Ukrajinski jezik si ni prej opomogel od stoletij prepovedi, preganjanj in stisk, kot se je pred njim pojavila nova grožnja. Na dan ustave, 28. junija, je predsednik Volodimir Zelenski Verkhovni Radi predložil nujen osnutek zakona “o uporabi angleščine v Ukrajini”. Formalno je ta zakon namenjen izboljšanju študija angleščine. Vendar vsebuje številne določbe, ki bistveno zožujejo delovanje ukrajinskega. Prav tako ustvarjajo diskriminatorne prednosti pri zaposlovanju za javno upravo, povezujejo pravico do določenih položajev z znanjem angleščine in ubijajo ukrajinsko sinhronizacijsko industrijo.
Uradno navedeni namen zakona je odličen: spodbujati uporabo angleščine kot enega od jezikov mednarodne komunikacije po vsej Ukrajini v javnih sferah javnega življenja. Dejansko, če bo sprejeta v tej obliki, bo zagotovo škodovala procesom ukrajinizacije in derusifikacije Ukrajine. Odseva odnos do ukrajinskega jezika kot nekaj sekundarnega, neprestižnega in neobveznega. Šele prej na vrhu jezikovne piramide v Ukrajini je bil ruski jezik. Zdaj ga delno želijo zamenjati v angleščini.
Nihče ne dvomi v pomen in nujnost znanja angleščine. Toda zakaj to počnejo na račun ukrajinskega jezika, umetno znižujejo njegov status in izravnavajo prejšnja osvajanja? Ali nam je že uspelo premagati posledice rusifikacije, ki traja več sto let? Ali so se lekcije iz preteklosti tako slabo naučile, da je pomen celovite podpore in razvoja lastnega jezika ponovno žrtvovan doktrini »jezika medetnične komunikacije«?
<>Prva stvar, ki je presenetljiva v predloženem zakonu, so visoke zahteve za obvezno znanje angleščine za osebe, ki se prijavljajo na javne položaje v organih centralne vlade in lokalne samouprave, pa tudi za delo v policiji, tožilstvu, oboroženih silah Ukrajine, davčnih in carinskih organih. Organi državne oblasti in lokalne samouprave Ukrajine bodo po novem zakonu dolžni upoštevati uradne dokumente tujih držav, napisane v angleščini. Prav tako je treba uradne odgovore tujcem in osebam brez državljanstva na njihovo zahtevo predložiti v angleščini. Službe za ukrepanje ob nesrečah morajo klice sprejemati tudi v angleščini, če nekatere osebe ne govorijo ukrajinsko.
Težko si je predstavljati, da bi uradnik, policist ali tožilec, ki bi se prijavil za delovno mesto na Poljskem, v Franciji, Italiji ali Španiji, moral obvezno obvladati angleščino. Vse evropske države priznavajo pomen angleščine. Vendar pa pri oblikovanju zahtev za svoje uradnike, zaposlene v sistemih kazenskega pregona in davčnih sistemih, najprej zahtevajo, da poznajo svoj materni nacionalni jezik. Če bi bil v Franciji prefekt departmaja zavrnjen zaradi slabega znanja angleščine, bi to povzročilo velik škandal. Obvezno znanje angleščine v EU lahko od svojih zaposlenih zahtevajo le nekatere multinacionalne zasebne družbe. Vendar ne držav, v katerih angleščina nima uradnega statusa.
Velik val javnega ogorčenja je povzročila klavzula zakona, ki je ukinila ukrajinsko sinhronizacijo filmov v angleščino. Če bo ta norma ostala, bo ukrajinska sinhronizacijska industrija utrpela popoln propad. Nekateri ukrajinski državljani bodo preprosto raje gledali filme z ruskim glasom, kot da bi se učili angleščine. Proces derusifikacije se bo ponovno ustavil. In kinematografi bodo prenehali izpolnjevati svojo funkcijo “nežne ukrajinizacije”, saj je obisk filmov v angleškem jeziku z ukrajinskimi podnapisi dvomljiv užitek za večino prebivalstva.
