In spet so Rusi udarili v gledališče, rakete spet letijo proti civilistom … Ne. In od te točke, od te “ne”, je bilo vredno začeti razpravo o tem, kaj se je zgodilo v soboto, 19. avgusta, v upravnem središču regije Chernihiv. Ker udarec ni bil povzročen regionalnemu akademskemu glasbenemu in dramskemu gledališču, poimenovanem po Tarasu Ševčenku. In za objekt, ki je vzbudil precej logično vojaško zanimanje med predstavniki agresorske države. Zanimanje, ki je bilo v tem, da je v gledališču potekal dogodek, za katerega so organizatorji, podjetje Zmaga Brnenje povabili “proizvajalce, vojsko, kmetijske šole in družbeno odgovorna podjetja”. Si lahko predstavljate, kakšno kraljevsko splakovanje bi Rusi lahko dobili z enim nepričakovanim natančnim udarcem? Nič slabše kot pred kratkim v Kolomiji, kjer cilj ruske vojske ni bila zasebna kmetija in osemletni deček, ampak ukrajinski častniki, predstavniki letalskih sil, tisti, ki bi se morali v bližnji prihodnosti z letalom povzpeti na domače nebo F-16.
Seveda je glavno vprašanje vir uhajanja informacij. Čeprav žal za besedo Černihiv ni Kijev, to mesto komaj ima toliko (ali vsaj polovično) prizorišč za takšne dogodke. Torej, če vemo o izvedbi tega dogodka – in informacije so bile v odprtih virih – zagotovo ni Fermatov izrek izračunati prizorišče.
Toda tudi če je bilo organizacijsko delo izvedeno v skladu z vsemi varnostnimi standardi, je vsaj regionalna uprava o tem dogodku vedela upravni aparat, tiskovno službo, več oddelkov (zlasti kulture, zbrane na svojem ozemlju, v regionalnem gledališču). Zato bo za varnostno službo Ukrajine dovolj dela. Da ne omenjam tistih, ki so prišli v Černihiv na zahod – ker bi izdajalec lahko bil s te strani.
Vendar ponavljam, da je to delo za SBU, nacionalno policijo in druge ustrezne strukture. Govorili bomo o odgovornosti, ki ni kriminalna, ampak moralna. Ni skrivnost, da je v frontnih teritorialnih skupnostih Donetsk, Zaporizhzhia, Lugansk, Harkov veliko enot obrambnih sil Ukrajine. In ne vedno se nahajajo zunaj naselij – čeprav le zato, ker bo gradnja (streliva in skladišč goriva) na prostem takoj pritegnila oči zelo radovednih državljanov Ukrajine z radovednimi Telegramom-naročniki na pametne telefone.
In spet, za prebivalce teh teritorialnih skupnosti ni tako skrivnost, kje in zakaj občasno leti do njih z druge strani fronte. Ti ljudje dobro vedo, da ne udarjajo v hleve ali nekdanja kolektivna kmetijska skladišča ali traktorske brigade, da to ni samo zaradi velike črne želje, da bi ubili čim več Ukrajincev (za to so Rusi že pokazali precej učinkovito, zlasti s finančnega vidika, taktike a-la Bucha/Izyum) – in ker jih na teh konkretnih točkah sploh nekaj zanima z vojaškega vidika. To čez nekaj časa lahko leti na njihove glave. Ali pa pomagajte pripeljati v ospredje, kar pride.
Ali lahko rečemo, da ukrajinska vojska tako nadomešča civilno prebivalstvo teh vasi? Verjetno lahko. Toda v vseh teh primerih obstajata dve zelo pomembni niansi. Prvič, vojaki in poveljniki nimajo izbire. Skladišč z gorivom ali strelivom ne morejo postaviti pod zaščito nekje v regiji Kijeva Domoljub“in prenašajo dizel in školjke v Zaporizhzhia iz Obukhiva. Logistika ne deluje tako. Zato so prisiljeni, da se nahajajo na optimalni razdalji od spredaj. Pod grožnjo udarcev sovražnika.
