Neukrajini politiki in analitiki, ki se ukvarjajo z Rusijo in Ukrajino, pogosto priznavajo motive za popolno invazijo 24. februarja 2022, kot uničujoče in genocidno. Zato se strinjajo, da bi moral Kyiv čim prej osvoboditi večino (ali celo vse) celinske Ukrajine tako z vojaškimi kot ne-vojaškimi sredstvi. Nasprotno pa je moskovski zaseg Krima pred devetimi leti pogosto sprejet kot fait accompli. Včasih dajo takšne izjave zaradi visoke ravni osebnega sodelovanja Vladimirja Putina pri širjenju – z njegovega stališča – ruskega državnega ozemlja leta 2014. Kremlja včasih postavljajo vprašanja o pomembnosti Krima in njenega največjega mesta Sevastopola za celotno regijo ali o domnevno temeljni vlogi, ki naj bi jo imeli v ruski zgodovini.
Geostrateška pomembnost krimskega polotoka za nekatere opazovalce je razlog za podporo zamisli o vrnitvi tega dela ozemlja Ukrajini. Če bi Moskva še naprej nadzirala Krim, bi imela daljnosežne posledice ne le za ukrajinsko geopolitiko, stabilnost in trgovinske poti. To bi bilo nevarno za druge črnomoske države, pa tudi za Nato in Evropsko unijo, ki mu pripadajo nekatere primorje.
Obstajajo legitimni strahovi, da bo nadaljnja okupacija Krima omogočila Kremlju, da bo Črno morje spremenilo v rusko jezero, kot je to že storilo z Azovim morjem. Konflikt interesov v Črnem morju med Rusijo na eni strani in Bolgarijo, Gruzijo, Romunijo ali Turčijo – da ne omenjam samo Ukrajino – je očiten. Ima velik potencial za prihodnje stopnjevanje napetosti v regiji, kar pomeni prepričljiv argument za zgodnjo vrnitev Krima v Ukrajino.
Vendar pa ta logika razuma deluje v nasprotni smeri. Povečana varnost in nadzor, ki ga bo Kijev pridobil v Črnem morju po osvoboditvi polotoka, bo videti kot zmanjšanje vpliva Moskve. V tej igri nič vsote, več geostrategičnih dobičkov Ukrajina dobi, večje izgube Rusije bodo. Zato je širši varnostni in politični pomen Krima pomemben, obenem pa težak argument za podpiralce Ukrajine. Tako imenovani realisti jo lahko zavrnejo z argumentom, da je geostrateski pomen Krima sam po sebi tako resen izziv, da je treba ta argument zavrniti.
Miopija pragmatistov
Vrnitev črnomorskega polotoka pod kijevskim nadzorom ob upoštevanju scenarijev za konec rusko-ukrajinske vojne je v tem kontekstu pogosto predstavljena kot pragmatična. Na prvi pogled se bo to morda res zdelo kot domiseln načrt za premik naprej in zastavljene dosegljive cilje. Vendar pa takšno razmišljanje ne upošteva pomembnih geografskih, gospodarskih in političnih realitet krimske preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Ta pristop napačno razlaga ali celo izkrivlja ključne vire in dinamiko stopnjevanja rusko-ukrajinskega konflikta leta 2022, če ne prej. Moskovski zaseg ozemelj jugovzhodne Ukrajine lani ni bil motiviran le s svetovnimi cilji uničenja ukrajinske države in ljudi ter vzpostavitve političnega nadzora nad celotno državo. Prav tako je hotel podpreti pritrditev Krima v Rusijo, ki je bila sprejeta osem let prej.
V nasprotju z nedavno nezakonito širitvijo ruskega ozemlja na jug Ukrajine je moskovski zaseg polotoka leta 2014 navdušeno podprla večina Rusov. Do danes jo še vedno zelo cenijo ruski državljani in elita. Okupacija Krima ostaja vir legitimnosti in priljubljenosti Putinovega režima.
Vendar pa je bila prva priloga Rusije nedokončano, drago in tvegano podjetje. Dodal je nezakonito eksklavo daleč od glavnih ruskih dežel na rusko državno ozemlje. V smislu zagotavljanja gospodarske in geopolitične sposobnosti preživetja zasedenega Krima je bila ustrezno vključitev polotoka v nezakonito razširjeno Rusijo končana takoj leta 2022.
