Leta 1998 je na ruskih (in res na splošnih postsovjetskih) ekranih izšel film z ruskim igralecem-komedijantom Mikhailom Evdokimovom. Glavna zgodba filma je človek iz ruskega “globokega”, ki je “izgorel” v kmetijskem poslu in se vnel v kreditne dolgove, se odloči, da se mu lahko vsaj nekako življenje izboljša… obisk v Kremlju – ruskemu predsedniku osebno!
In tako je prišel v svoje “Zaporozhets” (tudi milost v pogojih vasi oddaljene od Moskve) in gre naravnost v rusko prestolnico, Naišao se na svoj način u raznoličitim situacijama stereotipno karakterističan za 90-te u Rusiji: policajce za werewolfe, predstavnike za recketeringe medu tako imenovanim “novim Rusima”, ali i za vojake ruske vojske, ki su, začudo, personificirani od tako imenovanih “ljudi kavkaske nacionalnosti” (pozdrav direktorom od časa od dva čečenska ratova!), ali preprosto kmetje, ki ne razumejo v celoti zarot novih ameriških filmov ali oglasov, ki so vse bolj začeli polniti zrak ne v državni lasti, ampak v celoti komercialnih TV kanalov v Rusiji.
Na koncu, niso tako zanimive so dovoljenosti tega kina, a to je bila i samoironija ruskog društva s konca 90-jih, a to se od kolapsa ZSSR -a (pa i do sedaj, je li imalo na ovdašnjem času?), percipirati nova pravila na trgu (i da li je to resnici tržiste, a ne “divija kapitalizacija”?), a i oslabila je, kako ne i “šok terapija” imenovana po Gaidaru, privzeto leta 1998.
Pomembno je, da v takšnih stvareh prav lik, ki ga igrajo Evdokimov, Ivan, postane referenčna rezina navadnih idej ruske družbe tega časa (in kakšen greh prikrivati – vsaj zadnjih nekaj stoletij). In postulati teh vizitk so preprosti: 1) car / cesar / generalni sekretar / predsednik je vedno prav in pošteno; 2) sistem je nepošten, ker je vladar obkrožen z nepošteni ljudje; 3) Če hočem pravico, moram imeti občinstvo s svojim vladarjem, potem bom le jaz rešil svoje probleme na tem svetu polnem zla.
Formula se zdi osnovna. Samo zdaj, kot vedno, preveč kinematografsko in utopično. To ni nerealno ne v času “festivala demokracije”, ko je bil Boris Jelcin predsednik Rusije, niti še bolj po 2000, ko je Vladimir Putin postal novi gospodar Kremlja. Celo ukinil je izvolitev guvernerjev (ki, če ne igralec Mikhail Yevdokimov, bodoči guverner altajskega ozemlja v 2004-2005, tega ni vedel!), ob nadaljevanje prakse njihovega imenovanja, kaj šele čakati in sprejemati nekega deželnega »Ivana« in prisluhniti njihovim težavam!
Vendar pa je iluzija še naprej obstajala. In ruske oblasti so jo zaradi lastnih interesov hranile – ali mislite, zakaj so vsako leto držale “neposredne črte” s predsednikom, ki je poslušal, katere ceste v Jamalu bi bilo treba narediti, katere strehe v Kaliningradu je treba krpati in koliko učiteljev iz Vladivostoka je treba dvigniti plače? Hkrati je predsednik vedno obljubljal, da bo odločal, upošteval, načrtoval, poučeval. Pošten je. In če so težave ministra za infrastrukturo, gospodarstvo, šolstvo, predsednika vlade na koncu. Predsednik o tem še vedno ni vedel ničesar, saj niso poročali.
Do leta 2014 je bil ta ping-pong “dobrega voditelja” in “Ivana, ki potrebuje pravico”, delno omejen na zgoraj omenjene predvsem civilne probleme. Ko je Rusija “izkotalila” zamašek vojne, najprej z okupacijo Krima, nato z okupacijo dela Donbasa, in končno s polno vojno proti Ukrajini po 24. februarju 2022, so v prvi vrsti prišli vojaški vidiki te konfiguracije.
Se spomnite prvih nekaj dni “polnega obsega”, ko so v razmeroma kratkem času Rusi prvič “ujeli” uradne izgube sovjetske vojske v 10-letnem obdobju posredovanja v Afganistanu? V nekaj mesecih so bile izgube že višje kot v dveh čečenskih kampanjah. In potem so prečkali stoti, 150 tisoči, 200 tisoč mark… In kaj smo slišali? Torej je za to kriv Generalštab! To je vse ministrstvo za obrambo! To so vsi poveljniki na tleh! Ne Putin! Ni prijavljen! Prepričan je, da je vse v redu!
Za kritično razmišljajoč človek je bilo jasno, da je bilo vse sporočene ruskemu predsedniku (seveda na splošno “zaokroževanje” na nižje kazalnike, a vseeno). Da se dejansko zaveda pravega stanja na fronti (čeprav je jasno, da bo za javnost iz očitnih razlogov govoril povsem drugače). In da je navsezadnje paradoksalno, kot je morda v 21. stoletju, sam sedi na zemljevidih, pogosto še vedno sovjetski, in načrtuje določene operacije sam, ne pa v vojski.
