Celotna zgodovina ruske demokracije je kot farsa. Hkrati je okvirna in poučna, saj kaže na izjemno težavnost razčlenjevanja avtoritarnega modela sistema v državi, ki nikoli ni poznala demokratičnih postopkov in praks. V državi, v kateri sta imperializem in želja po zavlačevanju tujih dežel vedno bili osnova ideologije in politike, se je le redki poskusi demokratizacije zelo hitro končali pri oblikovanju nove diktature. In celoten notranji politični boj je bil zmanjšan na boj za oblast.
Nekateri spoštovani zahodni politiki še vedno verjamejo v dobro pravljico o demokratični preobrazbi Rusije, ki bi lahko padla po padcu Putinovega režima. To je naivno prepričanje, ki temelji na slabo poznavanju ruske zgodovine. Poleg tega je nevarna, saj ustvarja neusmiljene iluzije. Za ves čas svojega obstoja, od moskovske kneže in kraljestva do Ruskega cesarstva, ZSSR in Ruske federacije, ima zgodovina ruske demokracije 10 let. Že takrat je bila hibridna demokracija, ki nima nič opraviti s svojimi zahodnimi kolegi. Celo sodobni Iran se lahko ponaša z več zgodovinskimi izkušnjami demokratičnih oblik oblasti kot Rusija.
Prvi neuspeli poskus demokratizacije Rusije je prišel na začetku XX stoletja. V tem času Moskva ni poznala praks parlamentarnosti, ampak je ostala avtokratsko cesarstvo z neomejeno močjo cesarja. Poraz Rusije v vojni z Japonsko, ki je bila nadnaravna na akutne notranje probleme socialne in nacionalne narave, je vodil do začetka revolucije leta 1905. Cesar Nicholas II se res ni hotel odreči popolni moči. Toda pod pritiskom uporniških množic je bil oktobra 1905 prisiljen, da izda manifest o sklicu Dume in podelitvi osnovnih pravic njegovim podanikom.
Ta revolucija 1905-1907 absolutno ni bila triumm demokracije. Ali celo njeno zoro. Cesarstvo se kategorično ni želelo znebiti svoje cesarske dediščine in ljudem dati svobodo. In vsak dan je Nicholas II razmišljal, kako ponovno obnoviti polno moč in narediti Dumo navaden dodatek avtokracije. Ruska duma ni postala polnoletni zakonodajni organ. Politične stranke, ki so bile v to izvoljene, so izrekale povsem nendemokratska načela, zlasti ohranjanje »združene in nedeljive Rusije«. Pravica je podpirala obstoj avtokracije. In leva, med njimi so bili boljševiki, je želela zgnati cesarja. Vendar ne zato, da bi Rusija bila demokratična, ampak da bi v tem vzpostavila novo diktaturo – diktaturo proletariata. Nazadnje je junija 1907 cesar razpustil Dumo drugega szida. Nihče ni protestiral zaradi tega. In tam se je končala ruska revolucija in igra hibridne demokracije.
Leta 1917 so se dogodki razvijali po nekoliko drugačnem scenariju. Po februarski revoluciji je oblast prvič prešla na začasno vlado. Vzeli so tečaj za sklic sestavne skupščine. Na celotnem obsežnem ozemlju cesarstva so se začeli hitri procesi politične preobrazbe. Vendar člani začasne vlade v nobenem nuju niso bili veliki podpiralci demokracije. Ohranilo se je načelo »združene in nedeljive Rusije«. Nekateri voditelji začasne vlade ne bi motili uporabe vojske in vzpostavitve nove diktature v državi. Dokaz za to je bila Upor Kornilov avgusta 1917. Kljub ustvarjanju nasilne dejavnosti je bila oblast začasne vlade med Rusi nizka in se je nenehno zniževanja. Vendar pa so sile, ki zagovarjajo odpravo “bourgeois demokracije”, pridobile vse večjo priljubljenost med ruskim ljudstvom.
Vzporedno z začasno vlado so se tvorili tako imenovani sovjeti delavskih in vojakovskih namestnikov, ki so jih nadzirali predvsem levičarski socialisti. Postopoma so jim najbolj spretni, podmuki in cinični populisti – boljševiki – odvedli oblast. Ljudem niso ponudili koristi demokracije. Množice pa so zapeljale s slogani, kot so “vzemi in razdeli”, “zemlja kmetom, tovarne delavcem”. In da bi ta raj na Zemlji prišel prej, je bilo treba vzpostaviti novo obliko vlade – diktaturo proletariata. Ruskim ljudem so na splošno te ideje všeč. Zelo hitro so boljševiki zmagali večino v sovjetih, uprizorili oktobrsko premlad in napovedali, da je »revolucija nicala«. Nič prej se Rusi niso poslovili od avtokracije, kot nekaj mesecev kasneje so se našli v drugi avtoritarni realnosti – komunistični. Ta kratka igra hibridne demokracije za Rusijo se je končala do konca XX stoletja.
