Ko voditelj države začne več govoriti o preteklosti, je to znak, da običajno nima ničesar povedati o prihodnosti.
Zadnji dan leta 1999 silvestrovo za Ruse ni bilo tako običajno. Med navidezno tradicionalnim nagovorom ruskega predsednika Borisa Jelcina ljudem … pravzaprav se je poslovil od vodje Ruske federacije z rusko zvezo držav. Namesto tega so gledalci po televiziji videli novega voditelja države – doslej le v statusu vršilca dolžnosti predsednika – Vladimirja Putina.
Politologi še vedno lomijo kopja – zakaj je Boris Nikolajevič od skoraj dveh ducatov možnih kandidatov izbral tega domačina iz KGB (častnika “srednje roke”), kasneje pa tesnega zaveznika “sanktpeterburškega demokrata” Anatolija Sobčaka (vsaj takrat se je zdelo), ki mu je leta 1998 zaupal vodenje FSB, od avgusta 1999 pa ruske vlade.
Iz vsaj dveh razlogov – pritiska varnostnih agencij na Jelcin in hkratnih zagotovil agencij državne varnosti, da bodo ohranile jamstva »imunitete« (poslovne in finančne) prvemu ruskemu predsedniku in njegovi »družini« – je ta koncept presegel družinsko okolje Borisa Nikolajeviča.
Novi ruski voditelj je zadovoljil tudi javne potrebe takratne družbe v Ruski federaciji. Namesto Jelcina – to, kot se je zdelo, starejših (in takrat je bil manjši od sedanjega »večno mladega« ruskega predsednika) in bolno sivolasega dedka, ki je prav tako zlorabljal alkohol, so Rusi prejeli najmlajšega državnega voditelja v zgodovini XX. stoletja v zgodovini Rusije – tudi atletsko postavo in z odločnimi načrti za uvedbo Ruske federacije v XXI stoletje, ne le stabilno. Toda tudi močno stanje.
Slednji dejavnik je še posebej navdušil del Rusov, ki so 1990-ta dojemali s tako imenovano “demokratizacijo” države (tako imenovano – ker je po oktobrskem “napadu” parlamenta v Jelcinu leta 1993 in naraščajočem vplivu novo kovanih zgodnjih bogatih oligarhov v Rusiji njegova iluzorna narava postala očitna) zgolj kot oslabitev ruske državnosti, znatno izgubo vpliva Rusije na geopolitično šahovnico sveta in popolno osiromašenje večine navadnega prebivalstva, Apoteoza, katere privzeta je bila leta 1998.
Nov, mlad obraz je bil spodbuden za novo, boljše življenje v novem desetletju (po letu 2001 je bilo tudi novo stoletje in tisočletje). In še toliko bolj, ko mu je eden od osrednjih ruskih televizijskih kanalov ORT, ki ga vodi Boris Berezovski, tipičen izdelek 1990-ih, ki se je v tem desetletju uspel iz včerajšnjega sovjetskega matematika spremeniti v trdnega velikega poslovneža in medijskega magnata, dodal pozitivno podobo.
Aprila 1999 ga je generalno tožilstvo Ruske federacije pravkar uvrstilo na iskani seznam in izdalo nalog za njegovo aretacijo, ker je bil obtožen nezakonitega poslovanja in pranja nezakonito pridobljenih sredstev v primeru letalske družbe Aeroflot. V upanju na naklonjen odnos novega ruskega voditelja (in s tem konec kazenskega pregona) je Berezovski storil vse, kar je bilo mogoče, da bi rusko občinstvo v Putinu, tudi ko je bil predsednik vlade, videl pravega borca proti terorizmu v ozadju vrste eksplozij stanovanjskih stavb v Rusiji septembra 1999 (takrat so se izognili eksploziji v Rjazanu. ker so sčasoma opazili ljudi, najverjetneje med predstavniki FSB, ki so v kleti ene od stavb posadili vreče eksplozij… oh, sladkor). In kasneje – državni voditelj, ki obnavlja ozemeljsko celovitost Ruske federacije s pomiritvijo “nespametne” Ichkerije, popolnoma uniči njeno glavno mesto Grozni in ga spremeni v subjekt Rusije v obliki Čečenske republike, ki jo vodi klan Kadirov.
