Med najbolj vročimi temami v zadnjem času v ukrajinski družbi je največja razprava od začetka obsežne ruske invazije (s točkovnim prehodom v histerijo) o tem, kako naj država, lokalne oblasti ali podjetja porabijo denar. Ta razprava se dotika resnično pomembnih in občutljivih vprašanj, hkrati pa so številne njene manifestacije zaskrbljujoče.
Ta porast je presenetljivo sovpadal s pojavom in širjenjem ruske propagandne zgodbe na družbenih omrežjih o uporabi množične proizvodnje kamikaz dronov “Lancet”. Njegov povzetek lahko povzamemo s frazo iz filma “Vojna zvezd”, ki je že dolgo postal mem: “dvesto tisoč je pripravljenih in še milijon jih je na poti.” Realne številke so precej nižje. Toda smeh iz drugega “biserja” ruskih propagandistov ne bi smel skrivati moteče realnosti. Prvič, ta zaplet zelo spominja na informacijsko-psihološko posebno operacijo (IPSO) (tudi če ni bila načrtovana kot taka), ker je resno vznemirila našo družbo. Drugič, Rusi povečujejo proizvodnjo brezpilotnih letal. In to počnejo hitreje kot ukrajinska stran.
Socialna omrežja so že preplavljena z valom posnetkov zaslona iz Prozorro, ki prikazuje številne razpise za različne rekonstrukcije, popravila, urejanje okolice – karkoli, ne pa vojaških potreb. Glede na to se je Ministrstvo za kulturo odločilo spodbujati zamenjavo grba na kipu domovine v Kijevu za 28 milijonov UAH. In v najboljših tradicijah ukrajinskih uradnikov ne bo niti poudaril, da teh 28 milijonov ni proračunskih, temveč jih zagotavljajo podjetja. Posledično slogani “bolje je kupiti drone” pridobivajo zagon.
Zelo pomembno je, da muhe ločite od mesnih kroglic. Nujno je treba povečati proizvodnjo vsega, kar je koristno pri vodenju vojne. Zlasti droni, katerih vloga je izjemno pomembna. Zahodna pomoč za orožje obstaja danes (in to ni dovolj) in jutri se lahko glede na politične spremembe v tamkajšnjih državah zmanjša ali izgine. Manjša odvisnost od nje, tem bolje. Ali to pomeni, da je treba celotno gospodarstvo postaviti na povsem vojaško podlago in zmanjšati vse druge izdatke? Ne natančno. O tem je bilo napisanega dovolj, da bi lahko podrobneje pojasnili.
Spomnimo se, prvič, da se pomemben del različnih del izvaja na račun zahodnih partnerjev, dodeljenih posebej za nevojaške projekte. Drugič, v svoji sovjetski razsežnosti ni druga svetovna vojna, zato ne bo mogoče “samo zgraditi tovarn”, kot si mnogi navadni ljudje predstavljajo, ki ne razumejo trajanja, logistike in drugih sestavin takšnih dogodkov. Predstavljajte si, da bo jutri predsednik prevzel in prepovedal delo vseh kavarn, kinematografov, trgovin, ki ne prodajajo osnovnih dobrin itd. Ali bo to okrepilo obrambne zmogljivosti države? Verjetno. Ali ga bosta to povečanje brezposelnosti in zmanjšanje davčnih prihodkov okrepila? Odgovor je očiten.
Vendar to ne pomeni, da se morate pretvarjati, da je vojna nekje daleč ali da dejansko ne obstaja. Obstaja veliko projektov, vključno z infrastrukturnimi projekti, ki bi jih bilo res treba izvesti tudi med vojno (kritična popravila cest, šol itd.). Vendar je malo verjetno, da je prometna izmenjava v Kijevu za 1,3 milijarde UAH takšna. Ali obnova stadiona v Novoyavorivsku v regiji Lviv za 91 milijonov, kljub dejstvu, da ni nogometne ekipe kot take. Ali tlakovana vezena ulica (ki je sama po sebi absurden psevdopatriotizem) v Lvivu za 17 milijonov UAH. In takšnih primerov je veliko.
Ob opazovanju te parade ekstravagance mnogi Ukrajinci prebudijo zelo nevarno, a zgodovinsko inherentno značilnost – željo, da bi kljub vsemu prinesli “pravico”, tukaj in zdaj. Nedvomno je pravičnost prava in potrebna stvar (čeprav zelo subjektivna). Toda pozivi v duhu “dol z močjo, mi smo moč” niso nikoli prinesli ničesar drugega kot kaos in uničenje. In zlasti ukrajinska državnost. Zdi se, da izkušnja revolucije 1917-1921 ne bo nikoli izgubila pomena.
