V zadnjih tednih je južnokavkaška država, ki je do nedavnega poskušala korakati z Ukrajino proti Evropski uniji, zajela pravo politično nevihto. In ta nevihta bolj samozavestno pripelje Georgio, kot hišo dekleta Dorothy v deželo Oz, v temno zgodovinsko preteklost. Poleg tega se ta preteklost razkrije kot nepričakovane in hkrati prepoznavne poteze.
Najprej so se pro-ruske oblasti Gruzije uprele ukinitvi vizumov in nadaljevanje zračnega prometa “off the rame kremlja” – in dovolile lete ruskim letalskim družbam. Toda zgodba se tam ni končala. Na vzhodu države, v zgodovinski regiji Kakheti, so odkrili hčerko ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova Ekaterine Vinokurova. Tam ni bila slučajno – prišla je na poroko moževega brata, ruskega poslovneža Aleksandra Vinokurova.
Gruzijska opozicija je bila nad tem stanjem ogorčena, uprizorila je protestni shod v bližini rekreacijskega kompleksa, kjer naj bi potekala praznovanja (v Tbilisiju je potekala sama ceremonija registracije porok). Zaradi tega sta Lavrova hči in njen mož tiho pobegnila ne le iz hotela, ampak iz države na splošno, poročno slavje pa je bilo treba odpovedati.
Po eni strani so Gruzijci domnevno zmagali. Toda približno dvajset pridržanih opozicijskih osebnosti – gruzijskih, mimogrede, ne ruske policije – ne dovoli, da bi to zgodbo dojemali kot nedvoumni uspeh. Obstaja pa še en trenutek, ki te privleka v premisliti o njegovem globokem pomenu. Kako se je zgodilo, da sorodnik enega od voditeljev Kremlja ni našel drugega mesta za svojo poroko, kot v Gruziji?
Na protestu je eden od voditeljev opozicijske stranke Združenega narodnega gibanja Levan Bezhašvili dejal in zahteval, da se Rusi izganjajo iz rekreacijskih kompleksov: “Ne bomo dovolili, da se Gruzija spremeni v počitniško vas za družino Lavrov.” In kako naj se ne spomnimo, da je bila v sovjetskih časih Gruzija ravno takšna “počitniška vas”, kjer je strankarska kmečka dejavnost ZSSR rada odšla na počitek. Gruzijska kuhinja, vino (in Kakheti, kjer je potekala vsa ta “Lavrov” zgodovina, je središče gruzijskega vinarstev), gore, Abhaz letovišča… Vse to je ustvarilo ustrezen ugled gruzijske SSR. Ugled, ki je na eni strani koristil Gruzijcim – republika ni imela tako grozne kolektivizacije in industrializacije (ne brez, da bi bila primerljiva z Ukrajino) z vsemi posledicami, ki so po tem posledicah. Po drugi strani, kdo bo v Kremlju resno jemal regijo, kjer so ponavadi leteli izključno zato, da bi se sprostili v gorah, pili vino in jedli dobrote?
Ta odnos do nacionalnih republik kot nečesa sekundarnega, inferiornega, zanimivega le po etnografskih značilnostih – v postsovjetskih časih ni izginil. In tukaj ne govorimo samo o Gruziji. Ne pozabite, kako so Rusi ocenili Ukrajino – pravijo, in govorijo našo pot sem, in kuhajo slastno, in dekleta so lepa. Kaj je v vseh teh “komplimentih” pričalo o priznavanju določene subjektivnosti (geopolitične najprej) Ukrajine s strani Rusov? Tako je – nič. Gruzija in vse druge ex-republike Unije so imele isto zgodbo. Tudi pri baltskih državah še ena najljubša “počitniška vas” moskovske elite. Samo “baltske države”, kot še vedno imenujejo države, ki so zasedene leta 1940 po sovjetski navadi, so se “borile z rokami”, “našle novega gospodarja”. Ukrajina in Gruzija je ni našla. (“In tega ne bodo našli,” je dejal Kremelj.)
Ta nastop svaka Lavrova je iz iste serije. Predstavnik moskovske elite, major iz spremstva enega glavnih uradnikov Kremlja, je preprosto uredil dopust v čudoviti provinci. Ne v drugi državi, s katero je Rusija dejansko imela vojno, s katero je (vsaj del tega) država s središčem v Moskvi še vedno imela precej napete odnose, sploh ne. To je spet ista “gruzijska SSR” – dežela vina in kebabov, ki jo je ta lavrovski sorodnik kot otrok videl v legendarnem filmu o Šuriku in kavkaskem ujetništvi. Vrnili so se časi “Transkavkazije” (še en sovjetski znak, ki precej natančno kaže na odnos cesarstva do te regije).
Ista usoda je čakala Ukrajino. Zakaj pa je “čakala”? Ne pozabite, kako je Vladimir Putin poletel na srečanje z Viktorjem Janukovičem na Krimu. Tako je bilo v sovjetskih časih – generalni sekretar Centralnega komiteja CPSU je prispel v svojo rezidenco na Alti, kjer se je sestal z vodjo sovjetske Ukrajine. Seveda je bila formalna stran vprašanja nekoliko drugačna, vendar le ta. Dodatne večerje v posesti medvedčukovih boter lahko nadomestimo z bivanjem v državni dači. Poleg tega je bila taka gesta, tudi v tistih časih, videti popolnoma ponižujoča.
Na srečo za Ukrajino ti časi – in to lahko rečemo z zaupanjem – za vedno zaostajajo. Toda Bidzina Ivanishvili (pravzaprav, seveda Boris – nihče v Rusiji ga ni klical z njegovim imenom; druga cesarska navada – “kako je v ruščini”) se je povsem spremenila v prvega sekretarja centralnega komiteja Komunistična stranka Gruzije. Edina stvar brez ideologije, ki jo je KGB z rokami nasprotnikov uničila v poznih 80. let – so pa na mestu vsi drugi atributi. Tako so se visoki moskovski gostje začeli ustavljati na pikniku v “all-Union in kuznitsa, ter zdravilišču, in breadbasket”. Zaenkrat ne najvišje kakovosti, ampak samo njihovi sorodniki, ampak to je šele začetek. Kmalu se bo srečal lavrov.
Zagotovo bodo, saj ta formula moskovske prevlade ne pomeni le, da zahteva podobne geste – kot znak cesarske premoči. Poleg tega tudi navadni Rusi zelo jasno sprejemajo te manire svoje elite. Ena od potnikov prvega ruskega leta v Gruzijo je na vprašanje, ali ve, da je Rusija dejansko zasedla del države, v kateri je letela, odgovorila, da je, pravijo, le poletela v počitek. Lavrov sorodnik se je odločil, da bo tukaj uredil poroko. V tako blizu, soulful in njegovo “Transcaucasia”. Kot v dobrih starih časih.
