Poletna ukrajinska ofenziva je prepočasna, julij se že končuje in oprijemljiv napredek še ni bil dosežen. Je res? Vsaj tako avtoritativne zahodne publikacije razlagajo razmere na frontni črti in se nanašajo na vojaške strokovnjake. Poleg tega naši vojski očitajo, da smo vas domnevno usposabljali, oboroževali in da niste mogli izpolniti tako »preproste« naloge – premagati okupacijsko rusko vojsko in osvoboditi svoja ozemlja.
Na primer, v priljubljenem nemškem časopisu Prevajanje… 25. julija je bil objavljen članek z naslovom “Bundeswehr je prvič kritiziral ukrajinsko vojsko” (Bundeswehr kritisiert erstmals die Ukraine-Armee). “Ukrajinska protiofenzivna operacija za osvoboditev zasedenih ozemelj na jugu in vzhodu države poteka že sedem tednov. Vendar pa so doslej vse čete dosegle osvoboditev 150 kvadratnih kilometrov in devet majhnih vasi,« se pritožuje avtor posta Julian Repke, znan po svojih vojaško tematskih besedilih.
Zakaj so uspehi tako skromni, kljub močni, po avtorjevem mnenju, vojaški pomoči Zahoda? Odgovor na to vprašanje najde v tajnem dokumentu Bundeswehra, ki je padel v roke novinarjev publikacije. V njej je nemška vojska precej kritična do uporabe vojaške taktike s strani Ukrajincev, ki so jih učili na Zahodu.
Predstavniki Bundeswehra so še posebej nezadovoljni z dejstvom, da ukrajinski poveljnik razdeli ofenzivne sile v majhne skupine. “Njihove vojaške enote so včasih razdeljene tako fino, da čeprav vsaka vojaška enota nekaj stori, skupni nadzor nad vodenjem bitke ni viden,” piše v dokumentu. Nemški vojaški strokovnjaki obžalujejo, da to, prvič, povečuje “nevarnost prijateljskega ognja”, to je ogenj lastnih vojakov, in drugič, “v smeri glavnega napada ni elementov manevra za uporabo ofenzivnega impulza ali vzpostavitev požarne superiornosti.”
Preprosto povedano: ker Ukrajina razdeli svoje zahodno usposobljene brigade v majhne enote in včasih dovoli skupinam od 10 do 30 vojakov, izoliranim od ostalih vojakov, da napadajo sovražne položaje, niti zahodno usposabljanje niti superiornost v oborožitvi, niti veliko število usposobljenih vojakov ne igrajo potrebne vloge. To z vidika Zahoda pomeni, da bo premoč ukrajinskih vojakov nad rusko okupacijsko vojsko izginila,« je v besedilu zapisana takšna sodba. Poleg tega je obtožba podana prav ukrajinskemu poveljstvu in ne vojakom. Po mnenju nemških vojaških strokovnjakov so vojaki dobro usposobljeni, vendar poveljniki s svojo “neumno” taktiko izničijo vse zahodno usposabljanje.
Roke srbijo, da se takoj odzovejo na takšne očitke, ker je nekaj za odgovor. Ampak to bom storil malo kasneje. Pred tem pa se spomnimo drugih kritičnih člankov v zahodnem tisku. Morda niti ne toliko kritično kot pesimistično.
Na primer, objava The Wall Street Journal upravičeno ugotavlja, da oborožene sile Ukrajine od zahoda niso prejele vsega orožja, potrebnega za izvajanje tako zapletene naloge, kot je obsežna ofenziva vzdolž celotne frontne črte. “Pričakovanja niso bila izpolnjena. Verjetnost obsežnega preboja oboroženih sil Ukrajine leta 2023 se zmanjšuje, Washington in njegovi zavezniki pa se soočajo z zaskrbljujočo možnostjo dolgotrajne vojne, ki bo zahtevala nove zaloge sodobnega orožja in dodatno usposabljanje ukrajinske vojske,” piše v časopisu.
Publikacija navaja vojaškega analitika Franza Stefana Gedyja, da je po zahodni vojaški doktrini za napad na utrjenega sovražnika “potrebno biti vsaj trikrat večji od njegove velikosti in uporabiti dobro usklajeno mešanico zračnih in kopenskih sil.”
Njegovo skrb povzroča tudi pomanjkanje superiornosti na nebu v oboroženih silah. Konec koncev, brez nje, kot uči zahodna vojaška znanost, so kompleksne ofenzivne operacije preprosto nemogoče. Nobena zahodna vojska ne bo nikoli začela ofenzivne operacije na utrjenih sovražnikovih linijah, ne da bi imela popolno premoč na nebu.