Poteza Berezovskega je delovala – predvsem po zaslugi televizije so se ocene doslej malo znanega Putina zelo hitro povečale, na predsedniških volitvah marca 2000 pa je v prvem krogu zmagal in pridobil več kot 53 % in za skoraj 24 odstotkov prehitel svojega najbližjega tekmeca – komunističnega voditelja Gennadija Zyuganova.
Vendar pa je to igralo kruto šalo s samim oligarhom – že med predsedovanjem Vladimirja Vladimiroviča novembra 2000 je tožilstvo ponovno napovedalo svojo namero, da nadaljuje postopek proti njemu, leto kasneje pa ga je razglasilo za zveznega iskanega seznama. Ni več živel v Rusiji in je umrl v skrivnostnih okoliščinah: 23. marca 2013 so ga našli obešenega v svoji hiši v Berkshiru v Angliji. V naslednjih dveh letih je kanal ORT postal zvezni (beri – pod nadzorom oblasti) televizijski kanal iz javnega, celo spremenil ime v “First”.
Poleg Berezovskega je iz Rusije pobegnil še en oligarhovski poslovnež, Vladimir Gusinsky, tudi medijski magnat, lastnik holdinga Media Most (to je vključevalo kanale NTV, T TV)NT, časopis “Segodnya”, radijska postaja “Echo of Moscow” in drugi). Po tem je Gazprom prevzel nadzor nad tem medijskim imperijem. Od takrat so se gledalci, ki so kritični do Kremlja, znebili satiričnega Kukola, opozicijskih novinarjev in pogovornih oddaj, namesto tega pa so dobili še eno medijsko platformo, ki je odslej ruske oblasti ocenjevala le pozitivno.
Vendar pa je večina navadnih Rusov takšne procese dojemala pozitivno. “Equidistance” oligarhov od vpliva na vlado, ki se je izvajal v drugi polovici 1990-ih med Jelcinovim predsedovanjem, in začetek postopkov proti njim je bil videti kot zmagoslavje pravice, rekoč, da bodo končno tisti, ki so nas oropali med divjo kapitalizacijo, dobili, kar si zaslužijo. Torej, ko so bili leta 2003 aretirani solastniki zasebne naftne družbe Jukos Mihail Hodorkovski in Platon Lebedjev, so bili ti dogodki večinoma pozitivno ocenjeni v ruski družbi (»kmalu so bili kaznovani še eni bogati ljudje«). Poleg tega je malo ljudi zanimalo dejstvo, da je v naslednjih nekaj letih poslovanje aretiranih oseb, ki so jih strokovnjaki ocenili kot četrto na svetu na področju proizvodnje nafte, prisilno bankrotiralo ob vložitvi ruske vlade, potem pa je premoženje in premoženje Jukosa prevzelo rusko podjetje Rosneft v državni lasti.
Na splošno kopičenje plinskih in naftnih virov v rokah države (in v primeru Rusije – vodstva Kremlja), medijske sfere, ki se je postopoma spremenila v državno propagando, in skupaj s temi procesi podrejenost glavnih političnih nasprotnikov med komunisti in LDPR (ki je postala “žepna opozicija” v državi “upravljane demokracije”), centralizacija aparata moči z ustanovitvijo institucije pooblaščenih predstavnikov predsednika v zveznih okrožjih (zamenjani stalni predstavniki v regijah) in Odprava volitev guvernerjev je prispevala k dejstvu, da je Putin že med prvo predsedniško kadenco pridobil ugled “trdne roke” – državnika, ki si je zadal nalogo, da dvigne oslabljeno Rusijo “s kolen”, sam sistem, katerega temelj je bil postavljen šele v letih 2000-2004, pa se je začel opisovati kot “putinokracija”.