V tem okviru je napačna strateška delitev politike Zahoda do Moskve med koncem ruskih okupacij celinske Ukrajine in preložitvijo odpovedi ukrajinske priloge Ukrajinskega Krima na drugi strani. Hipotetično se lahko ruska okupacija polotoka nadaljuje po delni omejevanju ozemeljske celovitosti Ukrajine na celini. Vendar pa tak scenarij, priljubljen na Zahodu, ne bi bil le nezadovoljiv za Kijev. To bi pomenilo tudi strateški izziv za Moskvo na vsaj štiri načine.
Problem sladke vode
Prvič, med letoma 2014 in 2022 se je gospodarstvo okupiranega Krima soočalo z naraščajočim pomanjkanjem vode. Njegove rezerve na polotoku so bile vedno omejene. Ta problem je bil rešen na koncu in npo razpadu ZSSR, ko je Severno-krimski prekod dobavljal sladko vodo iz Dnjeperja skozi južne dežele Ukrajine na polotok preko Perekopskega isthmusa.
Ko je Rusija leta 2014 prislonila Krim, je Ukrajina blokirala Severni krimski premog. Zaradi tega je ruska okupacijska uprava vse bolj izčrpala redke lokalne sladkovodne vire polotoka in uničila njegovo ekološko ravnovesje, potrebno za ohranjanje gospodarstva in infrastrukture, vključno z vojaškimi objekti.
Za razliko od 60- let, ko je bil zgrajen Severnokriminski premog, je zdaj veliko tehnologij za industrijsko razodelovanje vodnih voda. Od okupacije polotoka pa Moskva ni zgradila niti ene elektrarne za desalinacijo na Krimu ali pa postavila enega samega sladkovodnega plinovoda iz južne Rusije. Vse večje pomanjkanje vode in neudelovanje Kremlja pri tem vprašanju sta pričala o njeni strategiji: vsako leto je postajala vedno večja verjetnost, da bo vojna prijela Severni krimski premog. Spomladi leta 2022 je Moskva začasno rešila to vprašanje s tem, da je zajela in ponovno namestila premog.
Delna obnovo ozemeljske celovitosti Ukrajine, medtem ko bo Krim pod nadzorom Moskve, bi privedla do drugega trajnega zaprtja premoga s strani Kijev. S političnega vidika ni mogoče pričakovati, da bo Ukrajina podprla nadaljnjo okupacijo njenega ozemlja v Rusiji. Prav tako Kyiv v skladu z mednarodnim pravom ne more podpreti nezakonite prizidke z oskrbo z vodo. Zato bo osvoboditev celinske Ukrajine, ne pa Krima, pomenila za Rusijo vrnitev k statusu quo 2014-2022. Tak scenarij je pomemben problem za prihodnjo rusko pritrditev polotoka in izziv, ki se ga moskva in Kijev v celoti zavedata.
Pomanjkanje kopenega prometa
Drugi izziv, s katerim se je Krim spopadel med letoma 2014 in 2022, je bil pomanjkanje kopenega koridorja do Rusije. Hitra gradnja in odprtje mostu Kerch v 2019 je delno rešila ta problem. S tem se je končala odvisnost Rusije od zapletenih dobav črnomorskega trajekta iz pristanišč na krasnodarskem ozemlju do polotoka Kerč na Krimu.
Vendar transportni viadukt skozi ožino Kerch ni povsem rešil glavnega gospodarskega problema Ruskega zasedenega Krima. Do nedavnega ruske institucije, podjetja in državljani niso mogli uporabiti južnih regij Ukrajine za prevoz blaga in ljudi. Gospodarski razvoj polotoka je bil omejen. Uporaba mostu Kerch je še vedno pomenila drago in dolgotrajno delo za tranzit med srednjo Rusijo in Krimom. Razstrelitev mostu čez Ukrajino oktobra 2022 je dodatno ponazorila krhkost te prometne poti.
