Poteka intenzivna javna razprava o tem, kdaj in kako ustaviti rusko agresijo na Ukrajino. Številni predlogi za hiter konec spopadov s sporazumom o prekinitvi ognja ali miru navkljub ali neposredno pomenijo ozemeljske koncesije Ukrajine. Njihovi avtorji bodisi podcenjujejo odnos med ruskimi prilogami v letih 2014 in 2022, ali pa jo namerno utišajo.
Izjava nemškega kanclerja Otta von Bismarcka iz devetnajstega stoletja, da je “politika umetnost možnega”, bi lahko izrazila kredo številnih samooglasenih pragmatikov, ki komentirajo vojno Rusije proti Ukrajini. Nekateri danes pozivajo k takojšnjim pogovorom in premirju med Kijevom in Moskvo. Ukrajini neposredno ali posredno predlagajo teritorialne koncesije Rusiji, da bi dosegli mir v vzhodni Evropi.
Takšni predlogi niso nujno izraz etičnega ali pravnega nihilizem. Tudi mnogi naodgovorniki, ki so se pogajali o koncu rusko-ukrajinske vojne, priznavajo pravico Ukrajine do samoobrambe. Nekateri govorijo celo o zaželenosti popolne njenega obnavljanja meja. Ne glede na primer, predlagajo, da kijev ali zahod nista z nadaljevanjem soočenja z Moskvo ne zmožna izkazati skupnega političnega razuma in strateške preudarnosti. V skladu s tem stališčem je zahodna podpora Ukrajini motivirana z neraktičnimi ideali. Politični pragmatizem, namesto visokega idealizma, bi po logiki tega diskursa bolje služil vzroku miru in navsezadnje celo interesom Ukrajine.
Lekcije iz leta 2022
Vendar pa je, kot je bilo prikazano v preteklem letu, ocena, kaj je resnično in kaj ni v vojno med Rusijo in Ukrajino, lahko tekoča. Do februarja 2022 se je predpostavka, da bo Ukrajina hitro propadla zaradi polnega ruskega vojaškega napada, mnogim zdel razumna. Nekateri komentatorji so celo predlagali, da se ukrajincem preneha dobavljati zahodno orožje. To je samo zato, da bi podaljšali neizogibno agonijo njihove države v primeru stopnjevanja.
Ta pristop je podcenjeval Ukrajinsko ukrajinskofobijo, spodbujal ruske širitvene ambicije z javno razglasitvijo šibkosti Ukrajine ob predpostavki, da Kijev ne bo prejel pomembne zahodne podpore, in demobiliziral večino zahodnih sočutja za demokratično Ukrajino. Patriotska čustva in vojaška profesionalnost Ukrajincev so bili podcenjeni. Čeprav ti glasovi niso zmagali, so bili prisotni, oblikovanje javnega diskursa in vplivanje na politiko.
V veliki meri je bil njihov navidezni pragmatizem, kot se je kasneje izkazalo, ne le zaradi pomanjkanja ozaveščenosti, ampak tudi zaradi razkritega skicnega premislitve. Poenostavljeno odbitje, ne pa empirične raziskave, je bilo uporabljeno za ustvarjanje daljno zastavljenih geopolitičnih razlag in zunanjepolitičnih nasvetov. Ti argumenti so bili posledica strateške miopije, ki jo je podžgalo sedanje, ne pa strokovno in regionalno znanje.
Kot so pokazale izkušnje iz prejšnje faze vojne v letih 2014-2021, je konflikt med Rusijo in Ukrajino obstoječ – in ne samo za Ukrajince. Pomembno je tudi za politiko, identiteto in usodo ruskega ljudstva. Mnogi politiki, intelektualci in navadni državljani v Rusiji razumejo, da vojna ni le boj za teritorialni in politični nadzor Moskve ali Kijeva nad ukrajinskimi deželami. Domnevajo, da se soočenje nanaša na usodo lastnega ljudstva in države.
Te in druge posebnosti pristopa Moskve k Ukrajini že do februarja 2022 so kazale, da bi nadaljnja širitev ruske moči pomenila ne le konec svobode za zasedene regije, ampak tudi množične kršitve človekovih pravic civilistov na novo zasedenih ozemljih. Obnašanje Rusije na Krimu in Donbasu je zgolj ponavljanje obnašanja Moskve v Ukrajini v času tsaristov in sovjetskih obdobij.
