Pred vrhom Severnoatlantskega zavezništva je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski poskušal napasti evropske partnerje v svojem značilnem slogu skoraj izsiljevanja: če zahodni partnerji nimajo poguma, da bi sprejeli odločne ukrepe, ne bom prišel. Vendar pa je ukrajinski predsednik prišel v Vilno, kljub dejstvu, da zahodnim voditeljem še vedno “primanjkuje poguma” (Ukrajina ni prejela povabila v Nato in niso bili niti objavljeni nobeni določeni datumi).
Poleg tega je naslednji dan po demarši vodja ukrajinske države, ki je dramatično spremenil ton svojih komentarjev v družabnih omrežjih, aktivno delal – se sestal z zahodnimi partnerji, opozoril na njihovo podporo, se zahvalil za njihovo pomoč … Kasneje, v spominih nekoga, bomo seveda izvedeli, kaj ali kdo je vplival na Zelenskega – ali je bil to kakšen zunanji dejavnik ali pa je Bankova spoznala, da javni pritisk na voditelje zavezništva ni ravno zmagovalna (ali bolje rečeno, popolnoma nepremagljiva) taktika. Vendar bo kasneje, leta po koncu sedanje geopolitične dobe. Zdaj je treba omeniti, kaj se je zgodilo po vrhu. Namreč, dve izjavi, ki sta postali nekakšen zahodni odziv na trditve ukrajinskega predsednika.
Sprva je britanski obrambni minister Ben Wallace (ki je skoraj postal eden od kandidatov za mesto generalnega sekretarja Nata) dejal, da njegova država, njegovo ministrstvo, ni internetna storitev Amazonza izpolnjevanje vseh naročil ukrajinskih oblasti. In potem ameriška izdaja The Washington Post, ki navaja vire v Beli hiši, je poročal, da je ostra izjava Zelenskega o šibkosti zavezništva v ameriški delegaciji skoraj izzvala željo po reviziji osnutka deklaracije, ki je bila na koncu sprejeta v Vilni, in od tam odstranila frazo o obveznem povabilu Ukrajine v Nato v prihodnosti.
Obe izjavi nista sprožili nekakšnega mega-škandala in to je logično. Najprej je Wallace kasneje, po težkem odzivu Zelenskega, pojasnil, da “ni bil povsem pravilno razumljen”, da misli na situacijo, ko se potrebe Ukrajine prekrivajo s potrebami Britanije. Toda glavna stvar pri tem ni tisto, kar je upravičil obrambni minister Združenega kraljestva, ampak da je obrambni sekretar le do preoblikovanja kabineta. Wallaceova napoved o koncu politične dejavnosti je bila odličen razlog, da je Rishi Sunak vse napisal kot “hromo raco” (to je politik, ki ne igra več resne vloge, saj se bo kmalu upokojil) – pravijo, da stališče gospoda vlade doslej ne odraža stališča britanske vlade kot celote. Poleg tega sam predsednik vlade ni povedal ničesar podobnega ukrajinskemu partnerju, kar je dodaten dokaz v prid možnosti “čustvenega odziva določenega Wallacea”.
Drugič, Bela hiša ni odgovorna za anonimne informacije v medijih, čeprav precej vplivne, zato lahko takšne publikacije vedno razložite s tiskovnimi fantazijami. Čeprav je, kot vsi razumemo, za takšnimi članki pogosto stališče oblasti – ki pa ga je nemogoče ali preprosto bolj donosno predložiti po neuradnih poteh. Toda formalno ukrajinske oblasti ne morejo imeti nobenih pritožb proti administraciji Joeja Bidena. In kot lahko vidimo, na ameriško publikacijo – za razliko od izjave Ben Wallacea – ni bilo odziva tako predsednika Zelenskega kot Bankove kot celote. Toda pomanjkanje odziva ne bi smelo pomeniti pomanjkanja razumevanja obeh sporočil.
In ta sporočila so po našem mnenju povsem jasna. Začenši s tem, od koga so prišli. In prišli so iz tistih dveh držav, ki sta še pred začetkom obsežne rusko-ukrajinske vojne začeli dobavljati orožje Ukrajini. Zelo enostavno se je spomniti preprosto z odpiranjem arhivov novic na kateri koli ukrajinski strani, ki obstaja že več kot dve leti. S takrat delujočega letališča Boryspil je dovolj poročil o prihodu drugega ameriškega ali britanskega vojaškega transportnega letala. Lahko pa prelijete strani družbenih omrežij obrambnega ministra Oleksija Reznikova, ki je takoj poročal o pomoči teh držav.