Le oborožena okupacija jugovzhodnega ozemlja Ukrajine leta 2022 je teoretično omogočila Moskvi, da to vprašanje reši. Pritrditev Rusije ukrajinskim regijam – Donjecku, Luhansku, Zaporizhzhii in Khersonu – je bila predvsem posledica »neracionalnega« neredentizma. Omajali so suverenost in državnost Ukrajine z daljnim ciljem, da bi v Kijevu zasegli nadzor nad centralno politično oblastjo. Motivirale so jih tudi »racionalne« premisleke o sedanjih in prihodnjih potrebam zasedenega Krima. Do zdaj je bil novi kopeški koridor skozi jugovzhodno Ukrajino zaradi bliže frontne črte omejene uporabe Rusiji. Vendar je prisvajanje leta 2022 moskvi odprlo priložnosti za boljše reševanje različnih problemov razvoja, obrambe in logistike zasedenega polotoka.
Geopolitična brezhibna
Tretji problem pri ruski okupaciji Krima je njen splošno negotov status v okviru regionalnih in političnih varnostnih vprašanj. Krim se nahaja daleč od središča Rusije; geografsko in zgodovinsko spada na jug Ukrajine. V nasprotju s priljubljenim neukrajinsko javno mnenje je bil polotok skoraj vedno upravno povezan z ukrajinskimi deželami severno od tega. Tako je bilo v času Krimskega khanata (do 1783), Cesarskega cesarstva (1802–1917), Sovjetske zveze (1954–1991) in neodvisne ukrajinske države (1991–2014).
Krimski khanat je pred zakoreninjenje Krima s strani Catherine II. leta 1783 vključeval tudi ozemlje sodobne celinske Ukrajine severno od polotoka. V naslednjem obdobju cesarja je bil Krim del tauridske pokrajine Rimskega cesarstva. Ta velika upravna četrt je združila večino sedanje južne Ukrajine. Provinca Tauride je vključevala polotok, južne ukrajinske dežele in večino črnomoške obale. Vendar pa okrožje ni vključevalo ozemlja sodobne Ruske federacije.
Večino sovjetskega obdobja je Krim pripadal Ukrajinski Sovjetski socialistični republiki (ZSSR). Le od leta 1922 do 1954 je bila formalno del Ruske federativne Sovjetske socialistične republike (RSFSR) znotraj COYuzu sovjetske socialistične republike. Kmalu po Stalinovi smrti leta 1953 je bil polotok soglasno premeščen iz RSFSR v ukrajinsko SSR s soglasno odločitvijo takratnega kolektivnega vodstva ZSSR.
Razlog za to nenadno tranzicijo ni bila domnevna kapra sovjetskega voditelja Nikite Hrushcheva. Njegova pooblastila za novo imenovanega prvega sekretarja Centralnega odbora CPSU še niso bila konsolidirana. Združitev Krima z ukrajinskimi deželami leta 1954 je bila pogojena z upravno racionalnostjo in ekonomskim izračunom, preprostimi geografskimi dejstvi in logističnimi potrebami posojnega gospodarskega razvoja Krima.
Zaradi tega je sovjetsko obdobje – spet v nasprotju s priljubljenim prepričanjem v tujini – okrepilo trgovinske, družbene in kulturne vezi polotoka s celinskimi Ukrajinci. Po osamosvojitvi Ukrajine je polotok postal Avtonomna republika Krim. Čeprav je bil separatzem prisoten na polotoku v 90. Etnično neukrajinski del krimskega prebivalstva – Rusi, Tatarji in druge manjšine polotoka – je postal sestavni del postsovjetske ukrajinske družbe in političnega naroda.
Leta 2014 je Kremlin poskušal s svojo pritrditev proti tem osnovnim naravnim in zgodovinskim razmeram za Krim kot del Ukrajine, vendar jih takrat ni mogel razglasiti za neveljavne in tega zdaj ne more storiti. Rusija je z okupacijo polotoka ravnala v nasprotju z nekaterimi temeljnimi geografskimi, političnimi, gospodarskimi in kulturnimi dejstvi, ki niso le oblikovala krimske preteklosti. Te temeljne okoliščine še vedno obstajajo in bodo določile prihodnost polotoka.
