V ponedeljek, 26. junija, imajo Muscovites prost dan. Moskovski župan Sergej Sobyanin je državljanom dal priložnost, da se sprostijo in praznujejo nov državni praznik “Prosnelo”. Proslavite dejstvo, da na rusko prestolnico niso napadle čete uporniškega “Putinovega kuharja”. In ruski upor, ki so se ga redni kremeljski redniki neverjetno bali, čeprav se je izkazalo, da je tradicionalno nesmiseln, ni postal neusmiljen. Ups.
Zdaj vsi poskušajo najti odgovor na dve vprašanji. Najprej: kaj je bilo? Drugič: zakaj ni bilo? Zato Jevgenij Prigožin, ki je s tanki prišel do Belokamyannaye, ni končal službe. V tem smislu so številni komentatorji iz pravljice “Medved v voivodedstvu” (The Bear in the Voivodeship) iz pravljice »Medved v voivodedstvu« v devetnajstih stoletjih prisebali ruskega satiričnega pisatelja Mikhaila Saltykova-Shchedrina: »Tako je govedo! Dobri ljudje so pričakovali prelivanje krvi od njega, on pa je pojedel siskino!” Opravičujem se za citiranje ruskega pisatelja, vem, da zdaj to ni commilfo, vendar je še vedno koristno za razumevanje mentalnega konteksta tega, kar se dogaja v agresivni državi.
Torej poskusimo razumeti postavljena vprašanja. Lastnik zasebnega vojaškega podjetja Wagner, Jevgenij Prigožin, je do nedavnega veljal za ne le zvestega ruskega diktatorja Vladimirja Putina, temveč mu je bil super zvest. Do zdaj so vsi vedeli, da brez Putina Prigožin ni nič, le vodja Kremlja mu zagotavlja vsa sredstva, mu odpira vse priložnosti in ga hkrati trdno drži za vzročna mesta.
Tudi ko je Prigožin z zadnjimi besedami oškodnil obrambnega ministra Shoiguja in načelnika štaba Gerasimova, so Rusi verjeli, da je bilo vse to narejeno s Putinovim blagoslovom. No, kako drugače. Navsezadnje Putin nadzoruje vse v svoji državi, lahko z valom prsta ustavi vse smeti svojih kažljivih podložnike. In ker to prenaša, je to potrebno.
Izkazalo pa se je, da »veliki diktator« ne nadzoruje vsega. Vprašanje je, ali nadzoruje še kaj drugega? In če nekaj nadzira, kako dolgo? Prigozhinov “marš pravičnosti” je Rusom in svetu jasno rekel, da je vsemogučnost Putina in njegovega režima zelo pretirana.
“Marš pravosodja”
Torej je v petek zvečer, 23. junija, ustanovitelj PMC “Wagner” vodil svoje enote v Moskvo. Svojo demaršo je pojasnil z navedbo, da naj bi ministrstvo za obrambo sprožilo raketni napad na taborišče njegovih plačancev, zaradi česar naj bi “umrlo ogromno število borcev”. Zato se nameravajo njegovi plačanci maščevati in “obnoviti pravico v Rusiji”. Rusko obrambno ministrstvo je te besede poimenovalo “informacijska provokacija”, ki pravi, da obstreljevanje ni bilo. Mnogi neodvisni strokovnjaki so bili tudi navdahnjeni, da je to obstreljevanje precej uprizoril sam Prigozhin. Vendar razumemo, da je to le izgovor. In razlog? O njej malo kasneje.
“Nas je 25.000 in ugotovili bomo, zakaj se v državi dogaja brezakonje. 25.000 jih je pričakovanih kot taktična rezerva, strateška rezerva pa je celotna vojska in celotna država… Vsi, ki se hočejo vmešati. Končati moramo s to sramoto… Vsi, ki se bodo upreli… Verjeli bomo, da je to grožnja – in takoj bomo uničili,” je v videoposnetkovih, ki jih je distribuiral na telegramskih kanalih, ki jih nadzira, povedal Prigozhin.
Ne samo, da so navadni gledalci, poslušalci in bralci novic, temveč tudi izkušeni strokovnjaki te grožnje bolj jemljejo kot blef. Ker se je to zgodilo več kot enkrat. Kot Prigogine ni grozil, ko pa je prišlo do točke, se je tiho združil.
Vsi so mislili, da bo tudi tokrat enako. Ampak ne. Res se je preselil v Moskvo. Ja, in kako bravo. Na poti so “Wagnerites” brez kesanja sestrelili ruske vojaške helikopterje in letala. Nihče se jim ni upiral. Vojaške enote, ki so se srečale na poti, so se predale brez boja.
Kaj naj rečem. Že zjutraj 24. junija je PMC ujel Rostova brez enega samega strela. In to ni samo milijon plus mesto, ne samo regionalni center. Sedež južnega vojaškega okrožja se nahaja tam, od koder so usklajevana vsa sovražnost proti Ukrajini.