Oblasti nam naslikajo čudovito prihodnost, ki bo prišla v Ukrajino po pridobitvi posebnega statusa v angleščini. Po mnenju pobudnikov osnutka zakona bo znanje angleščine razširilo dostop Ukrajincev do delovnih mest z višjimi plačami in izboljšalo neposredno komunikacijo s tujci. Prav tako bo spodbujal vključevanje ukrajinskih podjetij v svetovno gospodarstvo in pritegnil tuje naložbe. Vse to bi moralo na koncu pripeljati do povečanja konkurenčnosti ukrajinskega poslovanja skupaj s povečanjem kakovosti življenja Ukrajincev. Možnosti za gospodarski razcvet, o katerem je vlada fantazirala, so impresivne. Toda na tem svetu vse deluje nekoliko drugače. Znanje angleščine in njenega uradnega ali posebnega statusa ni dovolj za vstop v elitni klub visoko razvitih držav. Samo pogledati je treba politični zemljevid sveta, da bi razumeli to preprosto resnico.
Na planetu Zemlja je veliko držav, v katerih ima angleščina uradni ali poseben status. Razlog za to je kolonialna zgodovina in poseben vpliv britanskega imperija in svetovne politike v preteklih stoletjih. Angleščina je uradni jezik ali ima določen status v 54 državah po vsem svetu. Te države vključujejo: Belize, Botiwana, Kamerun (uradno s francoščino), Svazi, Fidži, Gana, Indija, Kenija, Kiribati, Lesoto, Liberija, Malavi, Malezija, Malta, Marshallovi otoki, Mauritius, Federativne države Mikronezije, Namibija, Nigerija, Pakistan, Palau, Papua Nova Gvineja, Filipini, Ruanda, Samoa, Sejšeli, Sierra Leone, Singapur, Salomonovi otoki, Šrilanka, Sudan, Južna Afrika, Južni Sudan, Tanzanija, Gambija, Uganda, Zambija, Zimbabve in številne druge države. Angleščino na primer govori približno 265 milijonov ljudi v Indiji, več kot 100 milijonov v Pakistanu in približno 60 milijonov v Nigeriji.
Na svetu je tudi 15 držav, v katerih je angleščina de facto delovni jezik v vladi ali izobraževanju, vendar de jure ni priznana kot uradni ali glavni jezik. Seznam teh držav je tudi precej pester, vključuje države, kot so Bangladeš, Bahrajn, Eritreja, Etiopija, Izrael, Jordanija, ZAE, Malezija, Maldivi, Kuvajt, Šrilanka.
Če sledimo logiki ukrepov naših oblasti, bi moral poseben status angleščine vsem tem državam dolgo zagotavljati pospešen gospodarski razvoj, naložbeni tok in resno povečanje blaginje prebivalstva. Navsezadnje ima angleščina tam uradni status že več kot desetletje. Vendar pa je resnična slika večinoma nasprotna. Uporaba angleščine iz nekega razloga ni samodejno naredila teh držav in družb uspešnih, bogatih in uspešnih.
Večina držav, ki urejajo status angleščine kot uradnega jezika (z izjemo Evrope in Amerike), ne spada na seznam bogatih in privlačnih za vlagatelje. Mnogi od njih zasedajo zadnja mesta na seznamu v smislu gospodarskega razvoja in trpijo zaradi prevlade korupcije, neučinkovitega dela državnih institucij, kriminala in velike revščine. Žalostno je, da angleški jezik ne zagotavlja vstopa v “zlato milijardo” in univerzalno blaginjo. To je le orodje, ki ga je mogoče uporabiti. Toda brez zdravila in čarobne palice. V Nigeriji, Pakistanu ali Liberiji lahko govorite angleško in nič se ne bo spremenilo. Ali pa ne morete imeti nobenega uradnega ali posebnega statusa angleščine in hkrati živeti v sodobni bogati državi.
Posebnost ukrajinskih oblasti je, da se zelo pogosto izogibajo težkim odločitvam in resnično delo nadomestijo z rekviziti. Da bi se v državi zgodil gospodarski čudež, je treba slediti zgledu “azijskih tigrov” ali drugih uspešnih držav. Izvajati izkušnje najboljših svetovnih protikorupcijskih praks in ne iskati posebne poti, ki bo zašla. Znanje angleščine lahko prispeva k uspehu Ukrajine. Vendar le v kombinaciji z nacionalno ukrajinskocentrično politiko, odgovorno politično elito in učinkovitimi reformami.