Vendar pa je bilo do zdaj mogoče družbi navesti prepričanje, da je tako imenovana “posebna vojaška operacija”, ki je bila očitna celo ruskemu očesu, Iz slogana “Kyiv za tri dni” se preselila u fazu “zaštite Navarozije”, kriv je gerasimov, ni Shoigu, ni Surovikin, ni Prigožin, niti Medvedev, niti Mishustin, pa ni odani Kadyrov (list se može nastavili u odsotnosti Kijeva).Konec koncev), ali so vsi skupaj, vendar ne Putin, v sistemu, ki ga je ruski predsednik zgradil v preteklih skoraj četrt stoletja, res ni bil v nevarnosti. Pravega nasprotovanja ni, toda to, kar je tam, je – nadzorovano, televizija – svoje, kar je videti kritično – »pod pokrovom« posebnih služb.
Vendar pa ima vse meje. Celo za sodobnega voditelja Rusije. Ko se je začel spor postopoma zakuhavati med ministrstvom za obrambo in generalmatabom na eni strani ter “Wagnerites” na drugi (ter osebno Shoigujem in Gerasimovom in Prigožina), se je Putin odločil, da se bo distancral. Ko so se kadiroviti začeli pridružiti konfliktu, je ruski vodja molčal.
Medtem je bil pokal nestrpnosti med različnimi vojaškimi ekipami, ki jih je sam Putin obkrožil, poskušal uravnotežiti med njimi in s tem “deliti in vladati”, nenadzorovano napolnjen. Toliko, da se zdi, da je eden od njih (ali eden?) – “Wagnerites” – odkrito poskušal igrati svojo popolnoma neodvisno vlogo. In vsaj en nepopoln dan je bil videti blizu cilja.
Nekateri strokovnjaki trdijo, da se je Prigozhin že nekaj mesecev vnaprej pripravljal na svoje dejanje 23.-24. junija 2023, vse pa se je končalo tako, kot se je končalo, saj ni dobil pomembne podpore vojske. Nasprotno, ta del je skeptičen glede vsega, kar se je zgodilo najprej v Rostovu na Donu, nato pa v Voronezu, lipetski regiji, Tuli, Moskvi, ob upoštevanju nič drugega kot produkcije in “cirkusa”, ki ga je mogoče gledati “pod kokicami”.
Kakorkoli že, v vsakem primeru je vodja PMC “Wagner” iz tega ali drugega razloga poskušal igrati vlogo, kot je Ivan iz ruskega kina, sejemskega “glasnika” (ali bolje tako “borca”) ruskemu predsedniku.
Ja, točno tako! Že od samega začetka je Prigožin izjavil, da nima nič proti Putinu sam, ampak je šel k njemu na pogovore v Moskvo, da bi zagotovil odstop nesposobnih, doma, Shoiguja in Gerasimova, ki sta v resnici propadla vojaška kampanja v Ukrajini.
Šele kasneje, ko je predsednik sam v video nagovoru, imenovanem uporniški izdajalci, ki jih je bilo treba čim prej odpraviti, Prigozhin ni imel druge izbire, kot da poskusi iti “all-in” (vsaj z besedami) proti celotni ruski vladi (to že krši predlogo omenjene sheme o “pravem vladarju”!).
26. junija bo, kot da bi se upravičil med prvim nastopom na beloruskem ozemlju, ponovil, da zanj ni bilo ključno organizirati neke vrste udar, ampak iskati na pomanjkljivosti v ruski vojski, ki so se pojavile zaradi krivde neprofesionalnih uradnikov. Vendar pa je Prigožin, morda nevesti, bistveno “omajal” Putinov ugled.
In če vodja “Wagnerites” ni zbral dovolj podpore za nadaljnji pohod na Moskvo (ker napovedana številka o 25-tisoč vojski, Ocito, bila je preuvelicana), nije ni cinjenica da bi se ruska garda i ročnici potisli u moskovski region “da bi branili domovinu” (a u biti i elita u bekstvu iz ruske pregrade, pa i predsednika), rjesavale konglomerat robijasa i dobro obucenih za ubijanje najamnika sa iskusnim uratkom u Afriki i Siriji.
Poleg tega lahko Kadiroviti, zvesti Kremlju, obtičajo v prometnih zastojih na poti v Rostov ali pa jih ujamejo Rusi (ja, to so zdaj resnosti). Ruski tanki se lahko zataknejo v vratih cirkusa, vodja organov pregona pa za nekaj dni izgine izpred oči.
Ruski predsednik, ki se je pojavil v etri po prigozinovem pohodu, je še enkrat, kot mantra, ponavljal besede o “neonacistih” v Ukrajini, medtem ko praktično ne ponuja učinkovitega “sedativa” niti svojemu najbolj zvestemu volilcu.
Vse bolj amorfna ruska liberalna opozicija (hej, si?), ki sedi v Rigi ali New Yorku za nov Macbook, lahko tvitne, da je Rusija zdaj med “kladivom” (blagovno znamko, Wagnerian) in nakovnjem (staro, starodavno, Putinov).
In ja, da se je Ivan iz ruskega kina leta 1998 srečal le v norišnici z moškim, ki se je pretvarjal, da je ruski predsednik. In nikoli ni prišel do prave stvari – kaj je v Kremlju.
