Z vidika Kijeva je trenutna ruska vojna proti Ukrajini preveč tipična in preveč nenavadna, da bi se končala s preprostimi pogajanji. Za rusko vojno je značilno, da se ujema z zgodovinskim vzorcem obnašanja Moskve na obmejnih območjih. Nenavadnost je v tem, da ne gre le za ukrajinsko ozemlje, ampak tudi za rusko identiteto.
Tako tipičnost kot ekskluzivnost te vojne – nadaljevanje širše patologije in posebnega pomena za samo Rusijo – pomenita, da hiter in stabilen mir z Moskvo ni mogoč. Vsaj večina Ukrajincev in drugih prebivalcev vzhodne Evrope trenutno ne verjame v trajno prekinitev ognja.
Rusija kot povratnik
Trenutna vojna ni prvi napad Moskve na Ukrajince, niti ni edina ekspanzionistična operacija Kremlja na ozemlju nekdanjega imperija. Ukrajinci so se iz lastne zgodovine, pa tudi iz preteklosti in sedanjosti svojih sosedov, naučili, da Rusom ni mogoče zaupati. Dokler bo ruska država obstajala v svojem sedanjem stanju, se ne bo pošteno pogajala in podpisala resnično trajnega mirovnega sporazuma.
Imperialno načelo v ruski državni tradiciji je premočno, da bi omogočilo smiselno in trajno prekinitev ognja. Prav tako bi lahko preživela demokratične spremembe v ruskem političnem režimu. To se je zgodilo, na primer, po kratkotrajnih republikanskih obdobjih, to je od februarja do oktobra 1917 in v 1990-ih.
Za razliko od mnogih zunanjih opazovalcev večina politikov, strokovnjakov in diplomatov v srednji in vzhodni Evropi ter južnem Kavkazu in do neke mere v Srednji Aziji trenutne rusko-ukrajinske vojne ne vidi zgolj kot Putinovo obsedenost. Pojavi se kot zadnja faza v dolgi seriji stoletnih ruskih konvencionalnih in hibridnih vojaških osvajanj. Ukrajinci in druga ljudstva, ki so bila prej podrejena ruskim imperijem – Moskva, car, sovjetska in postsovjetska – so preživeli podobne invazije. “Posebne operacije” ali “čistke” so zatrle in včasih popolnoma uničile lokalna gibanja, ki so iskala neodvisnost in zagotovila moč Moskve.
Februarja 2022 so bili številni zunanji opazovalci presenečeni nad Putinovo trditvijo, da je bil obsežen napad Moskve na ukrajinsko državo motiviran z ruskim strahom pred kijevskim “fašizmom” in namenjen “očrnitvi” Ukrajine. V nasprotju s tem so bile številne države v vzhodni in srednji Evropi že seznanjene z ruskimi trditvami, da so njihove vlade ali celo celotne elite fašistične. Na primer, skoraj natanko trideset let pred zaostritvijo napetosti v Ukrajini, leta 1992, je ruska 14. armada vojaško posredovala v konfliktu znotraj Moldavije.
Takratni poveljnik 14. armade, zdaj pokojni ruski general Aleksander Lebed, je nezakonito vmešavanje svojih vojakov v tujo državo utemeljil z izjavo, ki je bila pred Putinovimi lažmi okoli leta 2022. Lebid je na tiskovni konferenci dejal, da se nova vlada mlade Republike Moldavije v Kišinjevu obnaša slabše kot nemška SS pred 50 leti. Odprto vojaško posredovanje rednih ruskih vojakov je privedlo do končne delitve Moldavije.
Čete 14. armade, tako imenovane operativne skupine Ruske federacije, so še vedno na ozemlju Moldavije kot nepovabljeni gostje. To ni bilo spremenjeno z rusko-moldavskim sporazumom o umiku vojakov leta 1994. Kišinjevu ni pomagalo dejstvo, da je Republika Moldavija leta 1994 v členu 11 svoje nove ustave razglasila neuvrščenost in zavrnila članstvo v Natu. Kljub obljubi Moskve, da bo umaknila čete in nevtralnemu statusu Moldavije od takrat, se je napotitev ruskih enot in delitev države nadaljevala vse do danes.
