Od časa do časa rad pogledam. Youtube Ruski propagandni programi. Še posebej pogovorne oddaje, kjer udeleženci, davijo na lastnem žolču, ogrožajo ves svet z “jedrskim jasom”, “analognimi” raketami, hladnimi in lačnih zimami itd. V eni od nedavnih oddaj je bil naoko trden učitelj solidne univerze (MGIMO) histeričen: »Ne bojijo se nas! Ukrajina se nas je prenehala bati! Nekaj je treba storiti takoj.” In vsi v studiu so se začeli spopadati z njo.
To pomeni, da je ruska elita zelo zaskrbljena, da se Ukrajinci ne bojijo. Da ukrajinska družba ni podobna Ruski, ki je v strahu pred represivno državno mašino. In prav ta model, v katerem je strah edini dejavnik družbene konsolidacije, ne pa da pristoji le ruskim oblastem, ampak tudi predstavnikom ruske elite in inteligentnosti. Seveda ne tisti, ki nasprotuje vojni, ker je že malo, in nima ne vpliva niti dostopa do množičnih medijev.
Ob upoštevanju tega stanja v ruski družbi se pogosto spomnim briljantnega pisatelja Vladimirja Voinovicha. Nikoli ne preneham občudovati njegovega talenta kot vidilca. Pred 37 leti je bilo potrebno opisati sedanjo Rusijo s svojo shizofreno ideologijo, globalno agresivnostjo, hiperbolično propagando. Gre seveda za njegov satirični distopianski roman Moskva 2042.
Roman je bil napisan leta 1986, ko je bil Na čelo Sovjetske zveze Mikhail Gorbachev. “Perestrojka”, ki jo je sprožil, je bila že v polnem zamahu. Sovjetski ljudje so najprej slišali takšne besede, kot so “glasnost”, “stroškovno računovodstvo”, “konsenz”. Pojavile so se prve nevladne javne organizacije, začela pa se je tudi zadružna gibanja. Syaka-taka demokratizacija se je začela. Najprej so se poskušali pogajati z Zahodom. Prve telekonference so potekale, kjer naj bi “naključni” sovjetski državljani lahko klepetali prek video povezave z navadnim Američanom. Prepovedan program KVN se je več desetletij vračal na televizijske ekrane, “neprebrane” filme so odstranili s poprav in jih lansirali v filmsko distribucijo. Časopisi so objavili prve članke, kritične do sovjetske zgodovine in sedanjosti. Tudi prve relativno poštene, alternativne volitve so potekale.
Vladimir Voinovych takrat ni bil v ZSSR, bil je v prisilni izselitvi zaradi svoje knjige “Življenje in izredne dogodivščine vojaka Ivana Chonkina”. Zakaj? Tisti, ki so prebrali – vedo, in tisti, ki še niso prebrali – zelo priporočam branje.
V vsakem primeru je Voinovich iz tujine seveda pozorno spremljal vse dogodke v svoji zapuščeni domovini. In očitno ga Gorbačova »perestrojka« ni prepričala. Dobro je vedel, da ta igra za demokracijo ne bo dolgo trajala.
»Kovanje železa, medtem ko je Gorbačov« – smo prečudovito prečudovili znameniti ruski pregovor, sumimo, da se bo ta “perestrojka” prej ali slej končala, da bodo vijaki zategnjeni, demokratični poganjki zdrobljene, zadruge razpršene, vsi navdušenci pa bi bili zaprti. Vendar sem si vseeno želel verjeti v boljšo prihodnost.
To bi se moralo zgoditi avgusta 1991. Na srečo se je nato zrušil putsch GKChP, unija se je zrušila, Rusija pa je prejela še nekaj let relativne demokracije.
In Voinovich je že leta 1986 razumel, da se bo prej ali slej Rusija vrnila v fašistično diktaturo. Celo jasno je napovedal sedanji ortodoksno-komunistično-cesarski režim pod vodstvom “Genialissimusa”. Režim, ki ogroža svet, bo ohranjal svoje državljane v bližini in jih spremenil v obuhaljene sužnje. Sužnji so morali predati svoje izrodke, da bi dobili hrano. »Kdor da izdelek sekundarno, to je tisto, kar zahtevate, odličen!« – so zagotovili slogani na uličnih strijah. Čeprav se hrana, ki jo je izdala država, ni veliko razlikola od »sekundarnega proizvoda«.