Neskladnost namišljenega pragmatizma
Pomanjkljivosti, ki so prisotne v nekaterih naposled realističnih ocenah na koncu leta 2021/2022 v zvezi z končnimi nameni Rusije in zmožnostjo Ukrajine, da odvrne napad Moskve, so lahko simptom širšega problema v razpravi o mednarodnih odnosih. Morda so povezane ne le s pomanjkanjem splošnega realizma pri ocenjevanju relativne moči v vzhodni Evropi, temveč tudi s posebnimi značilnostmi realistične šole mednarodnih odnosov.
Nekateri realisti se ne zanimajo za domačo politiko in kulturo držav, katerih vedenje in zunanjepolitične izide skušajo napovedati. Ta vrsta realizma uporablja le minimalne nacionalne podatke za oceno človeškega, vojaškega, industrijskega in tehnološkega potenciala udeleženih akterjev. Verjetnost je, da je ta način preučitve pripeljal do nedavnih napačnih ocen sposobnosti Ukrajine, da se brani.
Takšno neupoštevanje notranjih zadev Ukrajine in Rusije danes znovaZmanjša se na kratko vidno oceno možnosti za rusko-ukrajinsko premirje ali sporazum. Spet obstaja naokoli realna zahteva, da si prizadevamo za možno in ne za želeno. Izvajanje takšne strategije je predstavljeno kot način za zajebavanje konflikta med Kijevom in Moskvo. Obstajajo pozivi po manj kot idealni, vendar pragmatični in dosegljivi rešitvi.
Vendar pa poziva k takojšnjim pogajanjem in hitremu premirju ne upoštevajo težkih razmer, v katerih sta se tako Zelensky kot Putin našla. Možnosti za pozitiven izid pogajanj so iluzorne, dokler sedanji ruski politični režim ostane nedotaknjen in se razmere na terenu ne spremenijo korenito. Ustavi Ukrajine in Rusije opredeljujeta isto regijo kot del svojega ozemlja in obema stranema prepovedujeta, da bi imela kakršne koli teritorialne koncesije. Uradne priloge Rusije v 2014 in 2022 so povzročile pravne ovire za politično poravnavo.
Nekateri opazovalci trdijo, da je mogoče zakone, vključno z ustavami, spremeniti, emaskulirati ali zlahka prezreti. To še posebej velja v avtoritarnih državah, kot je Rusija, kjer je oblast zelo zgoščena in kjer se pravna država sploh ne spoštuje. Na poti k rusko-ukrajinskemu sporazumu pa ne obstajajo le formalne in pravne ovire. V obeh državah rastejo krogi, ki kategorično nasprotujejo vsem ozemeljskih koncesijam sovražniku.
Domača politika vojne in miru
Nepopravljiva taborišča v Ukrajini in Rusiji so zelo različna etična, pravna in politična stališča. Vendar pa so ne glede na njihove moralne in intelektualne lastnosti političnega pomena v obeh državah. V Ukrajini jastrebsko taborišče zajame veliko večino prebivalstva, vseh večjih političnih strank in pomemben del civilne družbe. Večina Ukrajincev zahteva popolno obnovo pravice, celovitosti in suverenosti Ukrajine in ne soglaša z nobenimi ozemeljskimi koncesijami Rusiji. Ta odnos se krepi z vsakim mesecem vojne.
V Rusiji je slika bolj hlapna, a pomemben del ruske elite in prebivalstva je prepričan v legitimnost in nesoupravljanje o pravico Moskve do pripetih ukrajinskih dežel. Leta 2022 je ena raziskava javnega mnenja pokazala, da 75 % Rusov podpira nove priloge. In to, mimogrede, kljub dejstvu, da so ruske teritorialne teritorialne terjatve vključevale ozemlja, ki so bila septembra 2022 priznana kot del Ruske federacije, vendar nikoli niso bila zasedena s strani ruskih vojakov, niso bila ujeta in ne izgubljena več.
Splošna ruska perspektiva se lahko razlikuje od ukrajinske perspektive glede relativne vrednosti prislonjenih ozemelj. Rusko mnenje o novo pridobljenih zemljiščih lahko na novo prislonjene celinske regije Ukrajine razlikuje od ukrajinske Avtonomne republike Krim, ki je bila priloga leta 2014. V ruski družbi je pred devetimi leti obstajal in še vedno obstaja daljnosežna “krimska konsenza”, ki priznava, da je pritrditev čudovitega črnomorskega polotoka temeljno pravilna, strateško preudarna in nacionalno koristna. Moč domnevnih zgodovinskih in kulturnih vezi Rusije z novo pritrjenim ukrajinskimi regijami – Donjeckom, Luhanskom, Khersonom in Zaporizhzhio – je precej manjša. Mnogi Rusi bodo morda našli vrnitev nedavnih dobičkov v Ukrajino manj obžalovanja vredno za svojo državo kot izgubo Krima. Ta difereenčen odnos Rusov do polotoka, ki je bil leta 2014 zajet in ukrajinska celina, pridobljena leta 2022, stoji za številnimi sedanjimi, menda pragmatičnimi predlogi za sporazume o prekinitvi ognja in miru.
