Leto in pol po začetku obsežne vojaške agresije na Ukrajino Ruska federacija ohranja zunanjo stabilnost. Zdi se, da se je Moskva prilagodila omejitvam sankcij, našla ustrezne vrzeli in vzpostavila redno proizvodnjo orožja. Prigožinov enodnevni upor je pretresel temelje Putinovega režima, vendar si je Kremelj hitro opomogel od kratkega šoka in začel zategovati vijake.
Zdaj v Rusiji ni vidnih znakov družbenega nezadovoljstva. Smrt velikega števila Rusov v vojni agresije proti Ukrajini ni povzročila ljudskih nemirov, kot so optimistično napovedali nekateri zahodni in ukrajinski govorci. Mrtva je tudi politična opozicija. Putin se pripravlja na nove formalne volitve, ki bi morale ponovno razširiti njegovo avtoritarno vladavino imperija. Vendar pa za zunanjo fasado stabilnosti in trdnosti leži ranljivost. Sila, ki združuje tako veliko, nenaravno strukturo, kot je Ruska federacija, v eno, se lahko kadar koli zruši in potem ne bo mogoče ustaviti procesov razpada.
Velik problem pri ocenjevanju Rusije je, da ta avtoritarna država in procesi v njej poskušajo razumeti na podlagi zahodne retrospektive. V skladu s tem tuji politiki in strokovnjaki še naprej preizkušajo ruska pravila in vzorce, ki delujejo v svobodnem svetu, vendar so popolnoma neprimerni za svet diktatur. Zato so nekateri iskreno verjeli, da bodo zahodne sankcije in gospodarske težave, ki so jih povzročile, močno orodje za vplivanje na rusko družbo. Prisilili ga bodo, da začne pritiskati na svojo moč. Po mnenju klasike bi morali gospodarski problemi in velike izgube na fronti ter ljudsko ogorčenje nad agresivno vojno privesti do revolucionarnih razmer in posledičnega padca Putinovega režima. Seveda se to ni zgodilo. To se ni zgodilo iz povsem objektivnih razlogov.
Revolucija v klasičnem smislu je nemogoča v takšni državi, kot je Rusija. Zgodovina Rusije dejansko ne pozna primerov uspešnih družbenih revolucij. Vendar pa pozna primere precej uspešnih udarcev in putsches. Zato zdaj po vsej državi ni bilo in ne bo nobenih množičnih protestov, shodov in stavk s političnimi zahtevami po Putinovem odstopu. Ne bo klasičnega povečanja družbene napetosti, političnega boja ljudi za njihove pravice in proti nepravični agresivni vojni, kot bi bilo značilno za zahodne države. V avtoritarni diktaturi se lahko resnično zgodi državni udar, spontan nenaden upor ogorčenih množic ali upor. Najverjetneje – s sodelovanjem oboroženih sil ali zasebnih oboroženih struktur. Težava je v tem, da je takšne dogodke težko napovedati. To so nekakšni “črni labodi”, ki se pogosto zgodijo nepričakovano in radikalno spremenijo potek zgodovine.
Avtoritarni imperiji so vedno arogantni in ne verjamejo v svojo neposredno politično smrt. Sanjajo o novih osvajanjih tujih ozemelj in vojaških zmagah. In ne opazijo lastnega notranjega neuspeha in šibkosti. Ko je Ruski imperij avgusta 1914 vstopil v prvo svetovno vojno, je to storil navdušeno. Ruske oblasti so sanjale o zasegu novih ozemelj v zahodni Ukrajini in delu Poljske, ki je bila takrat del nemškega cesarstva. Cesar Nikolaj II. je gojil tudi upanje za vzpostavitev nadzora nad Bosporsko in Dardanelsko ožino ter za vstop ruske vojske v Istanbul. Načrtovano je bilo, da zmagovita vojna ne bo trajala več kot šest mesecev. Toda vse sanje avtokrata niso uspele.
