V Ukrajini vojna že od leta 2014, z začetkom vseobsegajoče invazije, so se stopnjela sovražnost in veliko Ukrajincev se je prostovoljno javilo za obrambo države. Po sovražnosti vojska ne prejema le fizičnih poškodb, ampak tudi psiholoških težav in zahteva celovito in dolgoročno rehabilitacijo. Če se vrnemo v civilno življenje, imajo lahko posttravmatsko stresno motnjo (PTSD), nenadzorovane manifestacije agresije, ki bodo povzročile zlasti nasilje v družini.
Povemo zgodbo o interno razseljenih oseba Inna, ki je pobegnila v Lviv z dvema otrokoma zaradi nasilja v družini s strani njenega vojaškega moža. Od leta 2014 je služil, ima okoli 10 kontuzija in je med polno invazijo postal povsem drugačna oseba.
Inna in njeni otroci so prisiljeni, da se skrijejo, da bi rešili svoja življenja. Za varnost ženske ne objavljamo njene fotografije, spreminjanja imena in nekaterih podrobnosti zgodbe.
Počutil sem se kot princesa.
Inna in njen mož imata dva otroka – šolarka. Ženska govori o svojem zakonu in pravi, da se je počutila kot princesa, nikoli se nista prepirila z možem in ni ji ničesar zanikal. Dobesedno je nosil v naročju, pomagal pri gospodinjskih opravilih in rad preživljal čas s fanti.
Leta 2014, ko je v Ukrajini izbila vojna, je Innin mož šel v vojno in je bil dolgo časa na ničli. Žensko je skrbelo, da bodo otroci lahko ostali brez očeta, ona pa – brez ljubimca. Od septembra 2020 Inna svojega moža pravzaprav ni videla, razen preko video linka, saj je bil ves čas na dolžnosti.
Med polno invazijo je Innin mož utrpel veliko izgub, bil je poveljnik čete in včasih čez noč izgubil 170 ljudi. V devetih letih vojne je imel različne rane, poškodbe, okoli 10 kontuzija – in oseba se je spremenila. Ko se je moški leta 2022 vrnil domov, je nenadzorovano začel pokazati agresijo, poskušal je utopiti spomine v alkoholu, vendar so iz alkohola postali le svetlejši. Nato se je končal Innin srečen zakon, namesto tega so se začele pretepanje, strah in solze, otroci pa so se začeli bati svojega očeta.
“Ni seglo do mene glede ženske. Pred njim je videl sovražnika. Njegova slika v glavi se je spremenila, kot da ni v stanovanju, ampak na bojišču. Če se oseba bori že devet let, le ne odide,” pravi Inna.
Po navedbah vojaške žene, je ena sekunda dovolj, da preklopi iz resničnega življenja v spomine ali zablode. Razlog bi lahko bil trkanje, nenadno gibanje, dvignjeni glas, ali karkoli, kar ga spominja na preteklost. Ko je bil človek “pokrit”, se ni kontroliral, um mu je bil zamegljene, po napadu pa se ni spomnil, kaj se dogaja.
“Zelo težko jih je umakniti, v takih trenutkih lahko dobiš, da boš imel srečo, če ostaneš živ. In ne spomni se, kaj je storil. Včasih me je po drugem napadu vprašal, kaj se mi je zgodilo, kdo je to storil. Rekel sem mu, da je on in namesto tega sem slišal: “Kaj, nikoli ne bi dvignil roke k tebi.” Ne vem, kaj se v takšnih trenutkih dogaja v njegovi glavi,” se spominja Inna.
“Tam bo truplo – potem bomo to uredili”
Poletje 2022 je bilo brez pretiravanja najslabše obdobje v njenem življenju za Inno. Bala se je glasno govoriti, previdno pokazala čustva, bala se je vznemiriti možev mir tudi med kratkim spanjem. Ženska pravi, da ko je njen mož zaspal, ni pomila posode, saj ga je ta hrup lahko prebudil in spomnil na vojno. Ponoči je njen mož pogosto imel nočne more, prebudili so ga spomini – Inna in njeni otroci so včasih morali pobegniti iz stanovanja ravno sredi noči, da so ostali nepoškodovani.
Žensko je skrbelo za svoje življenje in življenja otrok, nenehno se je obrnila k zdravnikom, da bi mu pomagali, pisala pa je tudi izjave policiji. Vendar ni čakala na pomoč. Situacijo je zapletlo dejstvo, da so bili v tujem mestu – preselili so se z vzhoda, tako da tam ni bilo sorodnikov ali prijateljev, sosedje pa so se bali, da bi jih celo zakrili za noč.
»Zbežal sem in prosil, da me sprejmejo v bolnišnico, v katero so mi rekli, da bomo po vojni zdravili vojsko. Pisala je izjave policiji. Povedali so mi, da se ne ukvarjajo z domačimi konflikti – tam bo truplo, potem bodo to uredili. In policija se v resnici ne želi vmešavati, če je povezana z vojsko,” pravi Inna.
V obupu se je Inna celo približala vojski in iskala nasvete, kaj storiti. Bala se je, da bo prej ali slej med enim od teh napadov ubil njo ali otroke. “Potrpi, tvoj mož je. Kar bomo storili, smo taki, tudi naše ženske bodo znojale,” se je Inna spomnila odgovora enega izmed moških.
