Večina Ukrajincev je z velikimi upi čakala na vrh Nata v Vilni. Pričakovalo se je, da se bo tam Ukrajina končno lahko maščevala za sramotni poraz na vrhu v Bukarešti leta 2008. Naj vas spomnim, da je Kijev med predsedovanjem Viktorja Juščenka upal, da bo skupaj s Tbilisijem dobil prestižen MAP – Akcijski načrt za članstvo v Natu. To bi bil velik korak k evroatlantskemu povezovanju in bi dejansko zagotovil neizogibnost polnopravnega članstva v zavezništvu.
Potem MAP ni deloval. Temu sta nasprotovala takratna nemška kanclerka Angela Merkel in takratni francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Bolj so bili navdušeni nad grožnjami kremeljskega šefa Vladimirja Putina in njegovo trditvijo, da “Ukrajina sploh ni država”, kot nad čarom Juščenka, nedavnega junaka oranžne revolucije, ki ga je tako občudoval ves Zahod.
Zato sta se morali ukrajinska in gruzijska delegacija vrniti domov, potem ko sta ujeli lizanje. Kaj se je zgodilo potem, je znano. Šest mesecev kasneje je Rusija napadla Gruzijo in zasedla del njenega ozemlja. Šest let kasneje so Rusi priključili Krim in zasedli del Donbasa.
Da, razmere so se od takrat korenito spremenile. Ukrajinska vojska je pokazala, da se lahko uspešno upre “drugi vojski sveta”, ukrajinska družba pa je dokazala, da se lahko čim bolj mobilizira v ozadju ruske agresije. Hkrati je ideja o Natu postala materialna sila v Ukrajini, kot uči marksizem, saj je ujela množice. Te ideje ni več mogoče ustaviti, ker je prišel njen čas – zagotavlja ukrajinski nacionalizem.
To pomeni, da moramo prej ali slej vstopiti v Nato. Toda kdo je rekel, da se bo to zgodilo zdaj? Visoka pričakovanja glede vrha v Vilni so razpršili naši politiki, vladni uradniki in številni novinarji. Na primer, kako ne moremo biti sprejeti v Nato, ker zdaj opravljamo vse delo zanj? Zavezništvo je bilo ustanovljeno za soočenje z Moskvo, mi Ukrajinci pa se aktivno in nesebično ukvarjamo s tem. Vse se zdi logično.
Predsednik Volodimir Zelenski je odločno izjavil, da ne bo šel v Vilno, če mu ne bodo ponudili ničesar bistvenega. In kaj se lahko šteje za pomembno? Članstvo, seveda. In ko je odšel, to pomeni, kot poje Braty Hadiukiny, “vse je rožni venec”.
Vendar pa “vse je rožni venec” (vsaj v smislu, kako so situacijo dojemali nepopravljivi optimisti) ne bi moglo biti a priori. Na vrhu ni bilo niti povabila Natu niti napovedi kakršnih koli resničnih pogojev pristopa Ukrajine k zavezništvu. “To je brez primere in absurdno, ko ni časovnega okvira za povabilo in članstvo Ukrajine; in ko se namesto tega doda nekaj čudnega besedila o “pogojih” celo za povabilo Ukrajine … Zdi se, da ni pripravljenosti, da bi Ukrajino povabili v Nato ali da bi postala članica zavezništva,” je bil ogorčen ukrajinski voditelj države.
Na splošno je bilo zelo zanimivo opazovati nihanje stališča Zelenskega o Severnoatlantskem zavezništvu, ki ga je izrazil v štirih letih svojega predsedovanja. Začel sem z dejstvom, da nas “nihče ne čaka v Natu”, zato tja ni ničesar. Potem so se pojavila vprašanja-pritožbe, kot so: “Biden, zakaj še vedno nismo v Natu?” Nato naj bi bila ubrana jasna smer proti evroatlantskemu povezovanju in, da se od njega ne bi oddaljili, zavrnitvi drugih oblik strateškega partnerstva. Marca lani, po obsežni ruski invaziji, so bile izjave, kot so: morda ne potrebujemo Nata, morda bomo zgradili še eno obrambno zavezništvo. In končno, spet jasna smer proti Natu.
Zato je polnopravno članstvo v zavezništvu po obotavljanju spet naš trden strateški cilj. Do tja želimo priti čim prej, vendar se ne želimo preveč obremenjevati, da bi naredili celo minimalne “domače naloge”. Tako je naša vojska dokazala ne le svoje neverjetno junaštvo, temveč tudi sposobnost izvajanja najnovejših dosežkov svetovne vojaške znanosti, tako v vojaško-tehničnih kot taktičnih in strateških vidikih. Oborožene sile Ukrajine so že pripravljene na vključitev v zahodno vojaško strukturo. Vendar Nato ni le vojaško, ampak tudi politično zavezništvo. In z drugim imamo še vedno resne težave.
Tudi dolgo pričakovana reforma SBU še ni bila izvedena. Pred kratkim je vodja te posebne službe, rojen v Kvartalu 95, Gennady Bakanov, videl svojo prednostno nalogo v iskanju informacij o nekem “hudiču” na šefovem klicu in ne v boju proti terorizmu ali izdajalcem. In z izdajalci – čudež na splošno. Izkazalo se je, da je bila v SBU njihova največja koncentracija na kvadratni meter. In to je v času vojne. In kje je, mimogrede, zdaj Bakanov, ki je postal obtoženec v več kazenskih postopkih? Do sedaj nihče ne ve.
