11.-12. julija bo v litavski prestolnici Vilnius naslednji vrh Severnoatlantske zveze. Vrh, ki bo obravnaval skupno prihodnost Nata in Ukrajine v taki ali drugi obliki. In ravno pred tem vrhom se tema možnih korakov Zavezništva proti Ukrajini redno postavlja v informacijski prostor – in bližje datumu, pogosteje – temo možnih korakov Zavezništva proti Ukrajini in ob sklicevanje na aktualne dogodke na fronti.
Celo predsednik Volodymyr Zelensky je nedavno v intervjuju za evropski TV kanal dejal, da naj bi Ukrajina do 11. julija, na dan začetka vrha Severnoatlantske zveze, želela pokazati določen rezultat na bojišču.
Želja po združitvi teh dveh dogodkov – vrha Nata in protioffenzive ukrajinskih obrambnih sil – je na eni strani razumljiva. Po drugi strani pa nima praktičnega smisla, če ne rečem slabše in vse te poskuse imenujemo kriminalno tako v zvezi z ukrajinsko vojsko kot ukrajinsko državo kot celoto.
Prvič, ker je prilagajanje vseh “rezultatov” določenemu datumu model obnašanja povsem drugačne vojske, ne ukrajinske. Tisti, o katerem je ruski pisatelj emigré Yuri Nesterenko napisal vrstice, ki še vedno ne omogočajo cesarjem, da mirno spijo:
In tam so bili vojaki,
Iz hiše raztrgane vojne,
Da je mesto odvzeto – do datumov.
In potem – vsaka cena.
Gre za vojsko, katere potomci so bakhmut vrgel s telesi, Bucha in Izyum in Mariupol pa z neznanci. Ukrajinske oborožene sile – in to so pokazale geniale taktike prvih dni vojne, ki že dolgo ni skrivnost – se borijo zelo različno. Ne “pod datumi”, ampak resno, strokovno in ohranjanje osebja, kolikor je mogoče. Kar imamo iz naravnih razlogov večkrat manj kot iz države agresorja.
Ampak ne gre samo za ohranitev ukrajinske vojske. Dejstvo pa je, da sta protiodziva oboroženih sil Ukrajine in pristopa Ukrajine k Natu procesi, ki se sploh ne združujejo med seboj.
Prihodnje članstvo Ukrajine v Severnoatlantski zavezništvu – in to bi morali razumeti vsi udeleženci tega procesa in prej bolje – vsaj ne velja za spodbudo, “nagrado” za Ukrajino za uspešno poletno protioffenzivo leta 2023. Samo zato, ker so oborožene sile že pokazale, kako se lahko borijo. In zahodni analitiki, resnični, ki jih kremlja ni zakupil, so videli to spretnost, se ustrezno odzvali in ocenili. Izkušnje ukrajinske vojske bodo še vedno preučevali v učbenikih o vojaških zadevah, verjemite mi. Čete in vojaki, ki jih bomo po koncu vojne po pristopu Ukrajine k Natu (ali celo brez nje) še vedno videli v številnih vojaških spopadih. Ne, ne na ozemlju Ukrajine, samo tisti, ki preživijo in gredo skozi to vojno do konca, bodo neprecenljivo premoženje na svetovni ravni in greh bo, da jih seveda ne bomo uporabili za ustrezne finančne nagrade. In nekateri ukrajinski vojaki bodo poklic vojaškega človeka izbrali že resno in za vedno – tako bo, to je običajna praksa, ki se je ne bi smeli izogibati.
Zato članstvo Ukrajine v Natu ne bi smelo biti odziv na dejanja ukrajinske vojske na fronti vojne z Rusijo. To ne bi smel biti reaktiven proces, to je glavna napaka vseh, ki tako mislijo. Ker je vključitev naše države v Severnoatlantski zavezništvo korak naprej, onkraj vojne. To je popolnoma logična poteza za zagotovitev miru in spokojnosti na evropski celini.
Ni skrivnost, da je politično vodstvo Ruske federacije (sam Putin, triumvirat Putin-Patrušev-Bortnikov ali neka druga konfiguracija kremeljske sile – ni pomembno) začelo polno vojno proti Ukrajini ne zaradi “osemletnega bombardiranja Donbasa”, “približevanja Nata ruskim mejam” ali zaradi nekaterih drugih izumljanih razlogov v Moskvi. Nihče ni bombardirali Donbasa, Zavezništvo je že dolgo soseda leningradske regije Ruske federacije od 29. marca 2004. Obstajal je le en razlog – “končna rešitev ukrajinskega vprašanja”. In, širše: ta rešitev je “sovjetska”, je tudi “ruska cesarska”. To je, kot je putin sam priznal nekaj mesecev po začetku agresije, ki je ponovno prevzel nadzor nad “ozemljem zgodovinske Rusije”. Za začetek, znotraj ZSSR. (Ampak samo za začetek – ker je “zgodovinska Rusija”, na primer, vključevala Poljsko in Finsko.)
Zato je logično, da je putinov glavni dosežek želel narediti največji, najkodnejši del te “zgodovinske Rusije” – Ukrajine. In za baltske države, ki so bile dejansko tudi del ruskega cesarstva in Sovjetske zveze – in v katerih so se res dogajale proti-ruske stvari (vreden je bil en “potni list nedržavljana”, Ukrajina še vedno samo sanja o takšni “diskriminaciji ruskih govornikov”) – Kremlja, tudi na tankih krajih, kot je latvijska Latgalija, ni začela nobenih agresivnih dejanj.
