Anje je ena od temeljnih značilnosti moskovske politike. Zgodovina Moskve je zgrajena na lažeh in lažeh. Nepoštivanje meddržavnih sporazumov, ponarejanje prejšnjih sporazumov, popolne laži najvišjega standarda in popolna zamenjava konceptov, pomnoženih z neprinciplipnimi in zablodami lastne velike, so Spremljali Rusijo že od časov moskovskega Tsardoma. Kremlju so stoletja spretno združili surovo silo z brezvestjo in cinizma ter laži spremenili v močno orodje svoje propagande. Ni čudno, da je Otto von Bismarck opozarjal na neusmiljenost vseh pogodb z Rusijo, ki so ničvredne.
Veliko pred Bismarckovim slavnim stavkovnim izrazom so Ukrajinci sami lahko videli, kaj so sporazumi in sporazumi z Moskvo. Ko se je leta 1654 Bohdan Khmelnytsky odločil za sklenitev vojaško-političnega zavezništva z moskovskim carjem, ni vedel, da bo minilo nekaj več kot 100 let, Hetmanate pa bo skupaj z Zaporizhzhyo Sich izginil s političnega zemljevida sveta s prizadevanji novega »zaveznika«. Ukrajinske dežele bodo izgubile znake avtonomije, ki se bodo raztapljale v Rusko cesarstvo. Če bi Bohdan Khmelnytsky in kozakovski častniki vedeli več o izdajah Rusov in njihovi patološki težnji k kršenju vseh prej sklenjenih pogodb, se hetman zagotovo ne bi vkrcal v to pustolovščino.
Zgodovinarji še vedno trdijo, kaj je bil Pereyaslavov svet. Dejstvo je, da je Bohdanu Khmelnytskyju med življenjem uspelo obžalovati zavezništvo z Muscovyjem in aktivno iskal druge zunanjepolitične možnosti za ohranitev ukrajinske držvnosti. Ta smrt je prekinila iskanje.
Rezultat Pereyaslavskega sveta iz leta 1654 so bili tako imenovani maršni členi iz leta 1654 – sporazum med novoukrepno ukrajinsko državo in Moskvo o političnem položaju Ukrajine in njenih odnosih s carjem. Tega dokumenta ni nikoli ratificiral kozakov svet. Poleg tega izvirno besedilo člankov ni bilo ohranjeno, ampak le njihove kopije. Težko je reči, kako zanesljivi so. Če verjamete tem dokumentom, potem se je pojavila približno naslednja slika sporazumov med obema stranema.
Ukrajina je obujala svoje vojaško-upravne upravne organe, ki jih vodi izvoljeni hetman. V Hetmanatu je morala lokalna zakonodaja še naprej delovati brez omejitev. Guvernerji tsaristov se niso imeli pravice vmešavati v notranje zadeve Ukrajine. Ukrajina je ohranila svoje oborožene sile – 60.000 kozakov. Hetmanova vlada je imela pravico do poslovanja s tujimi državami in ni imela pravice do odnosov s poljsko-litovsko Commonwealth in Otomansko cesarstvo. Hetman je bil na kozakovem svetu izvoljen za vse življenje, car pa je bil obveščen o rezultatih volitev. Moč hetmana se je razširila na celotno ozemlje Ukrajine. Vse davke in prihodke so zbrali ukrajinski finančni organi. Predstavniki Moskve naj bi zaradi njih sprejeli poklon. Moskovske enote so bile stacionane na ozemlju Ukrajine, ki naj bi jih ohranili na račun Ukrajine.
Od samega začetka si je Moskva delala na odpravi ukrajinske držvnosti, pri tem pa je uporabljala laži, izsiljevanje in ponarejanje. Leta 1659 je bil sin Bohdana Khmelnytskega Jurij Khmelnytsky prisiljen pod pritiskom podpisati nove sporazume s carjem, ki so bistveno omejili ukrajinsko suverenost. Moskovska oddajnika sta Jurija Khmelnytskega prepričala, da podpisuje iste članke, kot jih je podpisal njegov oče. Pravzaprav je bila to laž. Pereyaslavski členi iz leta 1659 so prepovedali kozakom, da bi ponovno izvolili hetmana brez soglasja carja. Poleg tega je bilo treba hetmana odobriti v Moskvi. Pravica do diplomatskih odnosov države Hetman je bila ukinjena. Ukrajina je morala poslati svojo vojsko na zahtevo carja. Moskovski garnizoni so se zdaj nahajali v Pereyaslavu, Nizhynu, Bratslavu in Umanu, kijevska metropolitanata pa naj bi bila podrejena moskovskemu patriarhu.