Poleg Bakanova je tu še Oleg Tatarov, ki je prav tako v preiskavi, vendar ima še vedno visok položaj v uradu predsednika in ima močan vpliv na sodni in pravni sistem Ukrajine. To je spet vprašanje dolgotrajne reforme pravosodjav, s katerim do danes ni vse v redu. In jajca za 17 grivn, vodja vrhovnega sodišča, ki vzame milijone podkupnin v dolarjih. Nekaj nerazumljivih sojenj poveljnikom in obveščevalnim častnikom …
Glede na vse to so rezultati vrha Nata v Vilni za Ukrajino precej dobri. Čeprav osebno ne razumem povsem: zakaj se je Nato odločil preklicati večletni načrt za Ukrajino. Izgleda kot v šali, ko je človeku za zasluge dovoljeno prečkati cesto z rdečo lučjo. Ali na primer za vstop na univerzo brez dokončanja šolanja. MAP je “program ukrepov, katerih cilj je pomagati kandidatkam pri pripravah na prihodnje članstvo v Natu”. Torej so nam dovolili, da vstopimo nepripravljeni?
Vendar to ni glavni problem. Po mojem skromnem prepričanju je bila Ukrajina leta 2008 veliko bližje polnopravnemu članstvu v Natu, kot je zdaj. Zveni čudno? Poskušal bom razložiti.
Tako je bila leta 2008 ukrajinska delegacija, ki jo je vodil Juščenko, preganjana kot revni sorodniki. Niso nas jemali resno, medtem ko so vsi pogledali v Putinova usta. Ukrajinci so potem imeli težave z enotnostjo do Nata, le 31%, glede na takratno sociologijo, je bilo za članstvo. Angela Merkel je imela prav, ko je trdila, da je bila takrat “država brez politične enotnosti, pokvarjena, kjer so voljo narekovali oligarhi”. Vendar pa je potem imela en pomemben adut: država je bila cela, brez priključenih ali zasedenih ozemelj.
Zdaj lahko govorimo, kolikor želimo, o napredku, ki ga je Ukrajina dosegla v teh 15 letih, o dejstvu, da zdaj skoraj 90 % Ukrajincev podpira Nato. In res je, ampak … Toda nihče ne bo nikoli priznal Natu države, ki ima ozemeljske probleme, in za svoje ozemlje se prepira z jedrsko silo. Ker se niti Nemčija, Francija niti Združene države ne želijo vključiti v neposreden konflikt z jedrsko silo. In pristop Ukrajine k Natu v tem statusu resnično odpira možnost takšnega spopada.
Da, lahko se sklicujete na nekatere precedense, iščete pravne poteze, vendar je vse to neuporabno. Naš dobri prijatelj, nekdanji britanski premier Boris Johnson, se zdaj aktivno zavzema za odobritev članstva Ukrajine. V eni od svojih izjav je navedel primer Nemčije. Zahodna Nemčija se je Natu pridružila leta 1955. In NDR je padla v Varšavski pakt. Ko se je Nemčija leta 1990 ponovno združila, je integrirana država postala polnopravna članica zavezništva.
Ali je tak primer primeren za Ukrajino? Nikakor. Konec koncev, potem boste morali ukrepati po zgledu “Republike Bonn”, ki je opustila zahtevke do vzhodnonemških dežel. Zahteva do vzhodnih dežel ni bila določena niti v ustavi Zvezne republike Nemčije niti v nobenem zakonu. Nobena stranka ali politik ni niti o tem do padca berlinskega zidu.
Zato bi morali z ekstrapolacijo nemškega primera na primer Ukrajine opustiti zahteve do ozemelj, ki še niso bila osvobojena. Poleg tega, medtem ko nam je trenutno 50 držav, ki sodelujejo na konferenci v Ramsteinu, pripravljenih pomagati z vso močjo pri deokupaciji “celinske” Ukrajine, potem z osvoboditvijo Krima razmere niso videti tako optimistične. Kljub izjavam o podpori de-okupaciji vseh mednarodno priznanih ukrajinskih ozemelj, glavni akterji na Zahodu precej pregledno namigujejo, da je “Krim nekaj drugega”.
Spomnimo se nedavnega obiska direktorja CIE Williama Burnsa v Ukrajini. Po njegovih rezultatih se je v časopisu pojavil članek The Washington Post, ki navaja: “Zasebno je vojska v Kijevu izrazila zaupanje Burnsu v njihov cilj, da do jeseni ponovno pridobijo pomembno ozemlje; premikanje topniških in raketnih sistemov blizu mejne črte s Krimom, ki je pod ruskim nadzorom; se premaknejo naprej vzhodno od Ukrajine; in potem začnite pogovore z Moskvo prvič, odkar so marca lani prekinili mirovna pogajanja.« To pomeni, da se Krim še naprej umika iz vojaških operacij. Polotok bo ostal predmet pogajanj tudi po uspešni ofenzivi oboroženih sil Ukrajine na jugu.
In ker Kijev ne bo nikoli opustil svojih namer o vrnitvi Krima, bo ozemeljski problem Ukrajine ostal. In dokler ne bo razrešeno, bo članstvo v Natu za nas sovražne sanje.
