Začetek maja v Rusiji, zlasti Putinovi Rusiji, je obdobje, ko kremeljska cesarska aroganca doseže snežne vrhove Kavkaza, ali pa jih celo presega. Ker imperij v enem samem vzgibu praznuje svoj glavni praznik. Praznik, ki se je že dolgo spremenil iz zgodovinskega, vojaškega, narodnega v verskega.
Tako se je “Dan zmage” v dneh Leonida Brežnjeva in zahvaljujoč njegovi nenasitni želji, da bi šel v zgodovino kot velika osebnost v času »velike patriotske vojne« spremenil v praznik številka ena v Sovjetski zvezi. Seveda obletnica oktobrske revolucije ni izginila – ampak v družbi, dlje kot je bila od stalin-hrushchevskih časov, manj je povzročala nobena pozitivna čustva med navadnimi državljani ZSSR. In že tako smešni Leninian v tistih časih (ki se je izrodil do že odkrito lažnih pesmi o tem, kako je “Lenin obiskal Karpate”) ni nikogar resno občudoval. Druga stvar je dan zmage v vojni, ki so ga ujeli vsi odrasli, za kar so vedeli vsi otroci.
Zato se v času Jelcina, ko so komunistični prazniki izginili za vogali zgodovine, ruske oblasti niso mogli domisliti ničesar boljšega, kot se vrniti na “Dan zmage”, ki ga je izumil Leonid Brežnjev. In to se je zgodilo že leta 1995, v razmeroma demokratičnih časih. Razlog je bil preprost – Rusi preprosto niso imeli nobenega drugega praznika. Prazniki časov cesarstva so davno umrli ali odšli v Evropo s to družbo, komunistično-sovjetski pa so bili mauvetonski, dan Rusije 12. junija sploh ni stal za narodnim priznanjem (pa tudi novembrski dan narodne enotnosti, ki je bil izumil že v Putinovem času). Ostaja le, da se vedno znova združimo na razbitinah pretekle zmage. Kar, kot so v tistih dneh povedali na glas, začenš z ubežnikom GRU Viktorjem Suvorovom, ni bila takšna zmaga.
V času vladanja Vladimirja Putina je bilo praznovanje “Dneva zmage” pripeljano v pretirano absolutno. In najbolj domiselna komponenta te resnično verske akcije je bila akcija imenovana “Nesmrtni polk”. Izumil ga je seveda ne v Kremlju – toda Putinov režim je pravočasno videl ogromen potencial te “oddaje z dedki na palicah” in ga ne le uporabil v svojo korist, ampak je iz tega iztisnil maksimum.
Samo predstavljajte si – v najboljših letih je ta akcija potekala v več kot 80 državah! In vse to je bil seveda čisti PR Rusije. In nihče od spoštovanih zahodnih politikov sploh ni poskušal poskusiti tega dogodka v Kremlju – ker bi ga takoj zabeležili kot nacističnega henchmana. Rusija sama je kljub vsem svojim nehumanim dejanjem – in to gibanje pridobilo moč že v tretjem Putinovem mandatu, ko so bili umori opozicije, in napad na Gruzijo, in celo priklop Krima z vojno v Donbasu – zahvaljujoč tej zgodovinski manipulaciji so dojemali kot antifašistično državo. (Čeprav so se, ironično, enote pod belo-rdečo-modro trikolorjo borile prav na strani nacistične Nemčije.)
In v postsovjetskih državah je to praznovanje, ki je bilo pridno imenovano “pobedobesie”, ki ga je vodil “Nesmrtni polk”, odločno zvezalo lokalne družbe z “ruskim svetom”. Praznujemo nekaj praznikov – in se trudimo, da ne praznujemo, tukaj se bomo spomnili tako “Benderovtsev”, kot “Lesnykh bratje”, in… In česa se ne spomnimo – izumili si ga bomo. Ničesar se ne bomo spomnili, ampak takoj iz sovjetskih arhivov ustvarimo ali izvlečemo potreben mit.
Z eno besedo, “Dan zmage” in “Nesmrtni polk”, kot njegova najbolj presenetljiva manifestacija, skoraj niso bili inferiornega vpliva na Rusko ortodoksno cerkev. Tudi ko je Ruska ortodoksna cerkev zavedla odprto šovinistično stališče, usmerjeno proti Ukrajini, je praznovanje zmage nad nacizmom ostalo neupoteno, saj je zgodovina, skupna zgodovina, velika in zmagovita. Zgodba, ki za navadne postsovjetske prebivalce, zahvaljujoč skupni mnogoletni propagandi, ni imela temnih lis.
In tukaj smo – in žal tudi Rusija – preživeli do leta 2023. In kaj vidimo? In vidimo, da je Kremelj zapustil svoj najpomembnejši ideološki instrument, iz te procesije s portreti mrtvih (ne mrtvih, ali pa nikogar, ampak kakšna je razlika za versko predstavo). Neverjetno, ampak res. Seveda je za ljudstvo Kremelj prišel do bolj ali manj logičnega – in če jo Skabeeva, Solovyov in Kiselev večkrat ponovijo na televiziji, potem na splošno okrepljen konkretni izgovor. Kot, časi so zdaj, vidite, glavna stvar je varnost. Mi skrbimo za ljudi, zato se letos nekako brez tega…
Razumemo pa, da je pravi razlog popolnoma drugačen. Putin se boji, da bodo ljudje korakali po “Nesmrtnem polku” s portreti svojih sorodnikov, ki so umrli v napačni vojni, a sedanjega. Vojno, ki jo Po eni strani Kremlju za vsa možna ušesa pritegne “Velika domovinska vojna”, ki se je skoraj uradno imenovala “sveto in priljubljeno” (a še vedno ne “vojna, temveč le “posebna operacija”). Toda ki je hkrati zahtevala toliko življenj ruskega choja.Loviks, da tega ni mogoče razkriti. Bolj natančno, mogoče je mogoče – vendar se Kremlja boji, da se bodo Rusi, ko so izvedeli o resničnem obsegu izgub, odzvali na povsem drugačen način, kot si želi administracija predsednika Ruske federacije. Bojijo se, da se bo ta vojna po razkritju celotne resnice o izgubah spremenila v novo leto 1917.
Zato moramo molčati. Torej, moraš zapustiti svoje najučinkoviteje “pretepeno” orodje. In ne samo za letos, ampak tudi v prihodnosti. Ker bo 9. maja 2024 le še več Rusov, ki želijo na ulice s portreti ubitih v Ukrajini ne leta 1943, temveč leta 2023. Razen če Putin povsem ne začne kopirati Stalinovih časov in pošlje v Gulag (in taborišča še vedno stojijo tam, da malo popravijo – in se lahko uporabijo za njihov predvideni namen) vse sorodnike pobitih v “posebni vojaški operaciji”. Mimogrede, ni tako divja ideja, kot se zdi na prvi pogled…
Tako se je izkazalo, da je s svojimi patološkimi lažmi, svojo manično, resnično KGB željo, da skrije najmanjšo resnico, še posebej tisto, ki bi lahko stresla kremeljski prestol – z eno besedo je Vladimir Putin z lastnimi rokami ubil “Nesmrtni polk”. In ni nobenih predpogojov za njegovo oživitev.
Razen če bodo v letu dni Rusi izvedeli za vse izgube v ukrajinski vojni – in ne bo kaj skriti. Toda to bo povsem drugačna Rusija. In najverjetneje brez Putina. Morda pa brez Putinove cesarske pripovedi. Zato »Nesmrtni polk« ne bo postal le neusmiljen – ampak grozen spomin na grozne čase stare diktatorke.