Ko govorimo o nasilju v družini, ki ga je opravila vojska, je Inna prepričana, da mnoge ženske o tem ne govorijo zaradi strahu pred obsodbo.
“Imamo že veliko primerov, ko ženske molčijo, se bojijo, sram jih je. To v družbi zelo obsojajo, zlasti tisti ljudje, ki tega niso prestali. Zanje se izkaže, da ste izdajalec, saj se tu bori, brani, vi pa ste ga, kot kaže, izdali,” razmišlja IDP.
Konec poletja 2022 je Inna z otroki pobegnila pred možem, zamenjala telefonsko številko in se zdaj skriva v Lvivu. Ženska pravi, da se je soočila z izbiro med tem, da gre v neznano, vendar je varna, ali pa se vsako jutro zbudi in se ji zahvali, da je preživela tisto noč. Prijatelji so Inni svetovali, naj se obrne na Center “Ženske perspektive”, ki pomaga ženskam žrtvam nasilja v družini. V sirotišnici te organizacije Inna živi z otroki približno deset mesecev.
“Če ima vojak tako resne težave, potem morate izbirati med življenjem, otroki in možem. Zavedam se, da tega ne morem pozdraviti, in odločil sem se – želim živeti. Ne razumem, kako lahko tvegaš otroke, svoje življenje, torej kaj? Torej, da je bil moški v hiši in da ljudje niso nič rekli? Vsako jutro se zbudiš in preveriš, ali so otroci živi? Nočem, vsakdo ima pravico izbrati. Ni treba reči, da ni mesta za oditi. Če boste govorili, kričali, iskali, potem bo vedno obstajal izhod,” je prepričana Inna.
Ko je Inna prispela v Lviv, je takoj našla službo, delala skoraj sedem dni na teden, začela urediti svoje življenje. Spominja se, da je potem imela veliko energije, zdaj pa ženska čuti apatijo, začela je panične napade, obrnila se je na psihoterapevta in potrebovala zdravniško zdravljenje.
“V Ukrajini že obstaja velik problem s psihiatrijo”
Center “Ženske perspektive”, kjer je Inna našla zatočišče, že več let pomaga žrtvam nasilja v družini. Marta Chumalo, soutevilka, namestnica vodje Centra za ženske perspektive, psihologinja in aktivistka za človekove pravice, nam je povedala, da se z začetkom celovite invazije v Ukrajini število primerov nasilja v družini povečuje, saj veliko ljudi prejema travmatične izkušnje, zaradi česar se lahko sposobnost nadzora nad njihovim vedenjem bistveno zmanjša.
“Travma tako vpliva na možgane, da nam je veliko lažje prečkati prag nadzorovanega obnašanja. Obstajajo socialni razlogi. Ljudje, ki se vračajo iz vojne, imajo več odpustkov od družbe, mnogi so pripravljeni, da jim odpustijo. Oni so junaki. Prve odločbe imamo že na sodiščih, kjer so primeri nasilja v družini zaprti zaradi nepomembnosti, ko gre za vojsko ali veterane,” pravi Marta Chumalo.
Aktivist za človekove pravice meni, da bi morala država izvajati Istanbulsko konvencijo. Po besedah Marte Chumalo je treba obnoviti sistem zaklonišč za žrtve nasilja v družini, saj so v njih zdaj urejene IDP, žrtve na terenu pa težko najdejo kraj za skrivanje pred kaznivim dejanjom.
“Kar zadeva storilce, so potrebna sanacijska programa, ki bi vključevali učinkovite bloke za preprečevanje nasilja v družini. V Ukrajini že obstaja velik problem s psihiatrijo, s časom pa nas bo pokrivala vse bolj kot val. Imamo veliko ljudi, ki potrebujejo psihiatrično oskrbo, vključno z zdravili. Zdravstvene ustanove so prenapolnjene, in vsak dan obremenitev na njih raste, manjka specialistov.
Pravzaprav zdaj te težave ostajajo na ravni lokalnih skupnosti, ki bi morale organizirati pomoč ljudem, zlasti tistim z duševnimi motnjami. Skupnosti so pogosto same s to težavo in takih ljudi ne morejo hospitalizirati. To spremlja nasilje v družini in ostaja na ramenih žrtve, ko ne more prejemati kakovostne pomoči pri oddaljanju zlorabljalcev z duševnimi motnjami. Imeli ste priložnost spoznati primer naše stranke. To je eden tistih primerov, ki jih bomo videli v prihodnosti,” pravi Marta Chumalo.
Kje se obrniti na žrtve nasilja v družini:
Prvič, Marta Chumalo svetuje klic 102 in nacionalno linijo za preprečevanje nasilja v družini (116 123 iz mobilnega telefona ali 0 800 500 335 iz stazišča), lahko pokličete tudi na telefonsko številko 1547.
Ženske se lahko prijavijo tudi na oddelek za socialno zaščito, ki je podrejen regiji ali lokalnim organom v naselju, kjer živijo.
Ko pride do nasilja v družini, je zelo pomembna tudi pravna podpora. Žrtve jo lahko dobijo tako, da pokličejo brezplačno klicno linijo za brezplačno pravno pomoč 0 800 213 103. Najpomembnejše je, da poskušate iskati izhod, saj, kot kaže praksa, prej ko prosite za pomoč, bolj je najverjetneje ustaviti nasilje.
