V zadnjih šestih mesecih je bila osrednja informativna tema v ukrajinskem medijskem prostoru vprašanje protiodzive. Prihajajoča protiogovornost oboroženih sil Ukrajine skozi usta številnih govornikov se je spremenila v nekakšno PR objavo o velikem dogodku zgodovinskega pomena. Ko so se začele prve protioffenzive, se je izkazalo, da je realnost nekoliko drugačna od tega, kar so politiki in uradniki povedali v preteklih nekaj mesecih.
Praviloma med vojno ni običaj oglaševati njihovih načrtov in načrtov. Vojna je bila vedno umetnost prevar. Zavažanje sovražnika, zmedenost, nepričakovan udarec na nepričakovanem mestu je osnova uspešnih ofenzivnih operacij. Toda iz nekega razloga se je Ukrajina odločila, da bo prekinila to nepisano pravilo taktike in strategije. O različnih možnostih za ukrajinsko ofenzivo in o tem, da je treba odrezati kopeški koridor na Krim, so razpravljali vsi, ki niso leni. Analizirali smo različne podrobnosti in usmeritve prihodnjega delovanja. Govorci oblasti so skoraj vsak dan omenjali ofenzivo, ki je skrbno pripravljena. Omenili so celo datume morebitnega vstopa ukrajinskih čet na Krim. Nikoli prej napoved prihajajoče vojaške ofenzivne operacije ni pridobila tako svetle PR barve in ni bila tako široko pokrita v medijih. Seveda lahko veliko govorimo o tem, da je treba osvoboditi zasedena ozemlja. Ampak zakaj bi na javnem trgu temu posvečali toliko pozornosti? Zakaj privezati začetek ofenzivnih operacij na določene datume ali letne čase leta ali dobavo posebnih vrst orožja in opreme? Uspešna ofenziva ljubi tišino.
Ukrajinska družba je v mesecih obsežne invazije Rusije vzdrževati veliko groznih dni in je pokazala sposobnost premagati težave, se boriti in zmagati. Ukrajinci so bili odporni in neuničljivi. Njihov duh ni bil zlomljen zaradi ruskih terorističnih raketnih napadov, nočnih alarmov zračnih napadov, eksplozij hidroelektra in pomnjenja. Nismo se bali jedrskih izsiljevanja in drugih groženj kremeljskega diktatorja in njegove prekinitve sodišča. V boju proti zlobnem cesarstvu so Ukrajinci postali močnejši. Njihov duh je bil kaljeno. Več samozavesti in vere vase je bilo. Tako zaodložena družba ne potrebuje trdne pozitivne, fiktivne vzporedne realnosti in pretiranih deležov dopamina. Potrebuje resnico in pravico, učinkovito delo državne aparature, nemožnost kaznovanja za zločine. Namesto boja proti korupciji in vsakodnevnega krepitve učinkovitosti dela oblasti za pospešitev zmage nad agresorjem, so Ukrajincem ponudili napoved vznemirljive serije o protioffenzivi. Fikcija, čeprav dobra, prihodnost namesto prave sedanjosti in pravi boj z dejavniki, ki odlašajo našo zmago.
Ukrajinci so bili v prejšnjih mesecih prenasičene s protiogovorijo. Seveda je treba ohraniti zaupanje v zmago med širokim pasom družbe. Toda predlog v prekomernih odmerkih in tehtnicah je škodljiv. Ker lahko stik z realnostjo izzove bolečo reakcijo velikega dela družbe in pripelje do razočaranja in obupanosti.
Po dolgi medijski PR kampanji protiodgovornosti so si mnogi Ukrajinci začeli predstavljati, da nas čakajo strelo hitri preboji ukrajinskih udarnih skupin, oboroženih z zahodno opremo. Verjetno so mnogi iskreno upali, da bodo ukrajinske brigade čez nekaj dni dosegle Azovsko morje in meje okupiranega Krima. Leopardova tankovska kolona bo prerezala ruske obrambne črte kot nož masla. Da bo ruska fronta padla, ne bo zmožna iznesti udarov Ukrajinskih oboroženih sil, v dnevu ali dveh. To je lepa, zelo zaželena in optimistična slika. Vendar je tudi zelo daleč od realnosti.
Medtem ko so v eteru “enotnega teletona” govorili o ukrajinski protiodgovori, sovražnik ni sedel brezhiben. Imel je dovolj časa za pripravo. Rusi so zgradili močne tri obrambne linije. Ogromna območja ozemlja so bila minnjena. Zgradili so podzemne obrambne fortifikacije, škatle za tablete in druge požarne konstrukcije. Posebna pozornost je bila namenjena smeri Zaporizhzhia kot eni od najverjetnejših za ukrajinski protinapad. Toda v drugih sektorjih fronte so bile zgrajene številne obrambne fortifikacije.
