11. avgusta se je pojavila spletna stran domnevnega glavnega ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega članek “Moj strah in sovraštvo”, ki ga je imenoval neke vrste “priznanje”, dano po novi sodni kazni za dodatnih 19 let zapora – zdaj tudi poseben režim.
Dolgo kolumno Navalnega je spodbudila knjiga, ki jo je nedavno prebral sovjetski disident Natan Šaranski, I Am Not Fear of Evil, ki je v sovjetskih zaporih služil devet let. Po mnenju enega od voditeljev ruske opozicije (vsaj v odsotnosti resničnih učinkovitih protienergetskih dejavnikov v Ruski federaciji in zaradi ugleda političnega zapornika se pogosto obravnava kot tak), od leta 1980 (čas Šaranskega za rešetkami) do danes, se je v ruskih krajih pridržanja malo spremenilo – tako glede pogojev bivanja kot glede odnosa (beri – ponižanje) zapornikov do zapornikov.
Omeniti velja, da Navalni v tem stanju ne šteje za krive sodnikov, ki so bili desetletja skorumpirani in preveč odvisni od državne oblasti (niso bili njena tretja veja in niso bili podrejeni niti zakonodajnemu, temveč tistemu v Kremlju), ne organom pregona (v besedilu – “policaji-tatovi”), ne uradnikom FSB, ki so vse to usklajevali in celo … ne Putin.
Ne, vsi ti elementi za Navalni niso vzroki sodobnih ruskih težav, ampak rezultat dejavnosti tistih, ki jih je po avtorju članka nekoč ljubil, “za koga je bil gora, zaradi katere se je hripavo prepiral” in v katerih je bil tako razočaran, da se danes sovraži zaradi tega, kar je nekoč ljubil.
Ne gre za nekatere ruske nacionaliste iz 1990-ih, ki bi jih mladi Aleksej lahko občudoval, bral njihovo literaturo nekje v Butynu blizu Moskve ali se udeležil njihovih shodov v Moskvi (še vedno se ima za podpornika nacionalističnega krila na političnem področju Rusije). Govorimo o prvem ruskem predsedniku Borisu Jelcinu in predstavnikih njegovega spremstva, ki so vodili rusko vlado po razpadu ZSSR.
Jelcin in njegovi sodelavci (“Tanya in Valya” – predsednikova hči Tatjana in njen mož Valentin Jumašev, ideolog ruskih liberalnih gospodarskih reform Anatolij Čubajs, kmalu bogati oligarhi – produkt “divje kapitalizacije” v postsovjetskem obdobju in nekdanji “člani komsomolske stranke”, ki so nenadoma postali reformatorji), so bili po Navalnem tisti, ki so “prodali, pili, zapravili zgodovinsko priložnost”, ki jo je imela Rusija v zgodnjih 1990-ih.
Pravijo, da je to postavilo temelje za diktaturo v prvem desetletju po razpadu Sovjetske zveze. Prvič, zaradi pomanjkanja učinkovite reforme pravosodja. Drugič, zaradi dejanske podrejenosti ruskega parlamenta predsedniku po dogodkih oktobra 1993. Tretjič, z uvedbo prakse popolnega ponarejanja volitev v korist sedanje vlade po letu 1996. In četrtič, zbliževanje organov pregona iz včerajšnjega KGB (in sedanje FSB) z oligarhijo in državnim aparatom.
Kot rezultat, po Navalnem, ni bilo več pomembno, kdo točno bo postal naslednik po Borisu Jelcinu. Diktatura je bila že zagotovljena! In ruska prozahodna pot, zaželena v tem obdobju, je bila zamenjana za vse vrste eksotičnih otokov, ki jih je tam kupila “družina” Jelcino sredi oceanov, tisoče kilometrov od same Rusije.
Očitno se tak revizionizem najbolj znanega sodobnega ruskega zapornika ni rodil včeraj. Se spomnite njegove slovesne vrnitve na letalo Pabeda (berlinsko-moskovsko letalo letalskih prevoznikov Pabeda, seveda izjemna stvar) iz Nemčije v Rusijo januarja 2021? In njegova žena Julija s tem zloglasnim “Malčikom, prinesi nam vodo. Doma letimo”?
Za neznanega (morda na bolje) civilizacijskega in kulturnega diskurza v ruski družbi zadnjih 25 let povprečnega človeka bo ta stavek verjetno pomenil malo. Vendar pa tisti, ki so “v temi”, vedo, da v resnici govorimo o citatu legendarnega nekoč za rusko mladino (in delno na splošno po sovjetski) Alekseju Balabanovu “Brat-2”, ki je izšel leta 2000 – po prvi polovici leta 1997. S to frazo se junakinja Darie Lesnikove Daše – Rusinje, ki je nekoč odletela v ZDA, da bi poiskala boljše življenje in postala prostitutka – obrne na skrbnika leta Aeroflot, na katerem se po številnih dogodivščinah na ameriških tleh ona in junak Sergeja Bodrova Daniil Bagrov vrneta v Moskvo.