Zelo ilustrativen je nekakšen skoraj prijateljski pogovor na verandi zgradbe sedeža v Rostovem Prigožinu z namestnikom ministra za obrambo Ruske federacije Yunus-Bekom Jevkurovim in namestnikom predsednika generalščaba ruske vojske Vladimirjem Aleksejevim. Slednji dve sta bili dejansko v statusu ujetnikov ali talcev “Wagnerites”. “Prišli smo sem. Hočemo dobiti načelnika generalštabnega štaba. [Герасимова] in [міністра оборони] Shoigu,” jim grozil Prigozhin. »Odpelji!« – veselo odgovori Aleksejev.
Tako so bojne kolone upornikov veselo dosegle moskovsko regijo in na poti ujele Voroneza. In tam se je zgodilo, kar so vsi dolgo pričakovali: bombardiranje Voroneza. Najverjetneje ga je izvedel bojni helikopter ruskih letalskih sil, ki je z raketo zadel strateško skladišče goriva. Ognjemet pride venOv plemenit. Vsi prebivalci Voronezha so gledali to pirotehnični ekstravaganzo z grozo.
Na poti v moskovsko regijo “Wagnerites” niso naleteli na noben odpor varnostnih sil. Niti policija, niti Rosgvardia, niti redna vojska se jim ni pojavila na poti. Najbolj, kar je ruska policija lahko naredila, je bilo, da je kopala po nekaterih zveznih avtocestah, jih blokirala s tovornjaki in pobegnila čim prej, tako da bog ne daj, da se jim ne bi bilo treba vključiti v pravo bitko. Uporniki so s težkimi oklepnimi vozili zlahka odstranili vse te ovire s poti in odšli naprej.
Tukaj je treba ovesti neverjetno predanost “Wagnerians” svojemu šefu. Vodil jih je na izjemno nevarno pustolovščino, jih prisilil, da so spregovorili proti legitimnim kremljam, pravzaprav proti putinu samemu. Niso si mogli pomagati, da ne bi razumeli tega, tako kot niso mogli, da ne bi razumeli, kakšna kazen jih čaka v primeru neuspeha. In tudi po Putinovem izkazovanju o “izdajalcih”, “zabodih v hrbet”, “neizogibni kazni”, se niso zamahovali.
Toda iz vrst redne vojske so se slišali glasovi izdaje. Najprej so željo po vstopu v »pohod pravice« izrazili predstavniki enot »Sturm-Z«. To so mobilizirani zaporniki, ki so jih vlekli iz ruskih zaporov, da bi jih vrgli v “mesne napade”. A ne samo oni, bila je tudi izjava o vpletenosti nekaterih padalcev v Wagnerju. Predvidevam, da bi proces šel dlje, če bi nemiri trajali dlje.
Nedoleon
Le leni v okviru Wagnerjevega pohoda ni omenil zgodovinske kampanje Napoleona Bonaparteja v Parizu marca 1815. Slavni “100 dni Napoleona”. Žal Prigožin do tega ni zrasel in je svoj upor omejil na en dan.
Da bi razumeli, zakaj se je Prigogine tako hitro ukrivil, je treba odgovoriti na vprašanje: kaj je dosegel s svojim pretresom, kaj ga je spodbudil, da ne uboga svojega šefa?
V zadnjih nekaj dneh so bile izražene številne različice: od »gledališke produkcije, usklajene s Kremljem« do »provokacije zahodnih obveščevalnih služb«. Proizvodnjo je mogoče takoj zavrniti, glede na izgube ugleda, ki jih je Putin utrpel (o njih bomo podrobneje govorili). Tudi različica zahodnih obveščevalnih služb se ne upa kritiki, Zahod se precej boji, da bo vojska kriminalcev lahko zajela ruske jedrske objekte.
Najverjetnejša različica se zdi, da je bil Prigogine stisnjena v kot. Poleg tega mu je grozila »nevtralizacija« v »dobrih starih« tradicijah ruske hebukhe. Očitno se je sam šef PMC tega zavedal, morda je od pristojnih virov prejel zanesljive informacije, da je bila operacija Pečeni kuhar začeta.
Zakaj bi ga “nevtralizirali”, komu in zakaj se je toliko obsojal? Tu se moramo vrniti na začetke, na oblikovanje samega PMC “Wagner”, od katerega se je Prigožin najprej odrekli rokam in nogam, nato pa ponosno dvignil na svojo politično zastavo. Organizacija je nastala takoj po ruski invaziji v Donbasu. Ne pozabite, vsi so začeli govoriti o “hibridni vojni” v tem času. Toda “Wagner” naj bi bil najbolj hibridni element te vojne. Njegovi razgali so bili najbolje primerni za vlogo “ichtamnets”. Izvajali so najbolj umazane in najnevarnejše naloge na območju začasne okupacije.
