Vrh Nata v Vilni 11. in 12. julija je odložil rešitev ukrajinskega vprašanja in pustil sedanji status strateške negotovosti na evropski celini. To obdobje bo trajalo vsaj do naslednjega vrha v Washingtonu. In kot maksimum – lahko traja desetletja. Časovnega okvira ni, obstaja le potrebno naključje in želja voditeljev vodilnih držav Nata, da sprejmejo Ukrajino v svoje vrste.
Dogodek, ki so ga nestrpno pričakovali več mesecev, za Ukrajino ni bil poraz. Vendar ga je tudi težko imenovati zmagoslavje. Zavezništvo ni izdalo svoje prejšnje politike. Previdnost, predvidljivost, nepripravljenost za drastične odločitve, da ne bi še enkrat izzvali Moskve – vse to se je pokazalo v Vilni. Vendar pa je pomanjkanje specifičnosti, podprto s podpisanimi dokumenti z jasnimi varnostnimi jamstvi na poti do zavezništva, nadomestilo precejšnje število ustnih obljub in izjav.
Druga značilnost vrha je bila njegova čustvenost in posamezne izjave na robu prekrška. Razpoloženje ukrajinske delegacije je segalo od kritičnih izjav predsednika Volodimirja Zelenskega 11. julija do Nata do besed hvaležnosti in zaupanja naslednji dan. Kaj je povzročilo tako ostro spremembo razpoloženja ukrajinskega predsednika, ni znano. Morda ne vemo ničesar. In med zaprtimi sestanki predsednikov Združenih držav in Ukrajine je bilo naši državi obljubljeno več, kot je bilo zapisano v uradnih dokumentih in javnih izjavah politikov. Jasno so povedali, da bi morale biti ukrajinske oblasti bolj hvaležne zahodnim zaveznikom in njihovi pomoči.
Po ukrajinskem vrhu so se oblasti vrnile k pozitivni retoriki. Pohitela je, da bi družbi zagotovila, da bo Ukrajina v Natu, ker je prišlo do psihološkega zloma razpoloženja članic zavezništva. Ameriški predsednik Joe Biden je posredno potrdil, da bo Ukrajina v Natu, vendar po koncu vojne. Hkrati je dejal, da mora naša država na poti k zavezništvu storiti še 17 stvari. In ne gre samo za Krim. Kaj točno je bilo mišljeno, ameriški voditelj ni določil. Nemški kancler Olaf Scholz je dodal, da Rusija ne bo vplivala na odločitev, ali naj bo Ukrajina članica Nata ali ne. Francoski predsednik Emmanuel Macron je dejal, da razume razočaranje ukrajinske strani nad odločitvami, sprejetimi na vrhu v Vilni.
Pravzaprav je vrh Nata postal nekakšna razširjena različica Ramsteina. V vojaško enoto je bila dodana le politična enota. Glavno violino na dogodku so igrali ne obrambni ministri, temveč voditelji držav. V Vilni Ukrajina ni bila povabljena v Nato, čeprav so obljubili, da bodo povabili nekaj časa kasneje. Ukrajina bo prejela povabilo v Nato, ko se bodo “vse zaveznice strinjale in bodo izpolnjeni pogoji,” je v Vilni dejal generalni sekretar Jens Stoltenberg. MAP-a smo preklicali, uvedli pa smo letni nacionalni program, ki lahko traja nedoločen čas. Država G7 obljubil Ukrajini, da bo z njo podpisala dvostranske pakte vojaške podpore. Ukrajina bo prejela tudi nove resne pakete orožja in priložnost za začetek usposabljanja pilotov na letalih F-16. Vrata v Nato naj bi bila za Ukrajino še vedno odprta. Vendar ni povabila, da bi vstopili. In razlog je dobro razumljen za vse.
Ukrajino pogosto obtožujejo, da še ni pripravljena na pridružitev zavezništvu. Povsem mogoče je, da je, zlasti ko gre za korupcijo, šibke državne institucije in druge pomanjkljivosti ukrajinske realnosti. Toda resnica je drugačna. Nato tudi zdaj ni pripravljen sprejeti Ukrajine. To je 12. julija odkrito izjavil ameriški svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan. “Zavezništvo je sinoči soglasno izjavilo, da se veselimo prihodnosti z Ukrajino v Natu. Z Ukrajino bomo sodelovali na poti k Natu. Vendar danes nismo pripravljeni povabiti Ukrajine,” je dejal Sullivan. Morda so zato javne zahteve po pristopu Ukrajine k zavezništvu postale preveč nejasne in nejasne. Obstaja nekaj besed o potrebi po reformi, demokraciji in boju proti korupciji. Toda vsi že razumejo, da je glavni razlog za pomanjkanje vabil strah pred Rusijo.