Zato je odziv na besede Volodimirja Zelenskega iz teh držav (in ne, recimo, Nemčije, ki se je po mnenju takratnega ukrajinskega veleposlanika Andrija Melnyka že pripravljala na sodelovanje z novo, kolaboracionistično vlado okupirane Ukrajine) sama po sebi precej indikativna. Pomembno pa je tudi to, kar je bilo povedano – tako britanski minister kot ameriška publikacija.
Te izjave so zvenele kot opozorilo. Opozorilo o možnosti “omotice z uspehom” – ki vsaj delno v družbi ni nastala včeraj in se razvija precej uspešno. Zaenkrat samo na ravni anekdot, da se zdaj Natu ne bi smela pridružiti Ukrajina, ampak bi se Nato moral pridružiti oboroženim silam Ukrajine. Ampak to je za zdaj. Spomnimo se, da v sosednji državi, s katero se še naprej borimo,Prišlo je do podobne preobrazbe. To je posojilni zakup iz druge svetovne vojne. Čeprav Sovjetska zveza ni govorila iz očitnih razlogov (takoj po koncu te vojne se je začela naslednja hladna vojna proti nekdanjim zaveznikom, zato je bilo neprijetno spomniti na njihovo pomoč), niso zanikali resničnosti in pomena te zahodne pomoči.
Do druge polovice 90. let prejšnjega stoletja je začela pridobivati zagon nova protiameriška histerija. To je sčasoma predvidljivo privedlo do izjav tako samega Vladimirja Putina (ki je ironično izjavil, da je zakup posojil le zaloga ameriške enolončnice) kot njegovih holopov, kot je nekdanja guvernerka Vladimirske regije Ruske federacije Svetlana Orlova – ki je izjavila, da “Američani še niso plačali pod posojilnim zakupom”. Ni treba govoriti o javnem mnenju – zdaj se lahko opomnik, da je zmago nad nacistično Nemčijo zagotovila predvsem ameriško strelivo, ameriška oprema in ameriško orožje, izkaže za “diskreditacijo ruske vojske” z ustrezno sodno odločbo.
Mimogrede, ironično je, da je bilo v začetku julija v bližini Kijeva po nesreči izkopanih osem britanskih letal Hawkerjev orkan, ki ga je sovjetska vojska prejela prav kot del pomoči med drugo svetovno vojno. Skupaj je Rdeča armada prejela približno tri tisoč takih letal.
Ukrajina ne bi smela nikoli pozabiti ogromnega prispevka zahodnih partnerjev, brez katerih bi se vojna že zdavnaj končala ne v našo korist. To je še posebej pomembno glede na kult oboroženih sil Ukrajine, ki se je že oblikoval v domači družbi. Spoštovanje vojske je nujna stvar, vendar, kot kaže zgodovina ZSSR/Rusije, brez spoštovanja partnerjev, brez priznanja njihove pomoči, ta kult prej ali slej spremeni vsako državo v fašistično. In to je prva stvar, pred katero se bomo morali zaščititi po koncu ali koncu sedanje vojne. Ker se lahko v nekem lepem trenutku izkaže, da zahodni partnerji ne želijo več pomagati državi, ki se tudi za to, kar je že prejelo, ne more vsaj zahvaliti. In potem se bomo morali boriti ne samo s seboj, ampak na lastne stroške. In v tem primeru se bo treba boriti, ker Kremelj preprosto ne bo imel pravice izgubiti takšne priložnosti.
Torej izjava in objava Wallacea v The Washington Post Ne smemo ga dojemati kot politični boj ali pritisk na junaško Ukrajino, ampak kot opomnik in hladen tuš. Da niti družba, niti oblasti ne pozabijo, živijo v relativno mirnem Kijevu, Lvivu, Dneproju, Odesi, Vinnytsiji ne le zaradi modrosti Zaluzhnyi in junaštva navadnih oboroženih sil Ukrajine, ampak tudi zaradi neprimerljive pomoči Zahoda. Niso pozabili ali gojili svojega Putina ali Orbana.