Nisem začel iz enega preprostega razloga – ker je ta trojica članica Nata. To pomeni, da se peroso pod jedrskim okriljem treh jedrskih zadržnic (Združene države, Združeno kraljestvo in Francija). In napad nanje, kot je Ukrajina, bi avtomatično pomenil napad na celotno Zavezništvo. To je potencialna jedrska vojna. Za kar Kremlin, kot smo videli, ni pripravljen.
Članstvo v teh državah, ruski sosedje, v Natu je postalo varovalo, ki si ga režim FSB-mafije Rusije še ni drznil motiti. In verjetno si ne bo drznei v prihodnosti. Prav to, vzpostavitev iste varovalke na vzhodnih mejah, si prizadeva Ukrajina. In ne glede na to, kdaj se bo trenutna velika vojna končala. Ker praktično vse to, od nekje sredi marca 2022, signalizira le eno – Putin je pripravljen na skoraj vsako žrtev znotraj svoje države, da bi nadaljeval z agresijo na Ukrajino. Razen tega, da se ni strinjal s popolno mobilizacijo, ampak jo je uspešno nadomestil s skritimi, pa tudi z drugimi simulakrumi, kot je novačenje obsojencev, ki jih je testiral PMC “Wagner”, na katere so se kasneje zamenjale tovrstne strukture, ki jih je kremelj neposredno nadziral.
In vojna “do zadnjega Rusa” bo avtomatično pomenila vojno zadnjemu Ukrajinskemu, preprosto zato, ker smo preprosto manjši. Večkrat manj. Poleg tega se nekateri ukrajinski državljani borijo ali se bodo borili (kot – to je drugo vprašanje) na strani okupatorjev, ki so se mobilizirali na silo ali prostovoljno.
Seveda takšna vojna izčrpa samo Rusijo. Poleg tega naftna in plinska industrija prinaša vse manj dohodkov, rublj v zadnjih mesecih pada in pada (očitno ni moči ali želje, da bi ga obdržali pri Centralni banki). Toda čakanje na propad ruskega gospodarstva pomeni sežiganje lastnih sredstev. Njegova človeška in zahodna finančna. Poleg tega, če so njihova sredstva obnovljiva, potem so razmere z našimi veliko bolj resne. Ukrajina po koncu vojne in ukinitvi vojne že čaka demografsko krizo, poleg tega pa moški vsak dan na fronti (in tudi ženske, ja, samo moški iz očitnih razlogov umirajo veliko več), ki so osnova narodnega genskega bazena. In na obnovo, ki jo bomo morali mi, bolje tako ali bolje naši otroci, dolgo delati. Ali pa napolni te črne luknje z migranti.
Z eno besedo, vojna “do zmage, po kateri vas bomo priznali (morda) v Nato” je zelo škodljiva blodnja za vse članice proti ruske koalicije. Ker se takšna vojna, glede na to, da je Ukrajina v Natu kot kost v Putinovem grlu, lahko konča le s popolnim propadom Rusije, ki se danes ne bo zgodila – in v tem času bo Ukrajina v smislu stanja države, družbe in države blizu sovražniku.
Vstop v Nato, tudi v času vojne, bi lahko bil dejavnik, ki bo ustavil Putina. In brez pogajanj – ker o ničemer ne bomo govorili, je vse, o čem se lahko razpravlja, zapisano v členu 5 ustrezne severnoatlantske pogodbe. Seveda ne bodo vsi zajci naredili takega koraka. Madžarska je očiten odgovor, vendar bodo tudi drugi. Obstaja pa primer Finske in Švedske, ki sta med procesom ratifikacije njihovega pristopa k Natu prejeli jamstva (ne »Budimpešta«, ampak resnična). Ta možnost bi bila precej primerna za Ukrajino. Pravzaprav ne potrebujemo madžarske vojaške pomoči, vsi razumejo, da je Nato predvsem Združene države in njegov jedrski arzenal.
Trdno in jasno stališče “Ukrajina bo v vsakem primeru postala članica Nata, ne glede na rezultate in čas konca vojne, za zdaj pa bomo zagotovili njeno varnost s silami posameznih zajnikov” bolje kot kateri koli “rezultati do danes” bodo lahko zaustavili ruskega agresorja. In vzpostavila bo mir ne le v Ukrajini, ampak tudi v Evropi kot celoti. Ker bo Kremelj razumel, da nadaljnji poskusi – in le države članice Nata bodo ostale okoli njega – ne bodo imeli nobenega pomena, ki se bo v zelo verjetno jedrski vojni spremenil v poraz rusije.
Ne nagrada za Ukrajino, temveč stop pipa za Rusijo – o tem je treba razpravljati na vrhu Nata v Vilni. In dejanja obrambnih sil Ukrajine na fronti ne bodo pomembna tukaj. Poleg tega, ker se ti ukrepi nadaljujejo, to pomeni, da se Rusija še ni ustalila. In se ne bo umirila, tudi če bo izgubila Krim (ali Taganrog nasploh). Ker se Kremelj ne boji izgub, je že izgubil “svojega” Khersona, ali propad lastnega gospodarstva – boji se jedrske vojne. Zato je jedrski dežnik ZDA/Nato edina stvar, ki lahko ustavi ruske srednjeveške napadalce. Ne bodo razumeli drugega jezika kot jedrski ultimat.