Ko so se začeli prvi poskusi ukrajinskih protinapadov, se je izkazalo, da je to tisto, kar bi se moralo izkazalo. Učinek presenečenja je bil v veliki meri izgubljen. Nemogoče je zlahka preiti skozi močne obrambne črte napadalca. Zelo težko je tudi izvajati obsežne ofenzivne operacije proti tako resnem sovražniku brez sodobnega letalstva in s preveč omejenim arsenalom orožja dolgega dosega. Ne moremo si privoščiti napadov mesa, kot to počne ruska poveljstvo. Treba je iskati šibke točke obrambe, zavaja sovražnika, zateči k ne standardnim korakom, uničiti skladišča streliva in dobavne linije. Za vse to je potreben čas in sredstva. To ne pomeni, da bo ukrajinska protiodziva neusprejemljiva. To preprosto pomeni, da ofenziva ni akcijski film, kjer se oklepne kolone preletijo skoziSo posledica sovražnikovega vrstnega reda bitk in krute realnosti z lastno prilagojeno parcelo, ki se ne razvija vedno po scenariju.
V naših mislih je ofenziva povezana s hitrim napredovanjem in nenadnim osvoboditvijo velikih ozemelj. Vendar niso bile vedno uspešne ofenzivne operacije videti tako. To je lahko zadnja faza protioffenzive, pred dolgo obdobjem soočenja, da izčrpa sovražnika. Pravzaprav se je večina ofenzivnih operacij v zgodovini vojn razvijala postopoma. Učinek sprememb na sprednji strani se je nabral relativno dolgo in izmenično z obdobji operativne pavze.
Nemčija je izgubila 1. svetovno vojno zaradi zajčje protioffenzive, ki je trajala sto dni, vendar ni bila videti kot blitzkrieg. Agonija na fronti je sovpadla z poslabšanjem notranje politične krize v nemškem cesarstvu in izčrpanost njenih sredstev za vojskovanje. Med drugo svetovno vojno je nemškim odpravnim silam feldmaršala Erwina Rommela uspelo napredovati daleč v Egipt. Junija 1942 je do delte Nila iz El Alameina ostalo okoli 100 km. Nemci pa niso imeli dovolj goriva, streliva in opreme. To je britanskim četam 23. oktobra 1942 omogočilo, da so sprožile lastno protiodzivo. Obenem so angloameriške enote pod poveljstvom Eisenhowerja 8. novembra pristale v Alžiriji. Nemško-italijanske čete so bile prisiljene v umik. Vendar so zajci potrebovali več kot šest mesecev, dokler niso 13. maja 1943 v Tuniziji kapitulatorji afriških odpravnih sil. Bitka za Italijo se je začela z zaletišči na Siciliji julija 1943, končala pa se je šele aprila 1945. Za zavezce se je pot skozi Italijo sprva zdela najboljša možnost prečkanja do meja Rajha. Toda gorska pokrajina Apeninjskega polotoka v kombinaciji z močnimi nemškimi obrambnimi črtami je italijansko kampanjo spremenila v dolgo, naporno kampanjo.
V zadnjih tednih so ukrajinski uradniki postali bolj previden in manj optimističen glede protiodzive. Evforija se je nekoliko ponehajala. To se je zgodilo v ozadju številnih nekoliko pesimističnih publikacij o ukrajinski protioffenzivi v zahodnih medijih. Predsednik Volodymyr Zelensky je nedavno dejal, da je ofenziva na splošno pozitivna, a težka. 25. junij, minister za obrambo Ukrajine Oleksii Reznikov v intervjuju za ameriški TV kanal Fox Novice je dejal, da je bilo pričakovanje rezultata iz protioffenzive pretirano. Uradnik je priznal, da med sovražnostmi obstajajo “različne okoliščine in različne ovire”. Poleg tega je Oleksii Reznikov dodal, da zdaj ukrajinske čete ne izvajajo protioffenzive, ampak le “pripravljalno operacijo”, Rusi pa so zgradili “zelo močne obrambne linije”.
Spomladi so bile podobne izjave ministra, da so bila pričakovanja ukrajinske protioffenzive na svetu “nekoliko precenjena”. Toda glavni govorniki, ki predstavljajo ukrajinske oblasti, so to ponovno oceno izzvali s tem, da so tujim medijem včasih odkrito predali samozaupne intervjuje. In zdaj smo prisiljeni zmanjšati stopnjo pozitivne retorike in se spuščati iz nebes na zemljo.
Uspeh protioffenzive ni zagotovljen z oglaševanjem in ne s bravura komentarji vladnih uradnikov. Protioffenziva ljubi tišino ne le v fazi svojega ravnanja, ampak tudi v fazi priprave. Toda v Ukrajini so iz nekega razloga pozabili na to. In zdaj moramo sami sebi, družbi in tujim partnerjem razložiti, da gre vse po načrtu. Včasih je res bolje molčati, kot veliko govoriti.