In kaj je najbolj smešno: po koncu akutne faze oboroženega spopada je rusko poveljstvo (oziroma GRU, ki je dejansko ustvarilo in nadziralo organizacijo) dalo “Wagnersom” ukaz “obraz” v zvezi z nekdanjimi zaveznicami, torej z različnimi motornimi skuterji,, zaharchenkosom in drugimi kriminalnimi elementi, ki so izgubili svojo uporabnost in se spremenili v oviro. In “glasbeniki” so mojstrski naredili svoje delo. Vsi umori so bili pripisani “ukropiv” ali kriminalni obračuni. In tudi če bi ujeli kakšnega “Wagnerianca”, bi ga Kremlja odrekli, rekoč, da ne vemo, kakšen PMC je in kdo ga vodi.
A kot se vedno zgodi s takšnimi strukturami, se prej ali slej spremenijo v problem. Rusija tu ni edinstvena. Tako je bilo z različnimi »odredi smrti«, z »kontrami«, »avengerji« in podobno. Ko bo država izgubila monopol nad nasiljem, se bo država prej ali slej soočila z anarhijo. Prej ali slej jih bo država, ki jih je “razmnožela”, poskušala “ubiti”. Včasih formalno in včasih precej realno.
Torej je z Wagnerjem. Kremlin je najprej poskušal formalno upraviti problem. Ministrstvo za obrambo je izdalo ukaz, da morajo vsi plačanci podpisati pogodbo z vojaškim oddelkom. Prigožin je razumel, kaj mu je to grozilo: najprej bi mu vzeli vojsko zvestih zločincev, nato pa bi ga zvijali, mu vzeli vso premoženje in mu najverjetneje nahranili “novičok” ali pili čaj s polonijem. Na koncu lahko kar zaloputnejo po glavi od nagana, ker zakaj panika.
Da bi se izognil taki usodi zase, se je Prigogine preselil v Moskvo. Pristojni ljudje trdijo, da je ves svoj pohod poskušal kontaktirati Kremlja in si pogajati zagotovila zase. Vendar mu dolgo časa ni nihče odgovoril.
Odgovorili so šele, ko so “Wagnersi” vstopili v moskovsko regijo. Kdo je točno dal jamstva Prigoginu? Malo verjetno je, da Lukašenko ne obvladuje svoje države. Strokovnjaki med pogajalci imenujejo zlasti Putina nekdanjega osebnega telesnega stražarja, sedanjega guvernerja regije Tula Alekseja Dyumina. Zaslišana so bila tudi imena sekretarja Varnostnega sveta Nikolaja Patruševa, predsednika predsedniške uprave Antona Vaina itd. V vsakem primeru je Prigozhin najverjetneje dobil želena jamstva.
Očitno vdrli v Kremlju, razgnali vlado in prevzeli prestol sam ni bil del Prigozinovih načrtov. Morda je takšen apetit prišel med jedjo, vendar so bila tveganja še vedno prenatrpana. Torej so prišli do Moskve 200 kilometrov stran. Kaj pa sledi? Ne bo več tako lahko. Putina varuje zvesta operativna divizija, imenovana po Džerzhinskega. Ja, “Dzerzhynkivtsi” niso borci, kot so “Wagnerites”, niso vohali smodnika, ampak so dobro usposobljeni. In tam bo letalstvo dohitelo, četudi ga je treba odstraniti z ukrajinske fronte.
Z eno besedo, Prigogine ni imel veliko želje, da bi tace žerjav na nebu, a je bilo dovolj. Kaj se ne bo ta joška spremenila v drek? Toda to vprašanje je povsem hipotetično.
Posledice
Priporočljivo je, da razmislimo o posledicah izgredov v Prigoženu. Takoj moram povedati, da so precej pozitivni za Ukrajino, čeprav ruska fronta ni razpadla. Vse ima svoj čas.
Najprej se spomnimo, kaj se je zgodilo pred maršem pravice. In zgodilo se je, da je Prigogine posnel presenetljivo zanimivo video sporočilo. Zdi se, da je napisal tiste posnetke, kot je gnoj, vendar si petek, 23. junija, zasluži posebno pozornost. Navsezadnje v tem Putinov »kuhar« ne pušča nobenega kamna neokrnjenega iz tistih propagandnih pripovedi, na katerih je počivala kremljaška »utemeljitev« za popolno invazijo. Tukaj je nekaj najglasnih citatov:
– Ukrajina 8 let ni bombardirali Donbasa, temveč je le izmenjala udarce z rusko vojsko, oborožene sile Ukrajine ne bodo napadle Ruske federacije, ministrstvo za obrambo zavaja javnost in predsednika.
