Se spomnite, kako je februarja 2014 Viktor Medvedčuk grozil aktivistom Euromajdana, ki so prišli pobrati njegovo stanovanje: “Če hočete vojno, jo boste dobili!” Zvenelo je čudno, celo smešno. Takrat ni nihče resno jemal njegovih besed. Kakšno vojno? In kje je Medvedchuk in kje je vojna? Kdo je on, da začne nekakšno vojno? Kdo je tako, da je nekdo za njega iznel vojno? Konec koncev nima niti Kuchme niti Janukoviča za seboj.
Vendar se je izkazalo, da vse to ni tako preprosto. Da, za Vladimirja Putina Medvedčuk ni le boter, ampak dragocen in avtoritativni kadri. Vsaj zanj se je ruski diktator strinjal, da ne bo dal nikomur, temveč “Azovijcem”, in več kot dvesto. Prav “Azovičani”, nad ki so si jih Rusi hoteli urediti okvirno, če ne sodno, potem vsaj izvensodno povračilo.
Poleg tega se je prav zaradi Viktorja Medvedčuka izkazalo, da je Putin sprožil popolno invazijo. Razen, če verjamete neodvisni ruski publikaciji “Вёрстка». Vodilna raziskovalna novinarka publikacije Ilya Zhigulev je prejšnji teden objavila članek z naslovom “Kako je Putin sovražil Ukrajino. Preiskava o tem, kako je ruski predsednik prišel razmišljati o vojni z Ukrajino”. Avtor je temeljito preiskal, kako in zakaj je ruski diktator negoval in cenil jezo na sosednjo državo in njene prebivalce. Kako se je skotila že ideja o tej vojni, ko je bila sprejeta ključna odločitev in kdo je vplival nanjo.
Jasno je, da se za nas zgodovina rusko-ukrajinskega soočenja sega vsaj tri stoletja nazaj. Avtor se je odločil, da se omeji na zadnjih dvajset let. Spomnite se leta 2003, spora zaradi otoka Tuzle v ožini Kerč, ki je bil pravzaprav prvi teritorialni spor med Kijevom in Moskvo. Ukrajinski predsednik je bil v tem času še vedno Leonid Kuchma, Rus – ves isti Putin. Je bil potem pripravljen na invazijo? Verjetno, ja. Vsaj vojaško. Toda politično ali širše – geopolitično – pa v nobenem nihč. Ne le mednarodna skupnost, ampak tudi ruska družba ne bi razumela te agresije na “bratsko ljudstvo”. In potem je v Rusiji obstajala opozicija Syaka-taka, ki je občasno organizirala »pohode disorjev«, neodvisni tisk je še vedno dihal, čeprav ne v celoti, Kremlja še vedno spoštuje mnenje Zahoda, iz katerega so načrtovali črpati milijarde za ruske nosilce energije.
Nato so bile leta 2004 dramatične juščensko-janukovičke volitve, ki so za mnoge od nas simbolizirale boj med dobro in zlo. Takrat je Putin pomagal Janukoviču, nato predsedniku vlade, popolnoma odkritim. Prišel je celo v Kyiv in tam, na kraju samem, je imel neposredno linijo z državljani Ukrajine v eer najbolj priljubljenih ukrajinskih TV kanalov – “Inter”, “1+1” in “Prvi nacionalni kanal”. Putin, ki je bil v tem času precej priljubljen za številne Ukrajince, jih je pravzaprav neposredno pozval, naj glasujejo za Janukoviča. In potem je večkrat čestital varovanki za zmago.
Potem pa se je zgodila Oranžna revolucija, ki je zmedla vse karte Kremlja. Juščenko je postal predsednik, Putin pa je enkrat za vedno sovražil vse ukrajinsko. Čeprav si še ni drznil iznesti ostrih agresivnih izjav, še manj dejanj. Po eni strani je propad ZSSR razglasil za “največje geopolitično katastrofo dvajsetega stoletja”, po drugi strani pa je zagotovil, da si Rusija nikoli ne bo dovolila neprijaznih premikov proti Ukrajini.
V naslednjih desetih letih Kremelj res ni naredil nenadnih gibov, deloval, kot pravijo, hibridno, temveč zatrdljivo, ne prizanesli niti trudu, niti denarju, niti pameten kader, ki je postal tajni kuratorji (ali bolje reči “opazovalci”) Ukrajine. Kremlju je uspelo janukoviču dati predsedovanje, odvračati pozornost Ukrajine od Nata in ga prikrajšati za možnosti evropskega povezovanja.
“Naše posebne službe so sedele v vodstvu Ukrajine, jo upravljale in posamezne poslovne enote. Je bilo kaj smisla narediti, ko so imeli vsi svoje? V državi je sedel cel predsednik, ki je bil v resnici naš odvisnik. Tako kot so ZDA nekoč imele predsednika Fulgencia Batista na Kubi, tako je bil janukovič v Ukrajini. Odnos do njega je bil enak. Seveda so igrali skupaj in mu pomagali. To je bil naš sin,” je vir blizu administracije ruskega predsednika povedal Ilyi Zhigulev. Redneži Kremlja so bili že prepričani, da bodo belorusijo zlahka naredili 2,0 iz Ukrajine.
