Okoli “spodleteli prigozinski udar” v Rusiji, se je v trenutku izobčil cel kup teorij zarote. Medtem, v tej naoko nerazumljivi zgodbi, obstaja ena pomembna točka, ki odpira oči globoko bistvo našega sovražnika soseda.
Zasebno vojaško podjetje “Wagner” ni redek primer v zgodovini Rusije. Vsak despotični vladar te države, ne glede na to, kako se je imenoval – Tsardom iz Moskve ali Ruskega cesarstva – je imel podobne »vojske« ki so bile podrejene glavarju države pod pogoji osebne zveze. Ivan Grozni ima stražarje, Peter I. ima lokostrelce. V drugih državah tega časa so bile enake vojaške strukture, na primer janisarji, ki so nam bili dobro znani v Otomanski imperiji. Skratka, ta pojav ni bil edinstven.
Prav tako ni bilo edinstveno, ko so se vsa ta “zasebna vojaška podjetja” uprla svojim državnim zalednikom. Med Otomani so Janičani več kot enkrat ali dvakrat spremenili sultane, v Muskoviji/Rusiji so se morali ukvarjati tudi z orešnimi metodami – spomnimo se legendarnih izgredov iz leta 1698, ki so se znebile ne le v zgodovini, ampak tudi v kulturnem stratumu Rusije. Ja in Ivan Grozni je večkrat uničil vrh oprichna strukture. In položaj NKVD v ZSSR v času vladanja Jožefa Stalina, nato pa valovno podobne represije proti vodstvu te strukture, je tudi nenavadna zgodovina neooopirihnina, prilagojena ideološkim in upravnim značilnostim stalinističnega cesarstva.
Če pa je Otomanski imperij preživel to zgodovinsko obdobje in se spremenil v sodobno nacionalno državo, brez teh fevdalnih ostanek, potem se ruski imperij, kot vidimo, vsakič vrne k svojim srednjeveškim koreninam kot neučite lekcije. In ne samo v času Ivana Groznega, ampak še globlje. To, kar so ruske enote naredile v bližini Kyiva februarja-marca 2022, je skoraj povsem superimponirana na šabloni marca 1169, ko so enote takratnega vladimirsko-suzdalskega kneza Andreja Bogolyubskega napadle Kijev, ga zajele in razdejale.
Odprimo enega od dokumentov te dobe, kijevsko kroniko (objavljena je bila v prevodu v sodobni ukrajinski literarni jezik leta 1989, tako da si lahko vsakdo prebere in si predstavlja to sliko): “In dva dni so oropali celo mesto – Podollyo, goro, in samostane, in Sofijo, in Mater desete. In ni bilo nobenega pomilostitve za nikogar od nikoder: gorele so cerkve, kristjani so bili ubiti, drugi pa zaprti, ženske ujetnice, na silo ločene od mož, otroci so jokali gledati svoje matere. In odvzeli so množico posesti in zataknili cerkve z ikonami in knjigami in oblačili in zvonovi […] In v Kijevu je bilo stokanje med vsemi ljudmi in čežnja in žalost neutolažena in solze. Kaj je to, če ne opis dogodkov v Bucha in Irpin? In lahko bi bilo v Kijevu, če Ukrajina, tako kot leta 1918 ali 1709, ne bi branila svoje prestolnice.
Ko že govorimo o Ukrajini. Do nedavnega je ena od prekletstev naše države veljala za hojo v krogih – s cikličnih neuspehov, porazi, izgubami državnosti. Toda kaj smo videli v zadnjih letih? Po eni strani – ja, skoraj vsa ukrajinska (in ne tako) zgodovina mi je utripala pred očmi. Tukaj boste našli najnovejši Kruty, in naslednji “Zlati september”, in grozodejstev sovjetske vojske v Nemčiji leta 1945. Celo Velykyi Luh – ali tisto, kar je ostalo od tega, s temeljem verjetno cerkve zaprisežitve, ki jo je naslikal Taras Shevchenko – se je dvignil na površje pod vodami še enega ruskega zločina proti Ukrajini. Skoraj vsak bolj ali manj opaziti dogodek obsežne vojne je mogoče najti vzporednice v učbeniku “Zgodovina Ukrajine”.
Po drugi strani pa… In prestolnica se je branila. In uspešno ovržemo sovraženo formulo “kjer sta dva Ukrajinca, so trije hetmani” – ker je kljub vsem političnim razlikam in nepoštovanim uradnikom država združena ob grozni grožnji in deluje za en sam cilj. In v četah je, kot pred 105 leti, “nekaj raznitsa”. In svet ni prejel samo priznanje in podporo – ampak na ravni, o ki je ni mogel niti sanjati že leta 2014. Z eno besedo, ta vojna, ne glede na to, kako grozna in uničujoča je lahko za Ukrajino, je kljub temu uničila to starostno “Berestechkivsko” obsedenost z neuspehi in neuspehi – in vidimo tisto novo državo, ki nikoli več ne bo kolonija, o kateri že omenjeni Taras Šenčenko ne bi napisal “sužnje, podnozhki, blato Moskve”.
Še druge težave bodo, zagotovo jih bo – a tistih, ki so nas več stoletij vodile po kremljanskem zidu, ne bo. S to vojno je Ukrajina odplaknila svoje prekletstvo, zlomila zacasni krog in se prvič po mnogih letih premika naprej. V nov, težak in neznan, a nov, moderen in obetaven svet.
In Rusija se, kot kaže zgodba o Prigožinu in njegovih zadnjih strelcih/stražarjih, nasprotno, vse bolj vmešava v svojo preteklost, kot blato. O Putinovih časih, še posebej o drugem V času njegove vladavine se je vsako leto bolj samozavestno govorilo, da gre za poskus ponavljanja brežnjevskih časov psevdo-stabilnosti ali stalinističnih časov popolne moči ene osebe. Toda, kot vidimo, je časovni stroj veliko globlje vrgel Rusko federacijo v pravi srednji vek, ki ga je v svojem stoletnem delu z naslovom »Opis muskovyja« tako živo in strašno opisal Italijan Alessandro Gvagnini. In še en briljanten biograf »skrivnostne ruske duše«, sedanjega emigralca Vladimirja Sorokina s svojim distopijanim romanom »Dan Oprichnika«, očitno ni opisal igre pomenov in bizarnega prepleta epoh, ampak zelo resnične prihodnosti večno srednjeveške Rusije/Muscovyja. Ali pa je pred komerkoli ugotovil, kakšno pravilo vladimirja Putina se bo izkazalo za dvorne “filozofe”, kot je Aleksander Dugin. Ker ta Rusija nima druge poti kot stalna vrnitev na prestol spremenjenega Ivana Groznega.
