Zvečer 24. junija je Jevgenij Prigožin dejal, da njegovi plačanci, ki so se ustavili nekaj sto kilometrov od Moskve, “razporedijo svoje kolone in se po načrtu vračajo v terenska taborišča.” Avtor wagnerske CEC je razlog za svojo odločitev pojasnil takole: “Zdaj je prišel trenutek, ko je mogoče preliti kri.” To ni bilo le nejasno, ampak tudi lažno besedilo: 13 ruskih pilotov je bilo ubitih med dnem udara.
Poleg tega je Dan prej Prigožin vodstvu ministrstva za obrambo Ruske federacije očital, da strelja na plačance (ne da bi zagotovili prepričljive dokaze) in dejal, da se bo PMC ukvarjal z “gmotami”, ki “uničujejo ruske vojake”. Najprej z obrambnim ministrom Sergejem Šojgujem, ki ga je Prigožin imenoval “ženska” in “žival”.
Preden je Prigozhin ustavil njegovo upor, je nenadoma postalo jasno, da se Aleksander Lukašenko pogaja z njim – in naj bi Prigozhin od njega sprejel ponudbo, da ustavi kolone plačancev; O tem so poročali predstavniki uradnega Minska. Ustanovitelj PMC sam o tem ni nič povedal (čeprav je bil med udarom izjemno zgovoren). Minsku različico pa je kmalu potrdil ruski predsedniški predstavnik Dmitry Peskov. Poleg tega bo po Peskovih besedah Prigožin “šel v Belorusijo” in kazenski primer upora, ki se je začel proti njemu, bo ustavljen. Kaj točno bo Prigožin storil v Belorusiji, ni znano.
Po besedah sokrivca blizu Kremlja se oblasti z Prigožinom pogajajo v eni ali drugi obliki že od večera 23. junija, ko je napovedal začetek svojega »pohoda pravice«:
Vojaško vodstvo, zaposleni v predsedniški administraciji, vodstvo Rosgvardije in uradniki, ki so mu bili blizu, so poskušali komunicirati z njim. A tudi njegova dejanja so bila takšna, da ni bilo zelo jasno, o čem bi se lahko pogovarjali.
Zahteve so bile tudi nejasne in čudne: odstraniti Shoiguja, ne pa v zadeve “Wagnerja”, financirati več. A po takšnih ukrepih v sistemu (Prigozhin) ni bilo mesta. V vsakem primeru bi (izgubil) nekaj, tudi če bi v neki obliki prejel jamstva za življenje in ohranjanje poslovanja. Ni hotel izgubiti.
Sprva je Kremelj upal, da bo situacijo rešil »manj ali manj mirno«, vendar dogovora z vodjo plačancev ni bilo mogoče doseči. Po tem je Kremelj ukazal, naj ruski guvernerji in politiki javno obsojajo Prigozinjeva dejanja in ga razglasijo za »izdajalca«. Okoli 10. uro po moskovskem času je Putin sam dostavil televiviran naslov, v katerem je Prigožinu, ne da bi omenil priimek, očital “izdajo” in “zabodel v hrbet”, s čimer je popolnoma izključil možnost mirnega reševanja razmer.
Prigožin je odgovoril, da se je “predsednik globoko zmotil”: “Nihče ne bo prišel spovedati na zahtevo predsednika, FSB ali koga drugega.” Do tega časa so Wagnerianci že nadzirali Rostov na Donu; v naslednjih urah so napredovali absolutno neovedno proti Moskvi.
Obenem pa je okoli sredine dneva 24. junija Prigožin začel poskušati priti v stik s Kremljem sam, domnevno pa je celo »poskušal doseči Putina, a predsednik ni želel govoriti z njim«.
Po besedah sopotnika blizu Kremlja in ruske vlade je najverjetneje Prigožin spoznal, da je »prehudil ukrep« in »možnosti za gibanje njegovih kolon so nejasne«. Do tega časa plačanci niso bili več tako daleč od reke Oka – prav tam sta se ruska vojska in Rosgvardia odločili zgraditi prvo obrambno linijo proti Wagneritesom. Obenem pa kljub Prigozhinim izjavam, da je bila »polovica vojske« pripravljena oditi z njim (in kljub dejstvu, da v regijah ni prejel nobenega odpora varnostnih sil), v PRVIH urah upora v CEC ni bilo dodatne podpore.
