V Rusiji je prišlo do majhnih nemirov. Takšen nemir je klasičen, kar dokazuje znani internetni citat, ki ga pripisujejo lokalnemu pisatelju Saltykov-Ščedrinu, ko kleči pred dvorcem. Tokrat so bili ruski taksisti na kolenih. Ogorčeni so bili nad idejo Vladimirja Putina, da bi vse predstavnike te industrije presadili v domače avtomobile.
Taksisti prosijo – ne od Putina, ampak od premierja Mihaila Mišustina (torej od nikogar, ker seveda ta zits-premier sam ne odloča o ničemer in se ne bo niti odzval brez Putinovega ukaza) – naj jih ne obvezujejo k nakupu “Lade” in psevdo-“Moskovčanov”, ker pravijo, da bo to, pravijo, vplivalo na stroške in kakovost njihovih storitev.
To pismo je vredno pozornosti, kot jasen primer nerazumevanja resničnih razmer v državi s strani ljudi, vendar je treba posebej poudariti en odlomek. “Podjetnikov ne morete prisiliti, da kupujejo tisto, kar ni v prodaji, in če obstaja, potem po ceni, ki vodi v stečaj,” je dejal nacionalni taksi svet. Seveda je celo smešno razpravljati, vendar ta članek ne bo govoril o tem, česa so ruske oblasti sposobne – že dobro se zavedamo, da so pripravljeni na vse ali skoraj vse. Bodimo pozorni na nekaj drugega.
V Rusiji je bilo veliko število ljudi od 90. let prejšnjega stoletja nostalgično do Sovjetske zveze. Pravzaprav, po nekaterih abstraktno-brežnjevih časih, ki so bili vsakemu od teh nostalgičnih nekaj dragega. Nekdo – mladost, nekdo – aranžma (bilo je takšnih, išči YouTube film o tem, kako naselja zdaj živijo na “zadnji komsomolski gradnji ZSSR” – železnici Bajkal-Amur), nekdo – formalna popolna enakost in pomanjkanje običajnega denarja za druge. Razlogov je veliko, saj se to pogosto zgodi. Toda bistvo je enako – “kdo je rekel, da smo živeli slabo?” (Mimogrede, to je naslov albuma ene od kultnih skupin Putinove Rusije, “Lube”. iz albuma leta 1992.)
In taksisti v tej mega skupnosti so zasedli daleč od zadnjega mesta. Zgodbe o ruskih taksistih, ki so med potovanjem odkrito vzdihovali po starih časih in grajali “preklete demokrate” – ducat na internetu. Poleg tega, kot v primeru skupine “Lube”, se je ta vzdih začel takoj po razpadu ZSSR. In nihče potem ni resno mislil, da se bodo sovjetski časi resnično kdaj vrnili.
Toda po 24. februarju 2022 se je Rusija – nepričakovano celo zase – začela hitro potopiti v neverjetno juho iz realnosti obeh obdobij Brežnjeva in Stalina. Najbolj opazenec, kot je Leonid Parfjonov s svojo “novičarsko starostjo”, je zelo hitro začutil ta trenutek – in pobegnil v tujino. In tisti, ki so ostali, so sovjetizacijo začeli opažati prepozno. (Morda zato, ker je tokrat totalitarizem prišel brez ideološke komponente. Natančneje, ta komponenta – ne več pod rdečimi zastavami komunizma, ampak pod križi psevdopravoslavja – je bila na prvem mestu in zato ni postala resen sprožilec).
Recimo taksisti. Nostalgični po sovjetskih časih so pozabili, da v tistem zgodovinskem obdobju oblasti sploh ne bi pomislile, da bi poslušale njihovo prošnjo. Rečeno je, da se prenaša na domače avtomobile – to pomeni, da ga je treba izpolniti. Tiste, ki jih ne bodo upoštevali, bodo obravnavali ustrezni organi pregona. In “lauren-dietrich” in “studebakers” so sčasoma postali le smešne in ne zelo jasne besede iz romanov Ilfa in Petrova.
