” Anatolija Chubaisa? Še danes ni tuja delu ruske družbeno-politične misli (in ali je samo to?).