Nobenega dvoma ni, da je za mnoge Ruse generacije na prelomu 1990-ih in 2000-ih Daniil Bagrov idol tega obdobja. Preprost ruski fant, ki se je boril v Čečeniji, njegov oče je recidivist, njegova mati in starejši brat pa ostata. Slednji je seveda razbojnik, »novi Rus«, ki je blizu izsiljevanju, toda Daniel ga ima rad. Vsaj ne kaže neposrednega sovraštva.
In Danylo je borec za resnico. “Kakšna je moč, brat?” je postal slogan Ruska mladina že desetletje po senzacionalnem izidu drugega dela filma. V svetu navidezno »divjega kapitalizma« in »grabeža«, ki je poleg Rusije zajel tudi druge nekdanje sovjetske republike, je Danielova teza, da »za koga je resnica moč« in ne tisti, ki ima bogastvo – odloča o vsem, postala pravi balzam za dušo ljudi, ki so se rodili v ZSSR, uspela zavestno ujeti »sovjetski red«, nato pa – njegov sistemski propad in krizo 1990-ih.
Nadaljnjo postsovjetsko demokracijo pod predsednikom Jelcinom Rusi vse bolj povezujejo ne s poskusi demokratizacije Rusije, temveč s “šok terapijo” Jegorja Gajdarja, ki jo je spremljalo hitro osiromašenje prebivalstva v ozadju nastanka “novih Rusov”, ki jim zakon ni bil napisan in kjer je bil napisan, so tam pomagali denar in koristne povezave v organih pregona; kuponi za privatizacijo (v ruskem zaledju verjetno še vedno niso razumeli, kaj je to); vedno pijan predsednik borze, ki se smeji; prva čečenska vojna; Sčasoma privzeto leta 1998. Zato se je ob upadu števila podpornikov ruske liberalizacije, ki so se leta 1991 borili proti “pučistom” SCNS poleg Jelcina in se leta 1993 pridružili napadu na Belo hišo, do konca 1990-ih delež tistih, ki se niso želeli vrniti v “močno roko” v Rusiji, znatno povečal – z gospodarsko stabilnostjo, socialnimi dvigali, socialno pravičnostjo in, kar je najpomembneje, z obnovo statusa ruske države kot vplivnega in odločilnega geopolitičnega akterja v regiji. Zato je bil Vladimir Putin leta 2000 izvoljen za ruskega predsednika. In oboževali so kinematografskega borca za pravičnost in resnico Daniila Bahrova.
Očitno je bil za Navalnega idol svoje mladosti, ker je njihova mladost prišla v teh ključnih časih in so 1990-ta dojemali kot pojav priložnosti, ki jih Rusi niso izkoristili.
Sodobni ruski “politični zapornik št. 1” o tem piše v omenjenem članku. To je v zadnjem desetletju pogosto izjavila druga, precej vplivna oseba v Rusiji – predsednik Putin. Za oba je to obdobje približno obdobje šibke Rusije. Za Navalnega najprej znotraj same države. Za Putina – na tujem prizorišču, ko so se v geopolitiki ruska stališča močno zamajala, namesto tega pa se je Nato razširil na vzhod in se približal ruskim mejam.
Ali je preveč pomembna razlika, če rečemo, da prva v osnovi ni druga? Vprašanje je očitno retorično.
A nekaj drugega je izjemnega: Navalni v svojem članku o priznanju ugotavlja, da čaka na čas, ko bo Rusija imela »novo priložnost – okno priložnosti«, da se spremeni v resnično pošteno in zato močno državo. In boji se (to je odlomek o strahu), da se tokrat ne bo izkazal kot pred tremi desetletji.
Vendar pa ne določa, kako bo Rusija izboljšala odnose z Zahodom glede na sedanjo vojno v Ukrajini. V članku ni omenjena sama ukrajinska država. In vojna v njej je bolj marginalen kot vodilni motiv. Da ne omenjam vprašanja ukrajinskih ozemelj, ki jih začasno zaseda Rusija.
Tako Putin kot Navalni ne marata ruskih 1990-ih. Ali se sodobnost ocenjuje drugače? Kritiki bodo rekli: februarja 2023 je Navalni govoril v prid ozemeljski celovitosti Ukrajine znotraj meja leta 1991. Vendar se spomnite, kateri politiki v postsovjetskem prostoru so govorili predvsem o “bratstvu” ukrajinskega ljudstva in potrebi po ohranitvi enotnosti Ukrajine (čeprav s pogajanji s tako imenovano DPR in LPR) celo iz visokega govorniškega odra Generalne skupščine ZN? In kdo je oktobra 2022, že sredi obsežne ruske vojne proti Ukrajini, izjavil, da je Rusija »edini porok za suverenost Ukrajine«?
Spominjati? Torej, ker.