Na predvečer prve svetovne vojne se je ruski imperij navzven zdel močna in močna država. Po nominalnem BDP je bila celo med petimi vodilnimi državami na svetu in je zasedla pomembne položaje v proizvodnji številnih pridelkov. Veliko ozemlje, veliko prebivalstvo, ki je nato znašalo približno 178 milijonov ljudi. Vojska, ki je štela 1, 5 milijona ljudi, je po mobilizaciji presegla 5 milijonov. Vse to je pokazalo zunanjo fasado močnega in dokaj stabilnega stanja. Toda minilo je le 2, 5 leta in Ruski imperij je prenehal obstajati. In potem je padel v obdobje družbenih turbulenc, kaosa in hude državljanske vojne.
Pravzaprav je Ruski imperij v začetku dvajsetega stoletja vseboval številne slabosti in številna nacionalna protislovja. Po dohodku na prebivalca je bila najrevnejša država v Evropi, razen Portugalske. Gospodarski razvoj imperija je bil zelo neenakomeren. Državni aparat je v veliki meri neučinkovit in pokvarjen. Velika vojna, v katero je Ruski imperij vstopil tako lahkomiselno in arogantno, je zelo hitro pokazala svoj notranji neuspeh in šibkost. Zunanja fasada moči in zaupanja se je izkazala za varljivo, napačno in tresočo.
Že konec leta 1914 je postalo jasno, da se vojna vleče. Rusko ofenzivo na fronti je nadomestila nemško-avstrijska protiofenziva leta 1915 Leto. Rusija je izgubila ne le ozemlja Galicije, zajeta lani, temveč tudi številne dežele, ki so bile del nje pred vojno, vključno s Poljsko, Litvo in delom Volinije. Ofenziva Brusilova leta 1916 ruskemu imperiju ni pomagala doseči strateške zmage na fronti in ponovno pridobiti številna ozemlja. Januarja 1917 je cesar Nikolaj II. odobril nov ambiciozen načrt za rusko ofenzivo. Stavka naj bi se začela v smeri Lviva in romunske Dobruje. Mesec in pol je ostal pred padcem ruskega imperija.
Ruski cesar je živel svoje življenje in načrtoval novo leto vojaške kampanje, niti ni sumil, da se dnevi njegove vladavine končujejo. Zdelo se je, da v začetku leta 1917 nič ni nakazovalo propada avtokracije v Rusiji. Vendar pa je vojna povzročila neznosno mobilizacijo človeških virov za imperij. Skupaj je bila Rusija prisiljena mobilizirati do 15 milijonov ljudi. To je povzročilo velike težave v kmetijstvu in industriji. Delavcev je zelo primanjkovalo. Zaradi visokih stroškov vojne je bila vlada ruskega imperija prisiljena uporabiti množično tiskanje rublja, kar je povzročilo velik skok inflacije. Do pomladi 1917 se je količina papirnega denarja v obtoku povečala za 600%. In cene v imperiju so se dvignile za 400%. Čeprav je imel imperij dovolj zalog žita, jih ni bilo ničesar, kar bi jih odpeljalo v velika mestna središča. Načrti nabave žita za vojsko niso bili izvedeni. V mestih so začeli uvajati kartični sistem in se zatekli k presežku. Paradoksalno je, da je imperij, ki je bil pred vojno med vodilnimi v proizvodnji žita na svetu, končno končal nemire v žitu, ki so se začeli v njegovi prestolnici Sankt Peterburg konec februarja 1917. Množicam protestnikov so se hitro pridružile lokalne vojaške garnizije. Centralna vlada je padla zaradi uporniških vojakov lastne vojske, za podporo in zaščito katerih je toliko upala. Številni in obsežni državni aparati, ki so prej služili avtokratskemu cesarju, so hitro prepoznali novo moč in novo realnost. Imperij, ki je obstajal skoraj 200 let, je izginil v nekaj dneh.
Življenje tako avtoritarnega imperija, kot je sodobna Rusija, je lahko dolgo in dolgo. Navzven se lahko celo zdi mogočno in močno. Toda usodni konec takšnih formacij je pogosto nenaden in nepričakovan. Tako hitro, da bi bila celo vodilna svetovna inteligenca ujeta. Če bo sedanji Ruski federaciji, ki jo vodi Putin, usojeno, da preneha obstajati, se bo to verjetno zgodilo nenadoma in hitro. Po scenariju, značilnem za rusko zgodovino.
