Pred vrhom Nata v Vilni, ki bi lahko Ukrajini odprl vrata v novo geopolitično realnost, se je Volodimir Zelenski odpravil na manjšo turnejo po državah, ki jih ne moremo imenovati takšni podporniki Ukrajine, vendar zaradi tega niso manj pomembne za našo evroatlantsko pot. To še posebej velja za Turčijo, ki ni le članica Nata (to pomeni, da bomo morali v vsakem primeru pridobiti soglasje Ankare za pridružitev zavezništvu, kadar koli in v kakšni obliki bo prišlo do tega pristopa), ampak je tudi eden od garantov “dogovora o žitu” in tudi nadzoruje strateško pomembne – in tudi za ruski okupacijski kontingent – ožine med Sredozemskim in Črnim morjem. Skratka, to je igralec, katerega mnenje je treba vedno upoštevati.
V Turčiji sta se zgodila dva neverjetno simbolična dogodka. Prvič, to so besede turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, da si Ukrajina zasluži biti članica Nata. (Rusi seveda niso mogli mimo te fraze in jo obrniti v “ima pravico, da se pridruži” v skladu s staro sovjetsko navado. Občutite razliko v običajni pravici do pridružitve – in situacijo, ko ste si to pravico prislužili, poleg tega vsi razumemo, kakšen junaški boj.) Drugič, gre za dovoljenje za vrnitev ukrajinskih vojakov, poveljnikov azovstalske garnizije, ki so bili v Turčiji internirani od lanskega leta po ruskem ujetništvu, v Ukrajino.
Rusi, tako navadni ljudje kot propagandisti, so bili še posebej ogorčeni nad drugim dogodkom. Medtem ko je uradni Kremelj iskal vsaj nekaj besed, da bi ga komentiral, je v ruskih družbenih omrežjih prišlo do resnične eksplozije čustev. Državljani agresorske države so prekleli tako šibkega Putina kot zahrbtnega Erdogana in seveda Ukrajino (tukaj precej iz navade). Toda kljub vsem prekletstvom je glavno vprašanje “Kako je Erdogan to naredil?” za Ruse ostalo nerešeno.
Toda v resnici v tej zadevi ni nič zapletenega. Še posebej, če je pravilno oblikovana. Že v šoli so nas učili, da je del odgovora oblikovan v samem vprašanju. Torej v našem primeru – pravilno sestavljeno vprašanje daje neposreden namig. Zato pravilno oblikujmo: kako bi lahko Erdogan to storil? In dobimo namig v obliki glagola “lahko”.
Erdogan je naredil ta korak, ker se je lahko odločil zanj. Da, še vedno obstajajo vprašanja motivacije – verjetno zunanja (kot na primer v istem sporazumu z Združenimi državami o letalih F-16, ko je Joe Biden neposredno namignil turškemu voditelju, da bi se Švedska morala pridružiti Natu, kljub nekaterim zahtevam Turčije), vendar v resnici ni tako pomembno, da bi okoli nje zgradili neugodne konstrukcije z nehipotetično možnostjo, da bi padli v brezno zarote. Mimogrede, tudi Rusi niso bili preveč zainteresirani za to, kar je vodil Erdogan – bili so bolj ogorčeni nad tem, kako bi lahko izdal sporazum s Putinom.
Ali pa bi lahko iz enega preprostega razloga. Zdaj ni Turčija odvisna od Rusije, ampak je Rusija odvisna od Turčije. In to ni toliko posledica same Ankare kot kolektivnega Zahoda. Ker je Vladimir Putin ob začetku obsežne invazije pričakoval, da bo reakcija konglomerata G7-EU-Nato podobna tisti, ki se je zgodila po prvem delu sedanje rusko-ukrajinske vojne. (Klasičen primer, kako se »generali vedno pripravljajo na pretekle vojne«.) Toda – o tem lahko že precej jasno govorimo – se je Zahod odzval povsem drugače. Kljub vsem oviram, ki so jih ustvarili različni člani tega konglomerata (mimogrede, ne samo Madžarska), je bila ta reakcija resnično boleč udarec za rusko gospodarstvo. Drugi dan je ruska valuta, ki se je lani poleti uspela vrniti na stopnjo “02/23/22”, prečkala eno simbolično oznako – 100 na evro. In v bližnji prihodnosti bo prečkal isto dolarsko črto. Naftna in plinska industrija – glavni vir polnjenja državnega (zdaj vojaškega) proračuna – prinaša vse manj dobička. Gospodarske razmere za Rusijo postajajo iz dneva v dan bolj zapletene.
V teh razmerah Turčija ostaja eno redkih oken v svet, ki še ni zaprto za Kremelj. In s čimer Putinov režim morda ni zadovoljen, ampak ga aktivno uporablja, ker nima veliko drugih učinkovitih možnosti, milo rečeno.
In Recep Tayyip Erdogan – kot človek, za razliko od Putina, je geopolitično zelo izkušen – ta dejavnik preprosto ni mogel pomagati, da ne bi uporabil. To pomeni, da je zaradi močnega pritiska Zahoda, pritiska, ki ga, mimogrede, sam Erdogan ni vedno podpiral, dobil edinstveno priložnost, da Putinu narekuje tiste pogoje, ki so koristni predvsem zase. In tudi sam Putin je to razumel.
Ali veste, od česa lahko vidite? Iz reakcije Kremlja. Namesto da bi, kot prej, turške oblasti imenovali v stilu Telegramom– Kanal Dmitrija Medvedjeva, namesto da bi prepovedal lete ali turške paradižnike – je Kremlju uspelo le nesrečnono, izjava Dmitrija Peskova, ki se je nanašala na “neposredne kršitve sporazuma”, “razumemo vse”, “nikogar ne krasi” in…
In to je vse. To pomeni, da je Rusija, ki je priznala, da je Turčija neposredno kršila sporazum o internaciji ukrajinskih vojakov, samo grajala Erdogana, rekoč, kako je, Recep-aha, obljubili ste …
Ta odziv ni nič drugega kot priznanje geopolitične nemoči današnje Rusije. Ista Rusija, ki se je 24. februarja 2022 štela za skoraj enako Združenim državam Amerike in sanjala, da bo vladala “svoji” (“sovjetski”) polovici sveta. In zdaj Turčija – ki je, spomnimo se, v času še enega velikega zaostrovanja, karibske krize, le predmet pogajanj (takrat je ZSSR zahtevala, da Združene države vzamejo balistične rakete od tam Jupiter) – narekuje svoja pravila igre tej ne-velesili. In Rusija se je sklonila do te mere, da poskuša (seveda neuspešno, kot vse, kar počne »veliki strateg, ki je prehitel vse«) zmanjšati izgube sankcij s pomočjo zelo mikroskopske madžarske šahovnice na geopolitični šahovnici.
Toda to so problemi Rusije. Erdoğanu bi se morali zahvaliti za korak proti Ukrajini, ne smemo pozabiti, kdo mu je dal takšno priložnost – da svoje obljube Kremlju sprevrže, kot hoče. In ki zdaj v veliki meri zagotavlja obstoj Ukrajine v tej težki in, želim verjeti, zadnji vojni za njen obstoj.