Z vsakim novim ukrajinskim hetmanom je Moskva podpisala nove pogodbe. In vsi novi sporazumi so sistematično uničili otekline ukrajinske suverenosti in državnosti. Vpliv Kremlja je vedno bolj zrasel, ukrajinska avtonomija pa je bila vsakič ukinjena. Iz odstavkov izvodov mar skih sporazumov iz leta 1654 postopoma ni ostalo nič. Obljuba o spoštovanju kozakovih pravic in svoboščin je bila pozabljena. Moskva je s pogodbami vsakič uvedla nove klavzule, vse do zahtev po spodbujanju »porok med Veliki Rusi in malimi Rusi«. Hetmanate je izgubljal otekline svoje subjektivnosti. Minilo je nekaj več kot sto let, dokler leta 1764 ukrajinska kozakska država ni prenehala obstajati. Leta 1775 je ista usoda zadela Zaporizhzhya Sich. Resnica o ničnosti sporazumov z Moskvo je nemoteno delovala v sedemnajstem in osemnajstem stoletju. V prihodnosti se ni nič spremenilo.
Ko se je boljševiška Rusija zavedla, da bo uničila Ukrajino in uničila UPR, je njeno širitev spremljal nasilen tok laži in laži. Veliko pred Putinom so si ruski boljševiki izmišljali univerzalni cinični manipulativni izgovor: “To ni mi.” Sprva je Svet narodnih komisajev centralno Rada obtožil, da si prizadeva za “bourgeois politiko”. Takšne obtožbe so izgledale povsem absurdne. Navsezadnje so centralno Rada sestavljali predvsem predstavniki levičarskih socialističnih strank. Nato so Rusi zajeli Karkiv in tam razglasili oblikovanje sovjetske UPR. Nato pa se je začelo strašljivo zavzeti Ukrajina, ki jo je izvedla rusko-boljševiško vojska, a navzven predstavljena kot notranji civilni konflikt znotraj Ukrajine.
Leta 1918 se je sovjetska Rusija po porazu Nemčije v 1. svetovni vojni odločila za ponovno zavlačevanje Ukrajine. Agresija se je tradicionalno začela z ozemlja Rusije. Ko je imenik UNR sovjetski vladi poslal opombe o protestih, je prejel odgovor v moskovskem slogu. Trdila je, da v Ukrajini ni ruskih vojakov, vojska “ukrajinske sovjetske vlade, ki je popolnoma neodvisna”, pa se je borila proti Imeniku. Seveda je bila to popolna laž. Toda Kremlin je imel ogromno zgodovinskih izkušenj v umetnosti laganja. In za pakiranje agresije v lepšo ovoj, je bila ustvarjena lutka Sovjetsko-ukrajinska vlada.
ZSSR je bila država, ki je temeljila na lažeh. Laž je bila predvajana navzven in znotraj te totalitarne entitete, nove oblike ruskega cesarstva. Socialni komunistični eksperiment se je spremenil v strašne človeške izgube in prinesel številne težave. Toda komunistični mit je temeljil na isti laži. Moskva je lagala svetu in sebi. Skrivala je resnico o zločinih, genocidu in represijah. Toda na koncu je sovjetsko cesarstvo odšlo v pozabo. Vendar pa je za seboj pustila dediča – Rusko federacijo.
Sto let kasneje, med novo rusko-ukrajinsko vojno, je Rusija tradicionalno uporabila laži kot orodje za pripravo in upravičenje svoje agresije. Z oddajanjem toka laži in manipulacije v mednarodni areni je Moskva poskušala zmesti zemljevide. Da bi dokazala, da ni agresorka, ampak žrtev, ki se mora braniti pred Natom, se boriti proti mitističnim nacistom in drugim namišljenih grožnjam. Putin je ustvarjalno posnemal Josepha Goebbelsa, ki je dejal, da bolj kot je neverjetna laž, lažje bo verjeti. In delno tokrat je Kremlju uspelo. Kot se zdi čudno, nekatere države sveta in nekateri politiki na Zahodu še vedno sprejemajo ruske psevdo argumente, ki temeljijo na samo ponaredek.
Moskva je res dosegla neverjeten mojster v umetnosti laganja. Toda lagati je nevarno tudi za lažnivca samega. Več stoletij se lahko zatečete k orodjem laži in laži. Vendar ta mehanizem ne deluje brezhibno. Pride čas, ko se laži obrnejo proti tisti, ki jih proizvaja. Zdaj rusija začenja žeti sadove svoje politike, ki temeljijo na laži in prevarah. Ko nenehno lažeš drugim, ko podlo manipuliraš z dejstvi in si izmisliš najbolj absurdne teorije, ki upravičujejo lastno agresijo, pride čas, ko začneš lagati sebi. In potem se soočiš s kruto resničnostjo, ki dokazuje, da so tvoje ideje o sebi samozavarovanje.
Na svetu ni druge vojske. In nisi kul gangster, ki se ga cel planet boji, ampak navadni razbojnik iz prehoda. Pokvarjen, razvpit, tehnološko nazaj in neučinkovit. Colossus na nogah gline z trditve o globalni dominaciji. Z navpično močjo, zgrajeno na samo prevaro. Zavajaš sebe in nekoga, ki je v višjem položaju od tebe. Do diktatorja samega, ki sedi v Kremlju.