Značilno je, da se Putin takrat ni povezoval z nobeno ideologijo – celo za predsedniško politično silo v državni dumi “Enotnost” (prihodnja “Združena Rusija”) je bila značilna ideološka negotovost, ki je na koncu ustvarila tudi veliko prostora za morebitne manevre v prihodnosti (kot se je na koncu zgodilo).
Medtem je povečanje cen energije v svetu v letu 2000 prispevalo k izboljšanju ruskega gospodarstva (in s tem blaginje povprečnega Rusa, zlasti v Moskvi ali Sankt Peterburgu). In sodelovanje z Zahodom je bilo takrat še več kot tesno, zlasti z Združenimi državami, s katerimi je rusko stran združila skupna nesreča “terorizma”, zlasti po tragičnih dogodkih 11. septembra 2001 na ameriški strani ter Nord-Ost in Beslan na ruski strani. In z evropskimi partnerji se je vse izboljšalo, zlasti na področju plina in nafte.
Do sredine leta 2000 je državnik Putin, ki je navidezno dosegel vse, kar je načrtoval v Rusiji, začel pogumno izražati svoje trditve zunaj. Zanj so bili vznemirljivi dogodki iraške vojne, predvsem pa revolucije v Gruziji, Ukrajini in Kirgiziji, ki jih je Kremelj dojemal kot poskus oslabitve ruskega vpliva na postsovjetskem prostoru (ki ga je Moskva po letu 1991, celo v času “demokrata” Jelcina, obravnavala kot svoj geopolitični fevd).
Ukrajina je bila ena prvih, ki je doživela poskuse Putinovega zunanjepolitičnega revizionizma – doslej hibridnega v obliki prve “plinske vojne” v začetku leta 2006. Leta 2007 je svet slišal Putinov zloglasni “münchenski” govor, v katerem je kritiziral “enopolni svet”, ki so ga vodile ZDA in nepripravljenost Rusije kot “države s tisočletno zgodovino” (to je citat), da bi se sprijaznila s tem stanjem. Potem je dejansko prišlo do zmagovitega vrha Nata za voditelja Kremlja, na katerem niti Gruzija niti Ukrajina nista prejeli Akcijskega načrta za članstvo (na njem, mimogrede, med pogovorom na zaprtem sestanku z ameriškim kolegom Georgeom W. Bushem, je Putin skoraj prvič na glas izjavil, da je Ukrajina umetno ustvarjena država).
In potem – pod formalnim predsedstvom Dmitrija Medvedjeva (razumemo, kdo je v resnici vodil procese) – invazija na Gruzijo, na katero se je Zahod odzval … mirovnik-posrednik Sarkozy, ki pa Ruski federaciji ni uspelo prepričati, naj ne gre v skrajnosti s priznanjem samooklicane Abhazije in Južne Osetije. Moskva je pojasnila: bili so prvi, ki so začeli na Zahodu in priznali neodvisnost Kosova. In Rusi, pravijo, so samo igrali. In to sploh ni vplivalo na gospodarske odnose med Rusko federacijo in evropskimi državami – nasprotno, začeli so razmišljati o Južnem toku plina, postavili temelje za Severni tok, ruski oligarhi so še naprej spreminjali London v Londongrad (ironija), gradili vile na francoski Azurni obali (čestitke lastniku nogometnega kluba “Monako”), pojdite na “dacha” v Miami Beach …
Medtem je bila vzporedno s politično-vojaško sfero dejavna tudi ruska strategija mehka moč. Fundacija »Ruski svet«, mreža »Rossotrudničestvo«, dejavnosti župnij Ruske pravoslavne cerkve po vsem svetu … Preko teh kanalov so bile vse pripovedi, potrebne za ruske oblasti, posredovane ruski javnosti v Rusiji in tujini. Skozi kulturno diplomacijo so dovolili, da povedo, o čem si v pravi diplomaciji še niso upali govoriti – o potrebi, da se v eno celoto združijo vsi tisti, ki se identificirajo z ruskim. Ne samo in ne toliko tisti, ki živijo znotraj meja Ruske federacije, ampak tudi tisti, ki so se po razpadu ZSSR leta 1991 »znašli« zunaj njenih meja.
