Vincent je prvič prišel v Ukrajino. Malo ve o naši državi, vendar želi pomagati Ukrajincem, da izženejo ruske napadalce iz svoje dežele. Ko je izvedel za potrebe oboroženih sil Ukrajine, je prinesel vse, kar je potreboval, in ga predal prostovoljcem, ki so šli v vojsko. Sam se je ustavil v Lvovu, da bi se začel spoznavati z Ukrajino iz enega najbolj znanih turističnih središč. V Lvivu mu je bilo všeč. Mesto je zanimivo, ima veliko skupnega z drugimi evropskimi mesti. Načrtoval je celo, da bo spet prišel sem, vendar v času miru.
Predvsem pa je bil Vincent navdušen nad poslovilno slovesnostjo s padlimi junaki. Na ta dan je mesto videlo kar štiri branilce. Vincencij je videl ljudi, ki so se zbrali v bližini templja Garrison in nato v mestni hiši, na osrednjem trgu mesta, da bi vodili junake na njihovem zadnjem potovanju. Prepoznal je župana, ki stoji poleg uradnikov, z ramo ob rami s prebivalci Lviva in gosti mesta. Trobentač je igral žalostno melodijo, ki je odmevala na zakulisnih ulicah Rynokovega trga in se dotaknila najbolj intimnih strun v srcih prisotnih. Končno so avtobusi odšli na pokopališče Lychakiv in ljudje so se razpršili, ker se življenje nadaljuje.
Pretresen nad tem, kar je videl, je Vincent plašno hodil po pločniku. Noge so se mi vrtele, glava se mi je vrtela, kepa v grlu mi je preprečevala dihanje. Solze so mi švigale po očeh, zdelo se je, da se je svet okoli mene ustavil. V tistem času so do njega odleteli okretni najstniki. Na rokah so pleteli trakove v barvah ukrajinske zastave, bili so nadležni in trmasti. Niso se odzvali na prošnje, naj ga pustijo pri miru! Kričali so nekaj o vojski, podpori in dobrodelnosti. V tistem trenutku ni imelo smisla, da bi jim karkoli povedali o svojem bivanju na strani Dobrega, o pomoči Ukrajini in njenim oboroženim silam. Najstniki so želeli naivnega in bogatega tujca v svojem dojemanju, da bi jim tudi pomagal. Zanj ni težko! Ali nima denarja?
…
Pravzaprav Vincent ne obstaja in ta zgodba je oblikovana. Čeprav so v resnici iznajdljivi Lviv (?) najstniki na ta način že prevarali denar od mnogih turistov. In precej velika in izven modrega.
Konec koncev, ne samo turisti. Na primer, prevaran je bil tudi ukrajinski vojak, ki je prišel v Lviv na rotacijo ali počitek. Morda so dobili več včerajšnjih prebivalcev Mariupola ali Melitopola, ki so našli mir in varnost v Lvivu. Morda ne nekaj. Ne nekaj. Tudi od sorodnikov pokojnega zagovornika Ukrajine, ki je prišel v Lvov, da bi se poslovil, so vzeli “domoljubni davek”.
Očitno je, da tej »dobrodelnosti« ni toliko mar, kdo daruje in kaj je ta oseba doživela. Glavna stvar za njih je, da se znebite traku in dobite račun. Večji kot je apoen računa, tem bolje. Še posebej, če je zelena.
To so današnje resničnosti. Imamo še eno pomembno komponento, ki danes neposredno vpliva na oblikovanje obraza Lviv.
V dneh, ko slovesnost slovesa slovesa od padlih junakov poteka na trgu Rynok, se modri in rumeni trakovi prodajajo neposredno pod ukrajinskimi zastavami. Državne zastave so v tem trenutku nameščene po obodu glavnega trga Lviv, s črnim žalnim trakom. So bistveno manjši od modro-rumenih trakov, prodanih na ta dan. Vendar pa so veliko bolj pomembni.
Če nekega dne poslovilna slovesnost ne poteka, nad mestno hišo še vedno pluje državna zastava. Ljudje hodijo po ulicah in trgih Lviva, ki imajo značke z ukrajinsko zastavo na svojih oblačilih ali nahrbtnikih, nekdo pa jih ima na svojih avtomobilih. V cerkvi Garrison lahko vidite zastavo, ki so jo vojaki prinesli iz bojne cone, in tudi – prav v tem trenutku za modro-rumeno zastavo potekajo bitke na zasedenih ozemljih Ukrajine.
V kolikšni meri je zgoraj navedeno skladno s ciničnim “izhlapevanjem” modrih in rumenih trakov, ki poteka nad tlakovci na trgu Rynok v Lvivu? Ali bodo trakovi v barvah državne zastave, ki jih naivni turisti niso mogli dihati in zato ležijo pod nogami mimoidočih v osrednjem delu Lviva, dvignili moralo? Ali bosta dodana domoljubje in ljubezen do Ukrajine? Definitivno ne prodajalci teh trakov!
Razumite, o čem se ne razmišlja
Ponos in občudovanje povzročata dvig ukrajinske zastave ali namestitev nad ozemlji, zaseženimi od ruskih napadalcev. Bolečino in žalost ustvarjajo posnetki s krvavimi ukrajinskimi zastavami ali pogledi na državne zastave, raztrgane in zadržane s sovražnimi kroglami. To so močni in čustveni prizori, ki ostanejo z nami vse življenje, vendar dajejo jasno razumevanje cene, ki jo Ukrajinci plačajo za priložnost, da so to, kar so. “Teror s trakovi” mimoidočih v Lvivu nima nič opraviti z zgoraj navedenim.
Dejanja teh najstnikov so način razvrednotenja in desakralizacije nacionalnega simbola. Poskušajo iti na modo za Ukrajince, igrati na sočutje do Ukrajine in željo po podpori naše države. Vendar je to enosmerna cesta. Srečanje s temi super izurjenimi otroki je izzivNi najbolj prijetnih vtisov. Po tem se mi v glavi preloži edina misel – da je državna zastava simbol ponudb in trgovine. Kot da je to samo tkanina, ki jo lahko pritrdite na nekoga in vzamete denar za to.
V tej zgodbi je najmanj pozitivnih stvari, vendar veliko škode. Odlaga se z negativnim koncentratom v glavah mestnih gostov in lahko hodi v najbolj nepričakovanih kontekstih.
Modri in rumeni dolarji
Ti najstniki se nasmehnejo, šalijo in gredo k ljudem. Ne skrivajo se v koruzi, vendar še vedno ogrožajo mesto. Ne zato, ker bi bili njihovi nasmehi neiskreni in orodje za doseganje določenega finančnega rezultata. Namesto tega zato, ker se tukaj interesi Lviva, častni in odprti, umaknejo pred konkretnimi finančnimi koristmi skupine ljudi. Izgleda zelo poceni in celo sramotno! Zato je to preizkus za mesto! Kdo bo zmagal? Unescovo mesto literature in svetovna dediščina, organizirana in zavestna civilna družba, skrbna, vodena s posebnimi načeli ali še vedno “nekakšna razlika” lokalnega polnjenja.
Nihče ne sili, da bi se odzval na ta problem. Vse lahko pustite takšno, kot je – pretvarjajte se, da je vse v redu. Vendar pa v slednjem scenariju ni zelo primerno nositi vezenih srajc in reči, da smo nacionalno zavedna družba, ki ščiti svoja načela in skrbi za vrednote. Moder in rumen trak pod nogami ali dolarji, iztrgani iz denarnice tujca, ker sploh ne gre za načela.