Problem dolgoročnega izolovanja
Četrti problem s Krimom, ki ga zasedaJo Rusi, je v tem, da ni samo pritrditev, temveč tudi njegove mednarodne posledice še poslabšale gospodarsko in politično negotovost polotoka. Zdaj je polotok pod hudimi sankcijami in v mednarodni samoti. Od leta 2014 je ostala odrezana od zunanje trgovine in naložb, skoraj vseh ne ruskih turizma, pa tudi svetovne kulturne in znanstvene izmenjave.
Krim, ki ga večina držav sveta ne priznava kot rusko ozemlje, zakonito ostaja ukrajinska zemlja, ne glede na to, kdo jo politično nadzoruje. Ni izgubila posebnega statusa zasedene regije, ki pravzaprav ni ruska. V tej državi se je v zadnjih devetih letih politično, družbeno in kulturno življenje razvilo na polotoku – tudi v primerjavi s samo Rusijo – vse bolj depresivno in represivno.
Krim je bil od kraja februarja 2014 do kraja februarja 2022 politično v nobeni zemlji med Rusko federacijo in celinsko Ukrajino. Deli ukrajinske regije Kherson in Zaporizhzhia, zasedeni leta 2022, do zdaj niso zagotovili zanesljivega transportnega koridorja ali močne povezave med Rusijo in Krimom. Vojna divja na novo prislonjenih ozemljih Ukrajine.
Pozno spomladi 2023 je postalo jasno, da se načrt Kremlja za močno povezavo med Krimom in Rusijo s pritrditevm ne bo nikoli uresničil. Tudi v malo verjetnem primeru, da Moskva še naprej nadzoruje jugovzhodni del Ukrajine, bo stopnja negotovosti glede geopolitičnega položaja Krima ostala. Ko Ukrajina osvobodi ali kako drugače ponovno zapusti ozemlje severno od zasedenega polotoka vojaško, se bo krhkost izoliranega strateškega položaja Krima še povečala in postala še bolj politično pomembna. Kremelj se bo vrnil na prvotni položaj v svojih prizadevanjih za integracijo prislonjenega polotoka.
Vse ali nič
S kijevskega vidika so imperativi jasni. Ohranitev ruske vojaške prisotnosti na Krimu bi ostala resna vojaška grožnja celinski Ukrajini in bi resno zakomplicirala obrambo drugih ne ruskih območij Črnega mora. Moskva jih lahko učinkovito odreže s taktiko A2/AD [anti-access/area denial – зосереджена на придушенні ворожої активності на певній території і блокуванні доступу до неї зовнішніх сил, – ред.]. Usoda polotoka je ključno vprašanje za vsa prizadevanja za zmanjšanje prihodnje ruske vojaške grožnje, ne le Ukrajini, temveč celotni črnomoski regiji.
Zato priljubljena strategija ločetve cilja osvoboditve trenutno zasedenih ukrajinskih celinskih ozemelj od cilja vrnitve Krima pod kijevski nadzor ni pot k trajajoči varnosti in stabilnosti. To ne bo le izjemno nezadovoljivo za večino Ukrajincev, temveč bo Moskvo preprosto vrnilo v težke razmere na privezanem Krimu, kar je bil eden od razlogov za invazijo leta 2022. Vključevanje okupiranega polotoka v rusko državo in gospodarstvo bi bilo za Kremelj spet dražje in negotovo, kot je danes.
Nedavna pritrditev ukrajinskega ozemljatorii je Moskvo postavila v neflexibilen geostrategični položaj. Vsaj iz gospodarskih razlogov bo prej ali slej nujno potrebovala prekinitev ognja, če ne stabilen mir. Vendar pa ruska nacionalna mitologija zdaj vključuje Krim kot del namišljenega temeljnega ozemlja ruskega naroda. Njen pomen za to mitologijo je že tako velik, da bi Kremelj pristal na vrnitev polotoka pod jurisdikcijo Kijev.
Zato krimsko vprašanje za Kremlj pomeni vse ali nič o njenih teritorialnih prevzemih v letih 2014 in 2022. Kremelj potrebuje polotok, da ohrani legitimnost in priljubljenost režima. Vendar pa Krim, ki ga zaseda Rusija, potrebuje ukrajinsko ozemlje na severu, da postane samozadostna regija, ki je vključena v Rusijo.
