Ta vikend v zadnji Ukrajini je bila najbolj vroča točka na zemljevidu Odesa. Obmorsko mesto je doživelo največji raketni napad med rusko-ukrajinsko vojno. Zgodovinske stavbe v središču mesta (mesto, ki je preživelo sovražnosti med prvim osvobodilnim gibanjem dvajsetega stoletja in drugo svetovno vojno) so bile uničene, prizadeta je bila sodobna kopija preobrazbene katedrale UOC-MP.
Od nedelje zjutraj so ukrajinska socialna omrežja napolnjena s fotografijami uničenih stavb v Odesi, predvsem verskih zgradb. Ampak, paradoksalno, vse te fotografije bi morale biti pomembne predvsem za prebivalce vseh drugih ukrajinskih mest, prebivalci Odese pa zdaj ne bi smeli upoštevati središča svojega domačega kraja, ki so ga napadalci pohabili, ampak bodite pozorni na drugo naselje, na obali drugega morja – mesta Mariupol.
Mariupol je postal grozen simbol genocida nad Ukrajinci in popolnega uničenja Ukrajine. Vsi so videli, kako so okupatorji z zračnimi bombami izbrisali to mesto iz azovske dežele. In potem, po okupaciji, so Rusi povsem predvidljivo začeli rušiti zgradbe, ki so jih uničile njihove roke, in izgnati lokalno prebivalstvo iz preživelih hiš in jih nadomestili z uvoženimi Rusi in srednjeazijskimi migranti (kar je ogorčilo celo ruske nacionalne domoljube). Bili so časi, ko mnogi na vzhodu Ukrajine še niso verjeli v takšen scenarij – in niti zato, ker so ti državljani Ukrajine imeli Ruse za svoje brate, imeli nekaj sentimentalnih občutkov do njih in tako naprej. Ukrajincem preprosto nikoli ni padlo na pamet, da bo Rusija uničila ozemlje, ki ga ima za “svojega”. Celo poslanka služabnice ljudstva Liza Bohutska je iskreno izjavila, da bi bilo takšno uničenje Lviva razumljivo – ker tam očitno živijo sovražni do Rusov, na vzhodu pa …
Toda videli smo, kar smo videli. Rusi so navsezadnje uničili Mariupol, tako kot druga mesta in vasi v regijah Doneck in Lugansk. In to se ni ujemalo v ukrajinske glave. To ni ustrezalo iz enega preprostega razloga – te glave, ne glede na to, kako potopljene so bile v ruski informacijski prostor, zlasti v 90. letih, niso bile pozorne na usodo drugega rusko okupiranega mesta – Groznega. (Po uradnem ukrajinskem stališču, ki se že odraža na zemljevidih, je Čečenija država, ki jo zaseda Rusija.)
Potem je ruska vojska storila isto stvar prestolnici Čečenske republike Ichkeria, v katero je leta 2022 ista vojska spremenila Mariupol. Mesto je dejansko prenehalo obstajati. In potem je bila obnovljena. Vprašanje, ki je preganjalo tiste Ukrajince, ki so opazili to zgodbo, je bilo, zakaj uničiti tisto, kar ste upoštevali in menili, da je svoje?
Pustimo ob strani temo finančnih koristi – gradnja novih stanovanj (za ruske vojaške in civilne okupatorje) zdaj dobro služi denar v Mariupolu s strani poslovnežev v bližini Kremlja, kot je bilo očitno tudi v Čečeniji. Obstaja pa še en, veliko pomembnejši razlog.
Rusi niso potrebovali Mariupola, ujetega iz Ukrajine. Ker so Ukrajinci živeli v tem Mariupolu – čeprav ne tako kot v Kijevu, Vinnytsiji ali Galiciji, z različnimi političnimi stališči, ampak Ukrajinci, ki so se v treh desetletjih neodvisnosti navadili vsaj na dejstvo, da jih oblasti poslušajo. In da je mogoče in treba izvajati pritisk na oblasti. In takšen položaj prebivalstva je smrt Putinovega ruskega režima FSB. Zato je za Kremelj veliko bolj donosno, da uniči mesto, izžene (ne samo to, ampak tudi to) lokalno prebivalstvo, ne glede na to, kako prorusko, in ga ponovno zgradi s podrejenimi suženjskimi ljudmi. Da boste lahko nekaj časa varno razglasili “domače rusko mesto”. Tako kot je Rusija leta 2014 samozavestno izjavila o “prvotno ruskem Krimu”, od koder je bilo sredi prejšnjega stoletja deportirano celotno lokalno prebivalstvo krimskih Tatarov.
Vse ali skoraj celotno prebivalstvo Mariupola v ukrajinskih časih bi bilo uničeno, izgnano ali preprosto razseljeno, namesto njega pa bi bili pripeljani tisti, ki ne morejo niti pomisliti na protest proti oblastem. In na ta način bi Mariupol resnično postal “prvotno ruski”. Kot Krim.