In drugič, če ne bi bilo teh vojakov, bi bili Kupiansk in Kramatorsk, Orikhiv in Huliaipole zdaj pod nadzorom vojakov okupacijskega kontingenta Ruske federacije. In namesto grožnje topniških granat ali raket S-300 – ki ne prihajajo zelo pogosto, zlasti v mesta in vasi daleč od fronte – bi ljudje v teh naseljih živeli v povsem drugačnem strahu. Prebivalci Khersona, osvobojeni lani, lahko veliko povedo o tem strahu. Tisti prebivalci, ki so čudežno zapustili zasedeno mesto, so preživeli okupacijo in zdaj ostajajo v svojem domačem kraju, kljub temu, da ga ruski okupatorji redno obstreljujejo.
Skratka, to so primeri, ko ni nedvoumno najboljše možnosti. Imate v svoji vasi sedež brigade? Pripravite se na to, kar lahko pride. In če ni vojakov, se pripravite na morebitno zasedbo.
Toda zgodba v Černihivu je drugačna situacija. Ni bilo nujne potrebe, da bi takšen dogodek – žal za patos, strateško pomemben v trenutnih vojaških razmerah – organizirali v mestu, ki je po eni strani na prizadetem območju, zlasti iskanderjih, po drugi strani pa ga sistemi zračne obrambe ne zapirajo kot Kijev. Če bi se ta dogodek zgodil v metroju v Kijevu, v Uzhgorodu ali nekje v podzemni tovarni (in ga imamoi) – Njegov pomen se zagotovo ne bi zmanjšal. Toda verjetnost raketnega napada bi bila veliko manjša.
Tako so se organizatorji demo dneva Chernihiv najprej nadomestili. Prizorišče dogodka je bilo mestno središče, priljubljeno mesto za turiste ali samo lokalne turiste, poleg tega pa je bil dan preobrazbe in na tem območju je bilo veliko cerkva. Vse se je zgodilo tako, da bi moralo biti – in je bilo – v bližini veliko ljudi. In tukaj je past: prosite državljane, naj ne hodijo po gledališču – prizorišče dogodka je dejansko razkrito (čeprav, kot je pokazala sobota, je bilo sovražniku že znano), ne plakajte – počakajte na množico.
Da, seveda, alarm za zračni napad, “pojdite v zavetišče.” Toda poglejte, kako pogosto so Rusi obstreljevali Černihiv, potem ko so spomladi 2022 izgubili blitzkrieg. In kako pogosto se je od takrat v Černihivu oglasil alarm za zračni napad. Če imate ti dve številki, izračunajte verjetnost pretvorbe alarma v raketni udar na preprost matematični način. In pomislite, ali se samo v Chernihivu, ki se po aprilu 2022 skoraj ni razlikoval v zvezi s tem od Kropyvnytskyi, Ternopil ali celo Uzhgorod, ljudje zdaj toliko odzivajo na alarme. Seveda lahko državljane obtožite neodgovornosti – toda ko se skoraj vsak dan skozi vse leto sproži alarm in se zaradi tega nič ne zgodi, se prej ali slej nehate odzivati nanj. Poleg tega državljani niso vedeli, kaj se točno dogaja v gledališču (predvidevamo, da je bil dogodek organiziran na res visoki varnostni ravni). Toda organizatorji so vedeli.
Obstaja tako znana fraza: “To je več kot zločin. To je napaka.” Torej je bil ta dogodek v Černihivu napaka. (Vsaj še ni dokazano drugače – recimo, da so bili vsi ljudje, omenjeni na začetku članka, zbrani posebej tam, da bi jih izpostavili ruskim raketam.) Napaka, za katero je bila plačana kri. Kri nekoga drugega.
Ponovno bi moral SBU obravnavati vire uhajanja informacij. Pomembno je, da vsi drugi razumejo, da se takšne napake ne smejo ponoviti. Da pa bi to dosegli, morajo mnogi najprej spoznati veliko preprostejšo resnico – da Rusi, ne glede na to, koliko nas bi jih radi prikazali kot izjemno nore bedake in “superge”, ne ciljajo vedno le na zastraševanje in ubijanje naključnih civilistov. Prav tako so zadeli posebne vojaške ali druge strateško pomembne cilje. In ustvarjanje dodatnih ciljev zanje ni, milo rečeno, zelo pravilno.