Vzporedno je Moskva sodelovala z Zahodom. Ne pozabite, da je Obama “ponastavi” odnose z Rusijo. Nemški kancler Gerhard Schröder je s Putinom zgradil prvi Nord Stream, nato pa je Angela Merkel nadaljevala z delom. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy in italijanski premier Silvio Berlusconi sta se imenovala Putinova prijatelja, ga obiskala kot na sveti vodi.
Leta 2008 je Rusija prvi poskus invazije opravila v Gruziji. In Zahod ga je pogoltnil brez težav. Razumen ljudje so spoznali, da bodo naslednji. Ukrajina ima vse možnosti, da postane žrtev.
Tam se je zgodil Euromaidan. Ki je po eni strani še enkrat prekinil Putinovo celotno tekmo v Ukrajini, na drugi strani – ga je porinil v okupacijo Krima. Ruskega diktatorja so razjezile vse “barvne revolucije”, “Revolucija vrtnic” v Gruziji, “Oranžna revolucija v Ukrajini”, “Revolucija narcisov” v Kirgizistanu. Očitno se je zavlekel v obnovo imperija. Se spomnite, kako so na neki točki v Rusiji najprej uradne institucije, nato pa novinarji, prenehali uporabljati sedanja imena postsovjetskih držav: Moldavije, Belorusije, Kirgizistana. V ruskem informacijskem prostoru so spet, tako kot v sovjetskih časih, postali “Moldavija”, “Belorusija”, “Kirgizistan”. In to poimenovanje se popolnoma ujema s kremeljsko revanchistično politiko.
Po besedah Verstke se je Putin med protesti, ki so se v Moskvi potekali ob koncu leta 2011 – v začetku leta 2012, začel spreminjati iz gebistskega politika v popolnega ruskega fašista. To je ravno v aktivni fazi njegove tretje predsedniške kampanje. Putin je, kot že omenjeno, sovražil “barvne revolucije” in se je strašno bal, da v Rusiji ne bo izbilo enako. Ukrepi na Bolotnayi in Saharovu so ustvarili vtis, da je bil tak razvoj dogodkov precej možen.
Zato se je Putin odločil, da bo zajel v bud vsako manifestacijo demokracije, ki si jo je celo izmislil on “upravljal”. Putina so se zanimala dela ruskih filozofov poznih devetnajstenih in zgodnjih dvajsetih stoletij Ivana Ilyina in Vasilija Rozanova, o katerih idejah je bilo zgrajeno gibanje Bele garde.
“Ja, menim, da je bolje stati kot policist na vogalu dveh ulic – bolj “civilnih”, bolj uporabnih, plemenitih in bolj skladnih s človeškim dostojanstvom – kot sedeti … “ob inteligentnem zajtrku” in arogantno razpravljaj, kako je “tukaj vse slabo” in kako smo “najboljši”, pravičen, pošten in “pripravljen trpeti za resnico”…”, je leta 1912 zapisal Rozanov.
“Ukrajina je v smislu odcedetve in zaotečenosti priznana kot najbolj ogrožajoč del Rusije. Ukrajinski separatizem je umetni pojav, brez resničnih razlogov. Iz ambicij voditeljev in mednarodnih emigrantov je skolo,” je Ilyin zapisal v resoluciji kongresa belih izseljencev leta 1938.
Med Putinovi tesnimi svetovalci so bili sodobni ideologi ruskega fašizma: Konstantin Krylov, Dmitry Galkovsky, Alexander Dugin. Kljub hitri fašistizaciji zavesti ruskega predsednika pa putin še januarja 2014 ni hotel zavzeti Krima. “To povejo trije viri – v predsedniški administraciji, med tehnologi blizu Kremlja in med znanci, ki so blizu Putinu. Odločitev se je začela spontano, ko je Februarja Kremelj ugotovil, da protestniki v osrednjem Kijevu premagajo Janukovičevo vlado.
Čeprav se je moskva že takrat prvič zanašla na separatizem, na nekakšen kongres izdajalskih poslancev, kot je bil tisti, ki je bil novembra 2004 v Severodonetsku. Z morebitno nadaljnjo ločitev dela Ukrajine in ustvarjanjem drugega “pisoar”. Kongres naj bi bil 22. februarja v Kartuvu pod vodstvom Janukoviča. Vendar pa je slednje prestrašil takšen razvoj dogodkov in se odločil pobegniti v Rostov.
In prav v noči 23. februarja, potem ko je Janukovič pobegnil iz Kartuva, se je Putin odločil, da priloži Krim. Nato je sledila invazija v Donbasu, Ilovaisku, Debaltseveju, MH-17, “Minsk-1”, “Minsk-2”. Relativna “zamrznitev” konflikta, sprememba predsednika iz Porošenka v Zelensky. Slednji naj bi po navedbah Kremlja postal “predsednik miru”. Nismo pozabili , da “samo nehati streljati”, “dobili skupaj v sredini”, “pogled v Putinove oči”.