Običajno rečemo, da v Rusiji nikoli ni bilo prave svobode. To je res, vendar ne vse. Kajti če je bila politična svoboda v Rusiji res težka, tudi volitev leta 1996, edinih pogojno demokratičnih, ni mogoče primerjati z nobenimi ukrajinskimi, potem se je tam resnično pojavila gospodarska svoboda z vsemi pomanjkljivostmi. Tako so bili ljudje, ki so iskreno podpirali avtoritarnega gospodarja Kremlja, v ekonomskem smislu, ko je šlo za njihovo denarnico, za kapitalizem, liberalizem in vse ostalo, kar jim je uspelo vohuniti za “sovražnim Zahodom”.
Toda avtoritarnost v Rusiji je končana. Po začetku obsežne vojne se je ta država začela preoblikovati (dejansko vračati) v totalitarno državo. To pomeni, da država ureja ne le rezultate volitev, temveč dobesedno celotno življenje svojih subjektov. Seveda vse to ni bilo iz dobrega življenja, ampak iz močnih zahodnih sankcij, ki so Rusijo vsaj delno pripeljale v gospodarsko izolacijo. Toda razlogi tukaj so sekundarni. Pomembne posledice.
In zaradi teh posledic so bili Rusi, ki so se včeraj s solzami v očeh spomnili (oziroma si izmislili), kako dobri so nekje med letoma 1972 in 1981, nepripravljeni. Toda nihče jih ne bo vprašal, kdaj bodo pripravljeni. Tako kot njihovi očetje in dedki niso bili vprašani, niti v relativno “vegetarijanskih” (zlasti za etnične Ruse) časih Brežnjeva.
Pravite – zakaj potrebujemo celotno zgodbo? In torej, toDo nedavnega jih je bilo v Ukrajini tudi kar nekaj, ki so še vedno vzdihovali za stare čase. In tudi zdaj obstajajo – in bodo, verjemite mi – tisti, ki so pripravljeni izbrati samo “močno roko” iz vseh “koristi civilizacije”. Tako kot pod Stalinom/Brežnjevom, vendar brez ideologije in Rusije. Ne zavedajoč se, da takšen položaj v vsakem primeru vodi le do enega rezultata – ko vi, taksist, začnete niti nakazovati, ampak naročiti, kateri avto voziti.
Zato je vredno uporabiti to brezplačno, a zelo podrobno in uporabno lekcijo. Da se kasneje ne znajdete na mestu teh ruskih taksistov. V resnici ni pomembno taksisti, saj tisti, ki se spominjajo realnih časov, in ne tisti, ki so izumili v procesu nostalgičnih vzdihov, niso pozabili, da takšna naročila veljajo za vse segmente prebivalstva brez izjeme.
V državi, ki je postala zgodovina natanko 30 let, na Češkoslovaškem, nekoč, v 60. letih prejšnjega stoletja, so poskušali zgraditi “socializem s človeškim obrazom”. Zavedajoč se, da je to nemogoče, šele ko so videli ta “obraz” na letališču Ruzyne, kjer so ob dveh zjutraj 21. avgusta 1968 pristale enote 7. zračnoprevozne divizije (enako, mimogrede, ki je vključeval 171. ločeni zračni napadalni bataljon, katerega poveljnika so ukrajinski vojaki marca 2022 “demilitarizirali”).
Rusi so mislili, da je mogoče zgraditi »državni kapitalizem s človeškim obrazom«. In zdaj so ta “obraz”, v obliki pokrova Moskviča, videli taksisti. In vsakdo, ki še ni imel takšne sreče, bo to zagotovo moral storiti – in to prej, kot si misli. Za nikogar ne bo izjem.
In Ukrajinci bi se morali učiti iz napak drugih. Da ne bi bil en dan za volanom nove “Slavute”. Na “prostovoljno-obvezen” način.