V državni sistem, ki ga opisuje Voinovich Rusija, je pomembna vloga dodeljena cerkvi. Vendar to ni več ortodoksna cerkev, temveč nova komunistična cerkev, z Marxom, Engelsom in Leninom, ki je bila v canoniziranju. Kar na koncu globoko ustreza resnični sedanji Ruski ortodoksni cerkvi s KGB-jevimi pesniki in generalom Kirillom na čelo. Voinovychov patriarh je bil oče Zvezdoniy, ki poučuje župnije, kako pravilno »perezvizniki«.
V tem romanu me je še posebej fasciniralo, kako je bila napisana podoba »žive klasike«, disidenta pisatelja Sim Simica Karnavalova. Pažijiv bralec bo nezmotljivo opazil prisebnost na Alexandra Solzhenitsyna tukaj. Med perestrojko so imeli sovjetski državljani najprej priložnost prebrati njegov kultni roman Gulagski arhipelag s ostro obsodbo stalinizma, na koncu pa celotnega sovjetskega sistema.
A tudi takrat je Voinovich videl disidenta Solženicina kot vnetega ruskega šovinista. Tako je ustvaril svoj Karnivalov. Točno tako se bo pokazal Solženicin, ki se je v 90. let vrnil iz emigracije v domovino. Njegovo naslednje novinarstvo (najprej manifestni esej “Kako nas bo Rusija naselila”) bo padel v temelj cesarskega koncepta Rusije, ki ga bo Putin sprejel.
Solzhenitsyn je pozval k ozemeljski širitvi Rusije, da ostane “velika sila”. Po njegovi smrti so te tele pobrali drugi “cesarski mislilaci”. Isti Aleksander Dugin ali Vladislav Surkov. Ko smo že pri Surkovu. Ta Putin exadutant napisal novembra 2021, to je na predvečer velike invazije Rusije na Ukrajino, precej ikoničen članek z naslovom “Kam je izginil kaos? Stabilnost neboxinga».
Kaj je zanimivo pri tem pisanju? Prvič, avtor ne zagovarja le odprave širjenja, temveč njeno obstoječe nujnost za Rusijo. Poleg tega kot pravi intelektualec to tezo razlaga na podlagi drugega zakona termodinamike, po kateri se entropija (in z njo kaos) ne more zmanjšati, še manj izgine.
“Socialna entropijo je zelo strupen. Delo z njim v našem domu ni priporočljivo. Nekje ga je treba odneti. Izvoz za odstranjevanje na tuja ozemlja,” svetuje Surkov. Po njegovem mnenju stalna invazija na tuja ozemlja, okupacija in priključitev – to je bila nujna nujnost za Rusijo in ostala. “Že stoletja je ruska država s svojo strogo in sedentarno politično notranjostjo ohranjena izključno zaradi neusmiljenega zasledovanja lastnih meja… Za Rusijo nenehna širitev ni le ena od idej, temveč prava obstojnost našega zgodovinskega obstoja,” je dejal.
Tako bo Rusija ostala agresivna, nevarna država za svoje sosede (in ne samo). Toda za to, kot nam skuša zagotavljati Surkov, niso krive niti ruske oblasti niti zlasti Rusi. Ker je širitev ključna nujnost Rusije, je “obstojeca”, kot pravi, njenega “zgodovinskega obstoja”.
Kaj od vsega tega lahko zaključimo? Dokler bo Rusija v sedanji obliki, bo obstajala globalna grožnja miru in stabilnosti. Do takrat mednarodna varnostna arhitektura ne bo mogla normalno delovati.
Potešati Rusijo, jo poskušati liberalizirati, jo demokratizirati, je popolnoma brez pomena. Kajti tudi če ji bo to uspelo, bo tako demokratično, metastabilno stanje v tej državi obstajalo za zelo omejeno obdobje. To smo videli že po pretresih začetka sedemnajstega stoletja, po porazu v krimski vojni 1853-1856, po porazu v vojni z Japonsko v letih 1904-1905, po zruševanju avtokracije februarja 1917 in končno po razpadu ZSSR leta 1991. Prej ali slej se odrezane glave cesarske hidravle ponovno zrastejo in vse se začne znova.