Zato lahko Kyiv upa na osvoboditev zasedenih dežel skupaj s polotokom le z oboroženo osvoboditev ali močnim vojaškim in gospodarskim pritiskom na ruske enote, ki so stacionirane na izoliranem Krimu. Zahod bi moral podpreti Kijev pri doseganju tega cilja z vsemi možnimi sredstvi, vključno z raketami dolgega dosega in lovci.
Kakhovka
6. junija so ruske okupacijne sile uničile Jezik Kakhovka na Dnjeperju. Posledične poplave so imele uničujoče posledice za jugovzhodni del Ukrajine. S tem dejanjem je bil kršen protokol, priložen Ženevski konvenciji iz leta 1977, ki prepoveduje uničenje jeza v vojaške namene zaradi visokega tveganja za škodo civilistom.
Izraba rezervoarja Kakhovka pomeni tudi, da je severno krimski premičnin, ki je še delno deloval, spet postal neuporaben. Zdi se, da ta izid ruskega terorističnega napada v Kakhovki kaže na omejen pomen ruskega nadzora nad ukrajinskimi ozemlji severno od Krima za nato nezakonito okupacijo polotoka v Moskvi.
Vendar pa je bil krimski cilj obsežne ruske invazije leta 2022 le eden od več, morda ne najpomembnejših dejavnikov stopnjevanja. Ta cilj je bil in je del namenov Kremlja, da poda celotno Ukrajino. Poleg tega racionalnosti in doslednosti ruske vojaške strategije in sprejemanja odločitev ne bi smeli precenjevati. Včasih leva roka morda ne ve, kaj dela desno.
Do začetka poletja 2023 bi lahko za razgradnjam Severno krimskega premoga zaostajali tudi novi ruski politični izračuni. Moskva bi lahko sklenila, da Krima ni mogoče braniti, da se ne bi mogla preprečiti izolacija okupiranega polotoka, če bi bila ukrajinska protioffenziva uspešna. V tem primeru bi se Kremelj lahko zanimal za preprečevanje vrnitve delujočega Severno krimskega premoga v Ukrajino v Ukrajino, kar bi lahko bil argument za prebivalstvo Krima in mednarodne skupnosti, da bi polotok vrnili pod nadzor Ukrajine.
Zaradi izginotja možnosti dobave velikih količin sladke vode Krimu v bližnji prihodnosti se bosta Moskva in Kijev spopadli z vse večjimi infrastrukturnimi težavami. Dokler bo polotok pod rusko okupacijo, bo Kremelj odgovoren za pomanjkanje zadostne vode, ko pa bo Krim osvobodil Kijev, bo to breme padlo na njena ramena. Glede na to perspektivo bi bilo mogoče odločitev Moskve, da prepreči prihodnjo vodo od Dnjeperja do Krima skozi prekon, razlagati kot podporo argumentu, da je jugovzhodna Ukrajina pomembna za polotok.
Tretje države – zlasti države črnomoske regije – in mednarodne organizacije, ki želijo pomagati Ukrajini, bi morale zdaj razmišljati o možnih načinih za rešitev ali vsaj ublažitev naraščajočega problema sladke vode na Krimu. Ti premisleki in priprave lahko vključujejo ukrepe za vzpostavitev vsaj delno delovanja Severnokriminskega kanala, hitro gradnjo obratov za desalinacijo na Krimu ali premislek o prevozu vode na polotok s cevovodom ali morjem. Najbolj racionalna rešitev je lahko opremitev Krima z več dezalinacijskimi napravami in potrebno energetsko infrastrukturo. S tem bi lahko oskrba s sladko vodo na polotoku trajno neodvisna od zunanjih virov.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, Ukrajina – beži od izbor, Eastern Partnership after the Arab revolutions, In a crooked mirror, Prezira, Lukašenko u rata sa Putinom, Between Moskva i Kyiv, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluotok straha, Ukrajina je izmišljena na Vzhodu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali pa razpravljaj o zgodovini, minsk mrtvec
Izvirni naslov članka: Wielu na Zachodzie akceptuje zajęcie Krymu przez Rosję