Predpostavka, da je pritrditev Rusije iz leta 2014 v primerjavi z nedavnim kopenom Moskve bolj legitimna in usodna, je med številnimi opazovalci zelo razširjena. Kaže tudi na to, da so priloge Rusije pred devetimi leti in lani morda politično ločene. S tega vidika bi jih bilo treba drugače gledati v strateškem in diplomatskem mnenju Kijev in Zahod.
Medtem sedanje besedilo ruske ustave ne razhaja med deželami, ki so bili v 2014 in 2022 prilogi. Ni jasno, ali bo preklic nedavnih ruskih teritorialnih prevzemov moskvi veliko lažji kot obratovanje okupacije Krima. Število ruskih žrtev v vojni za jugovzhodni del celinske Ukrajine se vsak dan povečuje že več kot leto dni. Po drugi strani pa je bila pritrditev Krima februarja-marca 2014 za Rusijo (ne pa tudi za Ukrajino) popolnoma brezkrvna.
Ukrajinski Krim in celinska Ukrajina
Obstajajo tudi drugi razlogi, zakaj priseženosti Rusije iz let 2014 in 2022 v hipotetičnih pogajanjih ni mogoče zlahka ločiti. Gospodarska, socialna in politična stabilnost črnomornega polotoka je tesno povezana z ruskim nadzorom ozemlja, ki so bila priloga septembra lani. Geografska in gospodarska povezava med Krimom in jugovzhodno Ukrajino je bila glavni razlog za popolno invazijo Moskve leta 2022. Podobni motivi so bili za vključitev Krima v provinco Tauride leta 1802 s strani tsarist vlade. Ta upravna enota Rimskega cesarstva je poleg črnomorskega polotoka pokrivala večino sedanje jugovzhodne Ukrajine. Nasprotno pa nobeno od ozemelj sodobne Ruske federacije ni bilo del pokrajine Tauride.
Leta 1954 je tesna povezava med Krimom in ukrajinskimi ozemlji na severu spet postala pomembna, zdaj znotraj Sovjetske zveze. Globoke vezi med različnimi deli ukrajinske črnomoske obale so sprva identificirale administrativno obrobne, kasneje pa zelo politične spremembe v Sovjetski zvezi. Družbenoekonomski izračuni so bili glavni razlog, zakaj je sovjetska vlada polotok prenesla na Ukrajinsko Sovjetsko socialistično republiko iz oddaljene ruske federativne Sovjetske socialistične republike, ki ji je pripadala kot eksklava od leta 1922.
Nekateri manj racionalni dejavniki so zagotovo vplivali na Putinovo odločitev, da leta 2022 začne veliko vojno in množično prisloni. Mednje spadajo popularni iredentizem, postsovjetska zamere, cesarska umrost, kolonialne ambicije, želja po hegemoniji, strateški napačni izračuni in fašistična nagnjenja. Vendar pa je bila najbolj pragmatična determinanta obsežne invazije Moskve na Ukrajino leta 2022 gospodarska in geopolitična ranljivost Krima kot stalne ruske eksklave. Glede na zahodne sankcije, ki proti Krimu potekajo od leta 2014, je malo verjetno, da bo polotok kdaj postal samozadosten. Dokler je daleč od Rusije in nima kopenska povezava z njo, bo še naprej prejemal velike subvencije iz osrednjega proračuna Rusije.
Nekateri isti tuji opazovalci, ki Putina še vedno vidijo kot racionalnega akterja, ignorirajo te praktične determinante priseženosti Rusije iz leta 2022. Zdi se jim, da ga je mogoče prepričati, da pusti celinsko Ukrajino pri miru, če mu dovolijo ohraniti Krim.
Nadzor Moskve nad novo pridobljenim ozemljem na jugovzhodu Ukrajine ni samo logistično pomemben za povezovanje Rusije s polotokom z dodajanjem severnega kopenski koridor na južni kerški most, ki povezuje Krim z Rusijo. Na novo prislonjena ukrajinska ozemlja vsebujejo tudi naravne vire, pomembne za Krim. To še posebej velja za svežo vodo, ki vstopa na polotok od Dnjeperja skozi Severni krimski prekon.