“Po treh virih je Zelensky res želel ponastaviti odnose z Moskvo, njegova ekipa je šla k različnim ljudem s posvetovanjih o tem, kako to narediti, zlasti Yermak je imenoval nekdanjega šefa predsedniške administracije Aleksandra Vološina. Putin je tudi upal, da bo mogoče doseči sporazum z Zelenskyjem, ob predpostavki, da bo premagal neizkušenega politika in končno začel izvajati minska sporazuma, ki bi za Rusijo pomenila veliko zmago,” je dejal Ilya Zhigulev.
Vendar pa trenutno ukrajinski predsednik, ki ga je Putin nameraval preigrati kot dojenček, ni bil tako preprost in malleable. In to je postalo jasno že decembra 2019, med prvim in zadnjim srečanjem med Zelenskyjem in Putinom.
Vrnimo se k Medvedchuku in njegovi vlogi pri izpustitvi vojne v polnem obsegu. Zdi se, da je Medvedčuk večen in nedotakljiv pod vsakim predsednikom. Zelensky pa se je odločil, da ne. Da se ga lahko dotakneš in celo dobro streseš.
V začetku leta 2021 je Zelensky sprožil težko proti Medvedčukovo kampanjo. Prvič, tv kanali, ki jih je nadziral on – “112 Ukrajina” – so bili prepovedani. NoviceOne, ZIK, ki je dejansko izvajala program Kremlja. ZnojSankcije so bile nalagane neposredno proti medvedčuku samemu, ki je bil skupaj z ženo vključen na seznam preiskave SBU o financiranju terorizma. Pristojni organi so začeli nočno moriti svoje posle. Nato so se začele represije proti Medvedchuku OPFL.
“Racija, ko mu je bila televizija odvzeta in se je začela stranka, je zelo pripeljala Putina. To je vzel kot osebni napad. Obstoj Medvedčuka in njegovih kanalov je bil kot most in upanje, da se bo stanje nekako rešilo s političnimi metodami. In nenadoma se je Ukrajina stopnjela. Ste se odločili za stopnjevanje? Niste razumeli, s kom imate opravka?” je za Vörstke povedal eden od starih znancev ruskega predsednika.
V publikaciji trdijo, da je na Putinovo odločitev o uvedbi obsežne invazije vplival sam Medvedčuk, ki je svojemu kremljavskemu cronyju redno govoril o veliki podpori zanj osebno in pro-ruskim čustvim v Ukrajini. »Pripoveduje pravljice, obvlada ta denar, ki so mu ga plačali za organizacijo političnega odpora, in ni verjel, da bo kdo kdaj preveril. Govoril je o zvestobi ozemlja, neumno zavajajoč Putina,” se spominja vir blizu ruske predsedniške administracije.
Medvedchuk nas je prestrašil z vojno pred devetimi leti. Vendar tega sploh ni želel, še bolj zato se ga je strah, saj je, kot že vemo, razkril vse laži, s katerimi je poročal Kremlju o uporabljenih sredstvih.
Po mnenju Ilye Zhigulev je bila odločitev o vpoklici sprejeta v začetku februarja – v začetku marca 2021, to je dejansko leto pred izvajanjem. Spomnimo, da so se aprila predlani ruske udarne sile začele osredotočati blizu severnih meja Ukrajine.
Obenem je Putin pripravljal ideološko bazo, pisal zgodovinske članke, ki bi upravičujeli vojno za vojskovanje. Njihova celotna vsebina je vrela do izjave, da Ukrajina ni obstajala, ne obstaja in ne bo. Argumenti so bili predstavljeni tako absurdni in ničvredni, da spoštovani zgodovinarji nekako niso menili, da je vredno prepirati z njimi.
Zanimivo je v članku podatek, da so decembra 2021, torej tri mesece pred vojno, krogi blizu ruskega predsednika že razpravljali o tem, kako bo Ukrajina razdeljena med velike korporacije. “Ena od državnih ali zasebnih korporacij, ki so blizu Kremlja, bi morala biti odgovorna za razvoj vsake regije,” je dejal vir blizu ruske predsedniške administracije.
Putin je res verjel, da bo njegova tako imenovana “posebna operacija” strela hitra in lahka. Skoraj kot na Krimu. Po njegovih načrtih bi se morala ukrajinska vojska predati kot celotne divizije, prebivalci Ukrajine pa naj pozdravijo invaderje s cvetjem in kruhom in soljo. S takšnim upanjem je ukazal invazijski vojski, ki je imela 160.000 ljudi, da napade državo 40 milijonov. Toda iz ruskega “blitzkriega” je naišlo le pshik.
Konec koncev, ali je zdaj tako pomembno, zakaj se je ta vojna začela, s kakšnim vavokom v glavi ruskega diktatorja? Veliko pomembnejše je, kako se bo končalo. Na koncu ni dvoma, da se bo končala z našo zmago. Vprašanje je samo: kdaj in za kakšno ceno?