Po Vilni se je Ukrajina znašla v negotovem položaju. Po eni strani so oblasti in družba solidarne glede potrebe po pridružitvi države Severnoatlantskemu zavezništvu. In to je zelo dobro. Po drugi strani pa, da bi prejeli povabilo v Nato, morate skoraj zagotovo končati vojno z zmago. Toda tu se soočamo z določenimi nihanji v taborišču zahodnih politikov. Očitno politične elite na Zahodu še vedno oklevajo. Mnogi bi si želeli, da bi Ukrajina zmagala, vendar ne bi želeli, da bi bila Rusija poražena. Tudi del zahodnih elit se panično boji propada Rusije, ki bi ga lahko izzval njen poraz v Ukrajini. Nekateri uradniki State Departmenta in različni strokovnjaki ne morejo preseči stereotipov, ki so nastali v prejšnjem stoletju. Menijo, da je ohranitev celovitosti Ruske federacije poVojna ni nič manj pomembna od Putinovega neuspeha, da bi dosegel svoje cilje na ukrajinskem ozemlju. Ta geopolitična vrvica vodi do čudnih diplomatskih napadov in izkrivlja dojemanje realnosti. Prav tako omejuje naše priložnosti in odlaga zmago.
Verjetno je, da bo tema pristopa Ukrajine ali nepristopa k Natu postala predmet prihodnjih pogajanj med Kremljem in Zahodom. To je že bilo napisano v zahodnem tisku. Zahod razmišlja o različnih možnostih. Zlasti tako, da Ukrajina morda ne bo mogla osvoboditi vseh svojih ozemelj. In potem se morate pogajati. V takšnih pogovorih bi Moskvi lahko ponudili obljubo, da se ne bo Ukrajina pridružila Natu v zameno za hipotetični mirovni sporazum. Da, slišali smo uradna zagotovila voditeljev zahodnega sveta, da tega ne bodo storili. Toda najprej se voditelji spremenijo. In drugič, besede niso uradni dokument in ratificiran sporazum. In niti memorandum iz Budimpešte. Ponavadi se spreminjajo, odvisno od trenutne situacije.
Obstaja še ena možnost, vendar obratno. V zameno za povabilo Natu bo Ukrajini ponujeno, da zasedenih ozemelj ne osvoji z vojaškimi sredstvi. Lahko govorimo o istem Krimu ali Donbasu. Nato se bo 5. člen Nata uporabljal za del uradno priznanega ozemlja Ukrajine, ki bo takrat pod nadzorom Kijeva. Ta scenarij je zdaj bolj podoben fikciji. Predsednik Volodimir Zelenski je javno izjavil, da se Ukrajina ne bo strinjala z opustitvijo niti ene poravnave. Toda kdo ve, kaj se bo zgodilo čez eno leto. Poleg tega so na poti ameriške predsedniške volitve z nepredvidljivim izidom. In tu se bo pojavilo vprašanje: kaj je bolje – zamenjati članstvo v Natu v zameno za iluzijo premirja z Rusijo ali postati članica Nata, a tiho zavrniti osvoboditev dela svojega ozemlja do boljših časov.
Vendar ne smemo pozabiti na glavno stvar: o vprašanju, ali bo Ukrajina prejela povabilo v Nato na naslednjem vrhu v Washingtonu, odločajo predvsem oborožene sile Ukrajine. Izid na bojišču bo glavni pokazatelj, ki bo vplival na Natovo odločitev, da Ukrajino povabi v svoje vrste. Morda bi v Vilni slišali jasnejše besedilo zavezništva, če bi Ukrajini uspelo prebiti močan ruski pas utrdb na fronti in doseči obalo Azovskega morja. Zdaj je težko napovedati prihodnost. Preveč dejavnikov lahko vpliva na nadaljnji potek dogodkov. Toda če bo Ukrajini v naslednjem letu uspelo premagati ruske okupatorje in izgnati agresorja iz naše dežele, bo to verjetno resnično odprlo vrata Natu.