In zdaj – kaj ima Odesa s tem. V tem mestu so bila morda najmočnejša proruska čustva v celinski Ukrajini. Razlogov je veliko, eden od njih je komponenta ruske kulture Odesa, ki jo poznajo tudi Bagritsky in Chukovsky, Ilf in Petrov, Kataev in Babel, ki se konča z Odeso polovico gledališkega projekta “Kvartet I” (Rostislav Khait in Leonid Barats). In številni rusofili v Odesi so iskreno verjeli, da bi bil odnos do njih primeren, ker so del Rusije, vsaj na ravni kulture. Kar se tiče njihovih. Kot na primer za Krimance.
Toda obsežna vojna je spremenila razpoloženje okupatorjev. In Mariupol je velik dokaz tega. Kremelj je spoznal, da se “krimska pomlad” ni ponovila in se ne bo nikoli več ponovila. Zato je bilo spomladi leta 2022 odločeno, da se prečkad taktiki “požgane zemlje”. Za uničenje bloka po četrtletjih. Mimogrede, to ni moj izum, ampak besede enega najbolj znanih ruskih propagandistov, Vladimirja Solovjova. Lani je v enem od svojih programov tako odkrito dejal: “Dajte tri dni lokalnemu prebivalstvu, da zapusti mesta – in nato uniči, blok za blokom.” Ista mesta, ki so po logiki Vladimirja Putina del mitske “Novorossiya”. In Odesa je ena izmed njih.
Rusi ne (in verjetno nikoli niso, zdaj lahko o tem govorimo bolj ali manj samozavestno) nobenih občutkov do Odese, na katere so Odesa Rusofili tako ponosni. Ne, seveda, serija “Likvidacija” je zanimiva in izvirna, vendar nihče ne bo preprečil naslednji generaciji ruskih režiserjev, da bi naredili še en (dva, tri, deset) tak film ali serijo. In mesto, požgano do črne zemlje, tega ne bo preprečilo. Na koncu bodo za to običajno krivili “ukrajinsko-nacistično zračno obrambo”, kot je bilo že omenjeno o bombardiranju preobrazbene katedrale. Rusi si bodo ogledali še en povprečen filmski izdelek, ga primerjali z “likvidacijo” in psevdonostalgično vzdihnili, rekoč, da je to točno to, kar je bilo. Če v novem ruskem filmu o »ruski« Odesi ne bo več neumnega Gryshchenka (ki sta ga v filmskih priredbah Kozachynskyijevega Zelenega kombija igrala dva briljantna ukrajinska igralca, ki ju je ruski šovinizem iznakažel – Jurij Timošenko in Boryslav Brondukov) ali tudi ukrajinsko govoreča Galia (pa tudi Diana Mala, ki jo je igrala v likvidaciji – poiščite njeno stran v Velika Britanija in oditi; poglejte, zakaj). V pozni Putinovi Odesi, za razliko od sovjetskih ali zgodnjih Putinovih časov, je celo karikatura Ukrajincev prepovedana. Nikoli se ni zgodilo – in to je vse.
Ta vikend v Odesi je tisto, kar bi se moralo zgoditi lani. Vendar se to ni zgodilo zaradi oboroženih sil Ukrajine, ki niso dovolile, da bi okupacijske čete šle po kopnem in jih ustavile v regiji Mykolaiv, ki ni dovolila pristanka vojakov iz Črnega morja. Vendar raket še ne moremo ustaviti. Zato se vsaj na ta način izvaja načrt za uničenje, ki je celo stokrat proruska Odesa, da bi na svojem mestu ustvarila svojo, priročno in poslušno “Odeso”. In ne smemo biti presenečeni, da so okupatorji zadeli katedralo, ki je pod nadzorom veje lastne verske organizacije. Ker Kremelj ne potrebuje več podružnic, ne potrebuje UOC-MP, ker je, čeprav proruska, a še vedno ukrajinska cerkev – in Ukrajina ne bi smela obstajati. Nima mesta v projektu Zgodovinska Rusija. Tako kot v ZSSR ni bilo prostora za popolnoma prosovjetsko komunistično partijo zahodne Ukrajine. Regionalni odbori CPSU/CPU so največ, s čimer so se strinjale ruske oblasti. Sedanji si takšnega kompromisa niti ne želi.
Obstreljevanje Odese v noči na 23. julij 2023 je del načrta za mariupolizacijo mesta. Rusiji ni več usojeno izvajati celotnega načrta, ampak vse, kar lahko stori, bo storila. In res je. Zato, dragi državljani Odese, ne jokajte za tem, kar ste izgubili to noč – poglejte Mariupol in se zahvalite ukrajinski vojski za vse, kar vas je rešila. Kajti če bi ruska vojska dosegla Odeso v topniškem strelu, bi se nocoj zdel majhen predgovor v pravi pekel. Pekel, v katerem bi bila Odesa, ki jo poznate, v kateri ste se rodili in živeli, požgana do tal. Ker ga Kremelj ne potrebuje. Putin in Co. bi obnovila svojo “Odeso” po običajni shemi v pepelu. Tu okupatorji nimajo težav z izkušnjami. Tako s starim, čečenskim kot z novim, ukrajinskim.