Putin je začel preizkušati to vlogo “združevalca voditeljev” ob koncu svojega drugega predsedniškega mandata, vendar je bil popolnoma “prežet” z njo, ko se je leta 2012 tretjič vrnil na to mesto. Protivladni protesti na prelomu 2011-2012 prav tako niso preprečili, kar je pokazalo nezmožnost ruske opozicije (tudi tako pestre – od skrajne desnice do skrajnih levih krogov skupaj z liberalci), da bi organizirala učinkovite metode upora in oblikovala svoje zahteve, namesto da bi predstavljala kakršno koli resnično grožnjo ruskim oblastem.
Po drugi strani pa je bilo že samo dejstvo, da so se pojavili, znak ruskemu vodstvu, da družba potrebuje nekaj novih argumentov, da bi ohranila visoko raven podpore – stari niso bili več dovolj. Tako so se nadaljevali poskusi izvajanja vseh vrst gospodarskih (v primeru Rusije – tudi političnih) projektov povezovanja, kot sta skupni gospodarski prostor ali Evrazijska gospodarska unija, ki naj bi postavili temelje za Evrazijsko unijo kot alternativo Evropski uniji. No, varnost CSTO bi morala postati nekakšna alternativa Natu (čeprav se zdi, da je bila ideja od začetka obsojena na neuspeh).
Vendar se Putin odloči, da se bo bolj spogledoval z družbo … v zgodovini (curtsy do desnih krogov). Od leta 2012 se je revizionizem na področju zgodovinskih raziskav v Rusiji okrepil. “Da bi preprečili ponarejanje ruske zgodovine” (beri – cenzura del o zgodovini), je bilo v Ruski federaciji ustanovljeno Rusko zgodovinsko društvo, ki ga je vodil takratni predsednik državne dume Ruske federacije Sergej Nariškin (in še vedno vodi, že v statusu vodje ruske zunanje obveščevalne službe!).
In od takrat so raziskovalci “temnih” strani ruske preteklosti, zlasti tragičnega dvajsetega stoletja (na primer Stalinove represije, holodomor v Ukrajini, sodelovanje ZSSR z nacistično Nemčijo v 1930-ih in v prvi fazi druge svetovne vojne, Gulag), kot v času Sovjetske zveze, prišli pod strog državni nadzor. Namesto tega so tisti učenjaki (ali znanstveniki?), ki so bili pripravljeni razčleniti svojo analizo pod “državnimi interesi” (s poudarkom na “velikih” trenutkih ruske državnosti), prejeli velikodušne finančne injekcije oblasti za dejavnosti, pomoč mednarodnim pripravništvom in celo občinstvo z državnim vodstvom same Rusije (no, kako brez državnih nagrad za “vestno delo”).
In sam ruski predsednik je vse pogosteje (in še bolj po začetku vojne proti Ukrajini leta 2014) začel igrati na temo zgodovine v javnih naslovih (delno jo je interpretiral preveč svobodno in kaotično). Ni vredno niti omenjati pompoznih “parad zmage”, ki so se vsako leto odvijale na Rdečem trgu, ali uvajanja prakse uporabe trakov svetega Jurija v teh majskih dneh – tukaj govorimo bolj o javni instrumentalizaciji zgodovine.
Bistvo je, da je ruski voditelj, ki je ocenjeval trenutne geopolitične procese, v preteklosti začel aktivno iskati odgovore (nekje bolj oddaljeno in nekje bližje v časovni razdalji), skoraj razdelil celoten politični svet na “državo” (z dolgo zgodovino državnosti) in “nedržavne” (brez takšnih) držav ter orisal mesto med njimi same Rusije.
