Prejšnji teden je bila v ruski eliti jasno začrtana resna razdelitev med, kot je bilo videti, prijateljskimi strukturami – čečenskih Kadirovitov in Prigozhinovih “Wagnerites”. Razcep, ki ima lahko v prihodnosti resne posledice, ni več za udeležence tega virtualnega spora, ampak za celotno državo, ki jih združuje doslej.
Razlog za razpravo je bila vojna. Ramzan Kadirov je dejal, da so bile enote pod njegovim nadzorom premeščene na ozemlje donjeckske regije. Jevgenij Prigožin je ponovno povedal, da ni vedel za take enote v Donbasu. Začelo se je…
Konflikt v ruskih varnostnih silah (in ni dvoma, da tako menda avtonomna PMC “Wagner” kot Kadirova vojska sta zgolj strukture moči pod pokroviteljstvom kremljaskih oblasti) ni nekaj nenavadnega. Isti prigogin je zasledil za redne eskapade ministrstvu za obrambo Ruske federacije. Toda prvič, glavni “Wagnerian” in glavni “Kremlin” Čečen že dolgo dokazujejo tople odnose. In zdaj se zdi, da so šli slabo. Toda to ni glavna stvar v celotni wagner-čečenski zgodovini. Glavna stvar je, kar je povedal vodja pmc Prigozhin Dmitry Utkin, po čigar klicni znak je bila ta vojaška organizacija imenovana “Wagner”.
Utkin je namestnika Čečenske državne dume Adama Delimkanova in predsednika čečenskega parlamenta Magomeda Daudova spomnil, da jih pozna že od prve in druge čečenske vojne. Iz časa, ko je bila beseda “vera” kot nož. In ta namig “Wagnerja” je že odkrito prepovedana zamah v Putinovem Rusiji.
Ni skrivnost, da med drugo čečensko vojno (ki se je takrat imenovala “protiteroristična operacija”; zdaj, med “posebno vojaško operacijo”, dobro vemo ceno teh Putinovih evfemizmov), je del predstavnikov neodvisne čečenske republike Ihkerija, ki ga je vodil oče sedanjega grozničnega diktatorja Akhmata Kadirova, pobegnil na stran Rusije. To je na eni strani zagotovilo zmago zveznega centra – Čečenija se je vrnila v cesarstvo, na drugi pa – dokaj udobno in celo bogato življenje zaradi zveznih subvencij in subvencij. To je bil in je poklon, ki ga Kremlin plačuje Čečeniji za dejstvo, da ostaja del Ruske federacije in ne ustvarja naslednjih, dobro znanih v zadnjih dvesto letih, problemov na južni meji cesarstva.
Seveda vsi v Rusiji to zelo dobro vedo. In o tem, koga je junak Ruske federacije, vitez reda “Za zasluge za domovino” (v ruščini, seveda) III in IV stopnje Ramzan Kadyrov ustrelil med prvo čečensko vojno. Vendar o tem v Putinovem imperiju ni priporočljivo glasno govoriti. Za tiste, ki bi to lahko rekli, so tisti, v ki so verjeli, da niso zmožni tega dejanja, odšli daleč. In za vse druge, namesto sonca, lahko zanka sije…
Besede Dmitrija Utkina so spomnile na zelo pomembno, ključno značilnost sodobne Ruske federacije. Nihče ni ničesar pozabil v tem. Niti Kadirov niti njegovi sinovci niso pozabili, kako so se borili proti Rusom. Niti ruska vojska, tisti, ki so preživeli pokoli, ki jih je izzvalo njihovo vodstvo, niso pozabili, kako so še enkrat poskušali zasvojiti tujo državo. Vsi ti ljudje, ki so bili pripravljeni pobiti drug drugega (za lastno deželo ali cesarske iluzije), so v tej desetletji sobivali v eni državi le zato, ker jih je držala in držala ena sama oseba – Vladimir Putin.
In zdaj ta oseba nima več moči, ki je bila 24. februarja 2022, ob 04:30 Kyiv času. In tudi na etier ruskih zveznih TV kanalov, ki so po definiciji zvesti služabniki režima, slišimo ne samo obtožbe proti tovarišu I(kar je samo po sebi divjarstvo kot v pred vojnih časih), ampak tudi kliče, naj ga zamenja z nekom drugim. Ampak TV je samo vrh ledene gore. Veliko bolj resne, temeljite spremembe že poteka na globini. In Dmitry “Wagner” Utkin namig, da Rusi, zlasti Wagnerites, “lahko ponovi” kar so storili v Čečeniji je živo pričanje o tem.
In njihove roke – Utkin, Daudov, in pravzaprav Kadirov in Prigožin – so že dolgo pripravljene, da se pokrijejo s krvjo. Vprašanje je samo, kdaj bo ta strel iz začetne pištole zvenel. Posnetek, ki bo odprl novo krvavo stran v zgodovini večno bolnega človeka Evrazije. Revolucija brez žrtev pa je ničvredna laž. Rusija to dobro ve…
Mimogrede, naslov tega članka je tudi naslov pesmi vnuka potlačenega Ukrajinca, domorodca iz vasi Labun (zdaj je Novolabun, regija Khmelnytsky) Sosfen Ivanovych Shevchuk. Ja, isti Jurij Ševčuk, vodja zdaj pozabljene skupine DDT v Ukrajini. In v besedila, tisti, ki poznate delo tega ruskega umetnika ukrajinsko-tatarskega izvora, lahko najdete veliko citatov iz te pesmi.
Pesem, ki je bila napisana v noči 24. februarja 1988. In dan prej, 22. februarja, v Nagorny KariBah, armenska avtonomija znotraj Azerbajdžana, je začela prve oborožene spopade. Ki se je stopnjel v poln vojaški konflikt, iz katerega izhod še vedno ni viden, 35 let po začetku. Seveda je to naključje, pesem pa je bila napisana ob povsem drugačni priložnosti. Toda Šenčuk, tatar ukrajinec, je kasneje priznal, da je imel ta predogled državljanske vojne v ZSSR v tem času.
In zdaj se bo ta predpostavka zagotovo pojavila, če se še ni pojavila, med državljani države, ki si ponovno želi postati pravi, polnopolni imperij. Vojna “v treh dneh” se je precej logično spremenila v težave za samo Rusijo. In na razbitini včerajšnjega menda močnega režima bodo vsi opomnili, kako so se Armenci in Azerbajdžani po sedmih menda mirnih desetletjih spomnili starih žalitev. In mnogi ne bodo več videli v očeh, češenega, ki ga je zajel Kijev, temveč noč.