Od leta 2014 do 2022 so Donbas poškropili ljudje iz predsedniške administracije, posebnih služb in so sodelovali oligarhi, kot je Kurčenko. Oligarhi so potrebovali vojno. Tisti klan, ki danes dejansko nadzira Rusijo.
– Vojna je bila potrebna, da bi Shoigu dobil šerifa. Ne, da bi ruske državljane vrnili v naš premce. In ne, da bi demilitarizirali in denazificirali Ukrajino. Bilo je potrebno zaradi ene zvezde z dodatnim vezenjem.
Vse to pravi ne ukrajinski politik ali novinar, niti ruski liberalni opozicijist, temveč eden najbolj vnetih ruskih sokolov. Čigave besede so ruske ZPatrioti niso nikoli dvomil. In kako lahko zdaj živijo z novim razkritjem?
Pojdi naprej. Tukaj je pohod do Moskve. In izkazalo se je, da se država nima kaj braniti pred uporniki, državni stroj se drobi s kozmetiko. Celo Putin ni zmožen ničesar narediti. Vsi so pričakovali od njega mogočno predstavo na večer 23. junija, a se je prestrašil pod odejo. Le čez noč, ko so Rostova in sedež južnega okrožja že uspešno ujeli, je iztisnil nek gnil govor. Poleg tega, grozi “izdajalci”, ni poimenil Prigozhina. In takoj, ko je spregovoril, je takoj skočil na letalo in odšel iz Moskve. Kot večina ruskega vodstva. Kot glavni oligarhi na svojih zasebnih tablah.
Na ta način je bila dokazana vsa gniloba ruskih oblasti, “grozen avtoritarni režim”. Prigožin je s svojim pohodom morda nevesti desakraliziral in delegitimiziral Putina, pokazal, da je »kralj gol«.
Ameriški inštitut za preučevanje vojne v novem poročilu ugotavlja: “Hiter napredek Prigozhina v Moskvo se je posmučil večini ruskih rednih vojakov, kar dokazuje nezmožnost predsednika Putina, da se pravočasno odzove na notranje grožnje… Wagnerjevi ukrepi so pokazali tudi propadanje ruskih vojaških rezerv, ki so skoraj v celoti vključene v boje v Ukrajini, pa tudi nevarnost zanašanja na neizkušene naročnike za zaščito ruskih meja.
Nič manj kompromisno za Kremelj je bil Putinov fsbesh ping-pong, ki je pmCs prepoznal kot izdajalca in odprl kazenski primer proti Prigozinu zaradi organiziranja udara. Deset ur kasneje so vse obtožbe ovrgli. Kot da ni bilo pohoda na Moskvo, je sedem letal sestrelilo in umrlo vsaj ducat ruskih pilotov. Za kar se mi, Ukrajinci, ne moremo zahvaliti “Wagnerites”.
In kaj še po tem storiti preprostem ruskemu prebivalca? Kaj pa prebivalec – vojak v jareku na fronti, koga zaščititi?
Ne bi rad citiral Ukrainophobe Mykhailo Bu tukajLgakova, vendar se situacija zelo dobro ujema. Se spomnite sovjetskega filma, ki temelji na njegovi igri “Dnevi turbin”, napisani na podlagi romana “Bela garda”? Tak vrhuten prizor je, ko vojska Symona Petliure vstopi v Kyiv. Četa belih kadetov je odločena, da se bo borila proti hetmanu. K njim pride polkovnik Aleksej Turbin, od koder se pričakuje navdihujoč govor, in izjavlja naslednje: “Najavim, da razpuščam našo divizijo. Boj proti Petliuri je končan. Vsem, vključno s častniki, ukazujem, da takoj slečejo naramne trake, vse insignie in pobegnejo domov.« Mladi desperados dvigne jok: “Kako tako, izdaja!” Potem polkovnik pravi, da noči, preden je Hetman Skoropadsky pobegnil v Nemčijo, ni nikogar, ki bi branil. Potem nekdo kliče do Dona k Denikinu. Na kar turbina opazuje: “In če pomislite, da greste v Don, tam boste srečali iste generale in isti kadrovski plug. Prisilili te bodo, da se boriš proti lastnim ljudem. In ko ti razcepi glave, bodo pobegnili v tujino.” In potem en omedleli junker ne prenese in začne jecati.
Zdaj so praktično vsi ruski vojaki-okupatorji padli v položaj tega jecajočega kadeta. Nikogar ni, za kar bi se lahko branili, za kaj bi se borili, vse je laž. Putin je strahopetec in lažnivec, a Prigožin ni nič boljši, skrbi le zase in za svoje bogastvo. Se bo ruska mobilizirana oseba lahko dolgo borila s takšno motivacijo? Komaj. Zato je propad ruske fronte le vprašanje časa.