Zato je razlaga okupacije Krima in Donbasa z obstojem “Novorossiya” na “ruskih zgodovinskih deželah”. Zato je interpretacija Ukrajine čisto kot taka, ki jo je ustvaril Vladimir Lenin (oh, pustolovec!), ki združuje agrarno “malo Rusijo” z industrijsko “Novorossiya”, ki jo je Stalin kasneje razširil na zahod, in Hruščov “pijan” je tudi dopolnil Krimski polotok.
In seveda – trenutno soočenje z Zahodom za Putina ni posledica uradne vojaške agresije Moskve na sosednjo suvereno državo, ki jo varuje Ustanovna listina ZN (da, takšna zaščita obstaja, ne glede na to, kakšna je »zgodovina« na čelu ruskega predsednika), ampak le želja Zahoda, da oslabi, če ne celo uniči Rusijo, kot je domnevno vedno počel – bodisi v obliki tevtonskega reda. bodisi Veliko vojvodstvo Litve bodisi Poljsko-litovska zveza (ni čudno, da je ob začetku Prigožinovega upora dejal o grožnji novih “težav”)ali centralne sile, ki so, potem ko so podkupile Lenina (in spet tega pustolovca), “ukradle pubedo” v Rusiji med prvo svetovno vojno.
Jasno je, da je Zahod prispeval k nastanku Hitlerja v svetovni politiki (nemške tovarne na ozemlju ZSSR v medvojnem obdobju seveda niso omenjene v Kremlju v medvojnem obdobju). Zahod je začel Veliko domovinsko vojno proti Sovjetski zvezi (“Lend-Lease iz Velike Britanije ali ZDA? – in brez njega bi zmagali, mimogrede, brez ukrajinskega ljudstva”). Zahod, ki ni želel okrepiti ZSSR, ga je razglasil za hladno vojno.
Rusi so želeli mir. Ne želijo nadaljnje eskalacije, so šli v osebo Gorbačova “v svet”. In “bili smo prevarani.” Še bolj oslabljen. Prispevali so k razpadu ZSSR (ponovno molk o notranjih gospodarskih in političnih predpogojih), v ozadju oslabljene Rusije pa so Nato razširili na vzhod (oh, te “nehvaležne” srednjeevropske države so včerajšnje članice vzhodnega bloka). In ko je Rusija, pravijo, spet začela trditi, da je postala eden od polov svetovne geopolitike, ponovno poskušajo uničiti bodisi z “barvnimi revolucijami” bodisi z gospodarskimi sankcijami, z ustvarjanjem “protiruske” iz baltskih držav, zlasti Ukrajine, in še dlje po seznamu.
Ne samo profesor zgodovine, ampak tudi dober bruc v zgodovini bi se takšnim vizijam le smejal. Vendar se zdi, da je ruski voditelj sam verjel v svoje laži. Ali pa ga je od začetka pomotoma vzel za resnico.
V vsakem primeru se zdi, da Putin »zgodovinar«, ki ga je zgodovina preveč odnesla, ni posvečal pozornosti glavni stvari: Piotr Weliki, ki je bil zaljubljen v ruskega predsednika, katerega cilj je bil »rezati okno v Evropo«, to pomeni, da je bil usmerjen v prihodnost. Boljševiki (no, spet tisti “pustolovci”) so izvedli državni udar z idejo o prihodnji svetovni revoluciji, in ko se to ni izšlo, so se omejili na nalogo izgradnje komunizma v ZSSR (in tukaj spet o prihodnosti, čeprav je malo verjelo v to kasneje).
Putin iz zgodnjih 2000-ih je govoril tudi o prihodnosti. Druga stvar je, kako ga je uspel utelesiti. Sodeč po dejstvu, da lastnik Kremlja v 24. letu, ko je bil v ruskem zgornjem toku države z resnično ogromnimi naravnimi viri in potencialom za inovativni razvoj, raje govori več o dogodkih izpred 80 ali dvesto let – slabo.
In ko vodja več govori o preteklosti, običajno nima ničesar povedati o sedanjosti. Da ne omenjam prihodnosti. Edino vprašanje je, koliko te prihodnosti je ostalo samemu gospodarju Kremlja?