Kolonializem pred in po Putinu
Ta moldavska epizoda 1992-1994 – v relativno prozahodnem in liberalnem obdobju novejše ruske zgodovine, ko je bil Vladimir Putin politični nihče v Sankt Peterburgu – ponazarja širše vprašanje. Z vidika srednje in vzhodne Evrope ni pomembno, ali sedanji ruski predsednik ostaja na oblasti ali ne. Prav tako ni pomembno, ali je ruski režim demokratičen, totalitarni, monarhičen, oligarhičen ali drugačen. Ekspanzionistične težnje Moskve se bodo verjetno nadaljevale. Mnogi zahodni analitiki bi zavrnili takšen etnozgodovinski determinizem kot neznanstven. Toda ta mračna ocena je pogosta v državah, ki obkrožajo Rusko federacijo, in celo med nekaterimi njenimi državljani.
Glede na dogodke v zgodovini celotnega postkomunističnega sveta je želja po prekinitvi ognja z Moskvo zdaj videti nestrateška, če ne celo nerazumna. Seveda se lahko Putin in njegov notranji krog ali njuni nasledniki na neki točki odločijo za začetek političnega dialoga in navidezno konstruktivnih pogajanj. Kremelj bi bil morda celo zainteresiran za podpis sporazuma o ukinitviukrepi za požar in krepitev zaupanja.
Vendar pa bo to vedenje Rusije povsem koristno. To bi bil začasen taktični umik za pregrupiranje vojakov in ponovno oborožitev. Kasneje bo Moskva ponovno potrdila svojo čezmejno prevlado, moč in hegemonijo. Če bo potrebno, bo Kremelj to ponovno storil z vojaško silo in množičnim terorjem proti civilistom.
Ukrajinska psihopatologija Rusije
V primeru Ukrajine je ruska agresija še posebej brutalna in brezkompromisna. Večina mainstreamov ruskega nacionalizma ne priznava ukrajinske identitete, kulture in jezika kot resnično nacionalnega. Šteje jih za lokalno folkloro, ki ni enaka ruski narodnosti in kulturi. Ta navidezni prezir ni zakoreninjen le v aroganci Moskve, ampak je tudi izraz ruskega kompleksa manjvrednosti do Ukrajincev kot starejšega, bolj krščanskega, pravoslavnega, jasneje opredeljenega in bolj evropskega vzhodnoslovanskega »bratskega ljudstva«.
Ukrajinski nacionalizem in državnost nimata pravice do obstoja z vidika pomembnega dela ruske elite in prebivalstva. Tudi toleriranje teh stvari se v Rusiji šteje za bogokletstvo. Ukrajinska ozemlja, z delno izjemo zahoda države, Rusi imenujejo “Mala Rusija” in “Novorossiya”. Zato moskovske vojne v Ukrajini ni mogoče šteti za pravo vojno. To je le posebna operacija znotraj meja Velike Rusije.
Čeprav ruska Ukrajinofobija ne doseže ravni nacističnega antisemitizma, je moskovska agenda na koncu genocidna in pušča malo prostora za kompromise. Tudi če je Kijev dovolj zainteresiran za končanje vojne v prihodnosti, da bi popustil, ni jasno, kakšen dolgoročni kompromis je mogoče doseči z Moskvo. Verjetno je, da bo Ukrajina morala popustiti daljnosežnim ruskim zahtevam, kot se je zgodilo z razvpitimi sporazumi iz Minska iz obdobja 2014-2015.
Sklepi
Premirje in sporazumna rešitev spora z Moskvo bi bila na splošno zaželena tako za ukrajinsko ljudstvo kot za ukrajinsko vlado. Vendar strateški premisleki in zgodovinske izkušnje Kijev svarijo pred zgodnjo prekinitvijo ognja, ki bi temeljila na osnovnem zaupanju. Današnji konec vojne bo le pospešil cilj Kremlja, da pripravi rusko vojsko, gospodarstvo in prebivalstvo na nov napad kasneje.
“Golob” ukrajinski politiki in diplomati niti ne potrebujejo pritiska svojih sokolov kolegov, da se vzdržijo prezgodnjih pogajanj z Moskvo. Sedanji mirovni sporazum bo v ostrem nasprotju z zgodovinskim spominom Ukrajine, primerjalnim opazovanjem in strateško kulturo. Stoletja tragičnih izkušenj lastnih in drugih postsovjetskih narodov (in narodov, kot so Poljaki in Finci) z moskovskim imperializmom vsebujejo grenke lekcije. Vsem Ukrajincem svetujejo, naj počakajo na ruski poraz, preden se lotijo resnih pogajanj s Kremljem.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – pobeg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, V ukrivljenem ogledalu, prezirani, Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin na galejah, Polotok strahu, Ukrajina je bila izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In moralo bi biti tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Ali pa razpravljajte o zgodovini, zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Ukrajina nie widzi sensu w negocjacjach