Glede na razpoloženje Prigožina naj bi se Kremelj odločil, da ne bo šel v “krvav spopad”, pravijo Meduzini sopotnik. Po njih je zaključna pogajanja izvedla velika skupina uradnikov, v kateri so bili med drugim vodja predsedniške uprave Anton Vaino, sekretar Varnostnega sveta Ruske federacije Nikalay Patrušev in ruski veleposlanik v Belorusiji Baris Grizlov.
Frontman te skupine je bil Aleksander Lukašenko. Po navedbah vira, ki je blizu Kremlja, je Prigožin vztrajal, da v pogovorih govorijo glavni uradniki; glede na Putinov odmik, da se obrne na ustanovitelja PMC, pogajalci niso imeli veliko možnosti.
“Prigogine je potreboval zanesljivega garanta za izhod iz igre (reševanje obraza). To je Lukašenko. Rad ima PR in razume ugodnosti, zato se je strinjal,” pravi sokrivec. Po njegovem mnenju je »korist« za Lukašenko očitna: javno je bil tisti, ki je postal človek, ki je »Rešil Rusijo ne le pred državljansko vojno, in vsaj pred veliko krvjo«.
Viri blizu Kremlja in ruske vlade se strinjajo, da po njihovem radikalnem govoruPrigožin je izgubil: “Iz Rusije so ga izgnali. Predsednik tega ne odpusti.” Po njih bodo stranke še vedno “razpravljale” o podrobnostih sporazuma o novem stališču Prigozhina, “vendar “ne bo imel prejšnjega vpliva in sredstev”.
Hkrati pa sogovornica blizu Kremlja ni izključila, da bi zaradi udaru lahko pride do kadrovskih sprememb v vodstvu ministrstva za obrambo: “A ne na zahtevo Prigožina, ampak zaradi samo-odstranitve obrambnega ministrstva.”
Na samem začetku pregona je general Sergej Surovikin (ki je od začetka oktobra 2022 do začetka januarja 2023 poveljeval skupini ruskih vojakov v Ukrajini) izdal video sporočilo, ki wagnerite poziva, naj to vprašanje mirno ustavijo in “rešijo”. Isti video je na istem mestu posnel tudi vojaški generalporočnik Vladimir Aleksejev: Prigožina dejanja je poimenoval “zabod v hrbet predsedniku” in “poskus udaru”.
Nekaj ur kasneje se je Prigožin na sedežu južnega vojaškega okrožja v Rostovu na Donu sestal z Aleksejevim in namestnikom ruskega obrambnega ministra Yunus-Bekom Jevkurovom. Poslovnež jim je povedal, da bo šel v Moskvo in želel “dobiti načelnika generalštola (Valery Gerasimov) in “ministra za obrambo Sergeja) Shoiguja” (na kar je Aleksejev odgovoril z nasmehom: “Odnesi ga”). Prigožin je vojaškim pogajalcem tudi povedal, da so “stari klovni”.
Hkrati niti Sergej Shoigu niti Valery Gerasimov še ni povedal niti besede o Prigožini upori. Prav tako ni znano, kje so bili ves ta čas.
Vir blizu vlade, vendar dvomi, da je kadrovske odločitve v zvezi z ruskim obrambnim ministrstvom mogoče sprejemati v bližnji prihodnosti: “Putin skoraj nikoli ne gre naprej o okoliščinah in se ne ukrivlja pod pritiskom.”
Sokrivci blizu Kremlja hkrati priznajo, da je udar oslabil Putinov položaj: “Lahko bi šel v Prigožin, a včeraj (po televizu) ni mogel iti nikamor. On je ‘car’, ‘prvi’, ampak jebemti muho, kadar je potrebno, posredujte, in se ne silite, da zasijete z Lukašenkovo fasado in se pogajate z varnostnimi silami.” Na dan, ko je Prigožin odkorakal v Moskvo, je Putin po besedah njegovega predstavnika Peskova delal z dokumenti v Kremlju. Hkrati je Putinov letalo, opremljeno z opremo za nadzor vojske, popoldne 24. junija iz Moskve odletelo in izginilo z radarja na območju Tverja.
Zdaj bo Putinu težje “zbrati navpično moč” – in bo samo še več poskusov “preurediti sistem” s strani “ruskih elit”.