Delna vrnitev najnovejše širitve Rusije v okviru nove ustavne reforme Rusije bi bila nekoliko bolj verjetno kot ukrajinsko prostovoljno zmanjšanje njenega mednarodno priznanega državnega ozemlja. Vendar pa bo to vsaj za Putinov (ali po-Putinov) režim težje izvajati kot začetne priloge.
Predaja zdaj uradno ruskih državnih ozemelj lahko postane zgled tudi za druge ruske regije. V primeru globoke socialno-gospodarske krize, tako kot v začetku 90. let, lahko različne ruske republike in regije razmislijo po zgledu vrnitve priključitevnih ozemelj Ukrajini skupaj z odcebljanjem od Federacije. Ruska politična in intelektualna elita se preveč zaveda takšnih tveganj. Zato ne bo želela ustvariti precedensa za prihodnjo ločitev ruskih regij od Federacije.
Sklepi in priporočila
Številni nedavni pozivi k premirju ali mirovnim pogajanjem temeljijo na predpostavki, da bi se Rusija, Ukrajina ali celo obe strani lahko odregle področjem, ki so zdaj uradni deli njihovih državnih ozemelj. Takšne predpostavke so špekulativne. Ne dvomijo v dejstvo, da so regije, ki jih je Moskva v 2014 in 2022, priznala tako ukrajinska kot ruska ustava. Predsedniki obeh držav so dolžni izpolnjevanje svojih osnovnih zakonov.
Predlogi, ki se zaslišajo nad tem temeljnim vprašanjem, prav tako ignorirajo politične ovire za ustavne spremembe, ki bi jih zahteval trajan sporazum med državama. Zato je izjava o pragmatizmu različnih podpiralcev rusko-ukrajinskega sporazuma prazna fraza. Ti komentatorji spodbujajo načrte, ki so v sedanjih pogojih nerealni. Niti Kyiv niti Moskva se ne moreta zlahka soočiti z domačimi krogi, ki odločno nasprotujejo nobenim ozemeljskih koncesijam sovražni državi.
Zato je predpostavka, da je sporazum med Ukrajino in sedanjim ruskim režimom zlahka dosegljiv, zavajajoča. Takšne pripombe ustvarjajo lažna pričakovanja glede nadaljnjih diplomatskih prizadevanj za ublažitev oboroženega spopada. Povzročajo diskurzivno zatišje v javni razpravi o sedanjih in prihodnjih vojaškihin podporo Ukrajini. Večkratni pozivi k pogovorom lahko ustvarijo iluzijo politične alternative stalnim vojaškim prizadevanjem Ukrajine za osvoboditev ozemelj, ki jih zaseda. S tem odlašajo, omejujejo in ovirajo bolj asertivno zahodno pomoč Kyivu. Čeprav očitno javne intervencije pacifistov menda spodbujajo mir, v resnici te pobude paradoksalno nadaljujejo sedanjo vojno. Hkrati pa še poslabšajo devalvacijo mednarodnega prava in omajajo evropsko varnostno arhitekturo.
V tem okviru bi morali vladni uradniki, politiki, novinarji in drugi komentatorji sprejeti uravnotežen pristop k pozivom k hitrim pogajanjem in se vzdržeti potiska “miru v zameno za kopno” pripovedi. Politiki in tisti, ki oblikujejo javno mnenje, morajo v svojem obrazloženju in dejanjih:
– se zavedati pravnih izzivov v Ukrajini in Rusiji za dosego kompromisa;
zavedati se političnega okolja v obeh državah, ki zapleta tak scenarij;
– preučiti geografske in gospodarske vezi prilo nega Krima z drugimi prilogami;
– končno prepoznati napačno zamisel, da je Rusija lahko zadovoljna le z nadzorom nad Krimom.
Predlogi politik bi morali čim bolj temeljiti na dejstvih na terenu. Predstavitev zgodovinskih, pravnih, gospodarskih in političnih podrobnosti je najboljši protistrup nasprotnikom nadaljnje podpore Ukrajini. To bi moralo biti dovolj, da izpodbijamo naočito pragmatične razprave, ki pozivajo k hitremu miru.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, Ukrajina – beži od izbor, Eastern Partnership after the Arab revolutions, In a crooked mirror, Prezira, Lukašenko u rata sa Putinom, Between Moskva i Kyiv, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluotok straha, Ukrajina je izmišljena na Vzhodu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali pa razpravljaj o zgodovini, minsk mrtvec
Izvirni naslov članka: Wojna obnażyła błędy “realistów”