Vendar se sprašujem: na kaj so upale zahodne vlade, ko so oborožile in usposobile našo vojsko za ofenzivo, ne da bi ji zagotovile letala, ki so glavni element sodobnih ofenzivnih operacij? In tudi v odsotnosti topniškega streliva, raket dolgega dosega, kasetnega streliva (v zgodnji fazi ofenzive). In v članku v WSJ Na to vprašanje je odgovor: upanje je bilo dano pogumu in iznajdljivosti ukrajinske vojske. Toda čudež se ni zgodil. Iznajdljivost ni dovolila letenja nad gostimi minskimi polji, pogum pa ni bil dovolj, da bi sovražnika kadil iz močno opremljenih zemeljskih jaškov.
Pritožbe o počasni ofenzivi ukrajinske vojske so vidneJaz sem v članku v The New York Times. “Majhni ozemeljski dobički so predragi glede na izgube. Ukrajinska pehota je vse bolj osredotočena na napade v jarkih, zdaj pa se njene vrste dopolnjujejo z manj usposobljenimi in starejšimi vojaki,” piše časopis.
Težave z ukrajinsko ofenzivo so omenjene tudi v članku britanske izdaje Varuh. “Ukrajinske čete že dva meseca poskušajo prebiti tesno utrjene ruske položaje, da bi prebile tako imenovano surovikinovo linijo v poskusu osvoboditve svojega ozemlja. Spopadi so bili izjemno težki, z velikimi izgubami opreme in osebja na obeh straneh. Pomembno je razumeti izziv, ki ga Ukrajinci poskušajo premagati. Ruske čete se borijo, zaščitene z več plastmi betonskih položajev, pred njimi 120-500 metrov kompleksnih minskih polj. Podpirajo jih pomembni topniški podporni in napadalni helikopterji, zaščiteni z gostimi sredstvi elektronskega vojskovanja in zračne obrambe. Medtem ko ukrajinske čete ponavadi zmagajo, ko se tesno borijo z Rusi, ni vedno mogoče priti tja brez nevzdržnih izgub.
Tako se vidijo problemi ukrajinske ofenzive na zahodu. No, poskusimo se odzvati. Začnimo s kritiziranjem vojaških analitikov Bundeswehra. Naj vas spomnim, da naš ukaz močno razdrobi žaljive skupine. Pravzaprav se mi zdi zelo čudno, da nemška vojska ni opazila resnične koristi takšne taktične poteze. Navsezadnje je povsem jasno, da bi napad v velikih stebrih skozi minska polja na močno branjenih shantsi povzročil nešteto žrtev za Ukrajince. Je to res tisto, kar bi si naši nemški prijatelji želeli?
Rad bi citiral analitično poročilo strokovnjakov Kijevskega varnostnega foruma, ki je dejanski odziv na obtožbe, objavljene v časopisu Prevajanje…“Kot veste, so tipične zemeljske taktike obrambnih sil Ukrajine selektivni napadi sil majhnih skupin (10-20 borcev) na utrdbe s podporo oklepnih vozil, tankov, topništva in brezpilotnih letal. To je zagotovilo stalen napredek oboroženih sil Ukrajine in znatne izgube sovražnika. To taktiko pojasnjujejo izjemno težki pogoji protiofenzive: gosto rudarjenje terena na jugu, ruska premoč v zraku in neverjetna (2450 km) dolžina fronte. Ukrajinsko poveljstvo ne more preveč tvegati borcev in opreme, da bi pospešilo ofenzivo.
Če bi naši borci napredovali z velikimi vojaškimi formacijami vojakov na bataljonski ravni ali celo brigadami, kot se je zgodilo v vojnah dvajsetega stoletja, potem na izhodu ne bi prejeli pričakovanih prebojev več deset kilometrov globoko, temveč velike izgube v oklepnih vozilih in, kar je najhuje, v delovni sili. In kot rezultat – izguba obrambne sposobnosti.
Kar se tiče pesimizma, ki je prisoten v besedilih v The New York Times in The Wall Street Journal, potem je z vidika trenutnega razvoja razmer na fronti mogoče trditi, da so bile ocene odložene za vsaj mesec dni. Čeprav je mogoče le čestitati dejstvu, da so se zanašali na pogum in iznajdljivost ukrajinske vojske. Vendar je treba tema dvema dejavnikoma dodati tudi zdravo pamet. In zdaj smo priča, kako se pogum, iznajdljivost in modra strategija obrestujejo. Obrambne sile Ukrajine so uspele najprej raztegniti okupacijske sile vzdolž celotne frontne črte, potegniti šibke čete, prekiniti sovražno logistiko, uničiti oborožena skladišča in poveljniška mesta. Zdaj govorimo o kvalitativno novi fazi ukrajinske ofenzive, kar potrjuje novo poročilo Inštituta za preučevanje vojne s sedežem v Washingtonu. In to se zgodi brez prevlade zraka, brez superiornosti v topništvu in brez trojne superiornosti v kvantitativni sestavi. To pomeni, da smo priča, kako Ukrajinci uničujejo vse temeljne temelje zahodne vojaške znanosti.
Kako uspešna obljublja nova faza? O tem še ne bomo govorili, da ga ne bi mešali, v skladu z našo testamentalno-rustikalno tradicijo.