Namesto, da bi šli v skrajnosti in izostrili Facebook vile za tiste, ki so na oblasti, bo samoizobraževanje koristilo veliko več, želji po razumevanju političnih, gospodarskih ali kulturnih procesov, tako da, kar je najpomembneje, na naslednjih volitvah ne bomo glasovali za tiste, ki med vojno “zakopavajo” milijone v neprimerne projekte zaradi “zmanjšanja” proračunskih sredstev. Vendar pa izkušnje prejšnjih tridesetih let učijo, da to ni naša metoda. Ker bo logika »on je dober človek, ker je v vasi naredil kilometer ceste« v korist določenega kandidata (citat, ki ga je avtor osebno slišal enkrat) dolgo prevladala argumenti o njegovi korupciji in številnih zlorabah med gradnjo te nesrečne ceste.
Oblasti bi lahko tudi ublažile tako nevarno dojemanje realnosti (zlasti zase). Ne, ne zato, ker bi morala izobraževati ljudi. Enkrat smo že šli skozi zajemalko – in izkazalo se je, da je slabo. Vendar pa je mogoče vsaj voditi ustrezno informacijsko politiko, tako da ni tako kot pri istem tridentu kipi domovine, ko minister za kulturo za celotno posebno poročilo ni mogel oblikovati posebne teze, da podjetja dajejo UAH 28 milijonov za spremembo grba, ne proračuna. Ali da pojasnim, zakaj ministrstvo za obrambo skoraj leto in pol obsežne vojne ni nikoli naročilo UKROBORONPROM, naj proizvaja brezpilotna letala, kot so Izjavlja vodja projekta koncerna Oleg Boldyrev (tudi Martin Brest).
Toda zakaj bi nekaj razložili, če je politika na prvem mestu (in izgleda tako). In v političnem kontekstu je glavna stvar ne zelo izobražen volivec. Zato je namesto popravljanja situacije vredno ceniti in ohraniti. Na primer, primitivni filmi in televizijske oddaje, povsem v duhu “četrtletja”. Zadnja lastovka je nedavno napovedana serija z delovnim naslovom “SMT Ingulets” o dveh IT strokovnjakih, ki pobegneta iz Harkova na fronti in se znajdeta v vasi Ingulets, kjer vse vodi kmet Oleksiy Parovoz, z vzdevkom Batya. In potem – dogodivščine IT ljudi v globoki provinci. Zaplet, mimogrede, zelo spominja na rusko televizijsko serijo “Hrošči”. “Naključje? Mislim, da ne« (c). Cena izdaje je 33 milijonov proračunskih grivn. Avtor projekta, Jurij Gorbunov, je v odgovor na kritike že izjavil, da je ta serija domoljubni in proukrajinski izdelek. Absurdnost teh besed, kot tudi poraba denarja za drugo serijo o “neumnih grebenih” (in drugi ne delajo za ustvarjalce nore poroke), še posebej v današnji realnosti – to je primer, ko če morate razložiti, potem ni smiselno razlagati.
V tem posebnem primeru obstaja še ena težava. Očitno je, da kmet Oleksiy Parovoz, z vzdevkom Batya, ne bo nihče drug kot utelešenje zaslona odvratnega Aleksandra Povoroznyuka – večkrat obsojenega podjetnika z videzom in navadami odkritega razbojnika iz 90. let. Nespodobne besede, zgodbe o tem, kako je ukradel, vendar samo od države, ne od ljudi, se je pretvarjal, da “seka resnico” – to je tisto, zaradi česar je vse bolj priljubljen že leto in pol. Še posebej zahvaljujoč medijski podpori skupine “1+1”, vključno s projekti, povezanimi s studiem Kvartal 95, kot je “Chysto” Novice” (ali zdaj “Bayraktar Novice»).
Ustvarjanje prisege, ki hvali predsednika, priljubljenega medijskega lika, njegovo namerno promocijo v novicah, humorne oddaje (in mi, tako kot gospod Zelenski, poznamo njihovo potencialno volilno moč) in zdaj v televizijski seriji – vse to zagotovo ni naključje. To je namenska politika, ki velik del volivcev hrani s televizijskim sranjem na podlagi naslednjih volitev. Konec koncev, dokler se “ljudje” smejijo nespodobnemu “pripovedovalcu resnice” Batiju, se verjetno ne bo ukvarjal s samorazvojem in samoizobraževanjem, da bi se namerno odločil na volitvah.
Torej, tudi sredi vojne za preživetje v Ukrajini, vse teče kot običajno. Proračuni so “žagani” in tudi tam, kjer ne, so ljudje še vedno prepričani, da da. Ker je preveč leno, da bi to ugotovili sami, medtem ko periodično ogorčenje ne bo trajalo dolgo – nova serija, če ne “Služabnik ljudstva”, potem “Inguleti” ne bodo gledali nase. In tudi če se vojna konča z zmago (in nočem verjeti drugače), bo problem nizke stopnje izobrazbe na splošno in še posebej politične kulture – ali samo bedakov – utrdil naše probleme in oviral razvoj. Še posebej, če so politične elite bodisi zadovoljne s tem stanjem bodisi so same vsaj do neke mere izklesane iz istega “ungularnega” testa.