V državljanski vojni 1917-1921, ki je zajela nekdanji ruski imperij, se boj za oblast ni boril med tistimi, ki so želeli videti demokracijo v Rusiji. Komunisti, ki so jih vodili Lenin in različna ruska gibanja bele garde avtoritarnega formata, so se potegali za nadzor nad državo. In seveda, vse stranke v konfliktu so bile združene z željo, da se ohrani ruski imperij in prepreči ljudem, da razglasijo neodvisnostv, ki so bili del tega. Boljševiki so zmagali v tej brutalni vojni, predvsem zato, ker so Rusom ponudili vrsto političnega sistema, ki je blizu njihovi mentaliteti. Samo cesarja in avtokrata je komunistična stranka zamenjala z vodjo na čelo.
Propadu ZSSR leta 1991 je sledilo tretje kratko obdobje hibridne demokracije v Rusiji. Ni dolgo trajalo in se je končalo leta 2000 s Putinovim prihodom na oblast. Bi pa bila velika napaka, če bi obdobje vladavine Borisa Jelcina v Rusiji ocenili kot primer demokracije. Zunanja politika Rusije in domača agresivnost se niso spremenili. 90-ta niso bila le čas, ko so bili v Rusiji vsaj nekateri alternativni mediji ali pojav politične konkurence. To je bil čas ostra boja za oblast, ki se je končal s povsem nendemokratsko streljanje Bele hiše oktobra 1993 s številnimi žrtvami. Pod Borisom Jeljcino je bilo na ozemlju nekdanjih sovjetskih republik veliko zunanjih agresivnih dogodivščin Moskve. Sedanje ruske enklave v Gruziji in Moldaviji ter Črnomoška flota na Krimu in vojna v Čečeniji z množičnimi poboji civilistov so posledice politike Kremlja v tem času.
Avtoritarna narava Rusije se v 90. letih ni spremenila. Znotraj Rusije so bile najbolj priljubljene politične stranke in politiki, ki so podpirali avtoritarizem in ga niso skrivali. Tudi sam Jelcin je grešil z avtoritarno prakso. Nazadnje, v demokracijah predsedniki ne imenujejo svojih naslednikov. Putinu je uspelo zlahka poručiti hišo kart ruske demokracije 90-let, ker ni bila demokracija, ampak farsa, patetična kopija. Ruska družba kot celota je hvaležno sprejela novo avtoritarno realnost in zadihav oddahnil. Obdobje nerazumljivih protislovnih poskusov je minilo, pojavil se je nov kralj.
Lahkotnost, s katero se avtoritarizem v različnih oblikah reproducira v Rusiji, priča o njeni globoki zakoreninjenosti v strukturi ruske mentalitete. Moskva ima dolgo in grozljivo prakso totalitarizma in pravilo krutih tiranov. Vsi poskusi Zahoda, da bi vlili demokracijo v podjetja, ki so ji popolnoma nezemeljske, so spodleteli. Dolga prisotnost zahodnih koalicijskih enot v Afganistanu in sto milijard porabljenih dolarjev niso pomagali zgraditi nobenega obstojnega neautoritarnega modela vlade tam. Zniževanje diktature Sadama Huseina prav tako ni vodilo v razcvetenje demokracije tam. V primeru Rusije je položaj zapleten zaradi prisotnosti ideologije rasizma in dejstva, da ta država ostaja kolonialni imperij. Konec Putinove moči problema ne bo rešil sam. Ker leži v ruskem svetu. Ruska mentaliteta bo nedvomno proizvedla novega Putina. In nove izzive za svobodni svet.
Kaj je pot ven? Težko si je predstavljati sliko, da so zahodne zavezniške enote vstopile na rusko ozemlje, da bi Ruse naučile demokracije in spodbujale krivdo za storjene zločine. Več možnosti za slovo od cesarskih ambicij in avtoritarizma bi dobila razpad Rusije v več avtonomnih državnih formacij. Vendar pa se del političnih elit Zahoda še vedno prepusti iluzijam o možnosti demokratičnega prehoda v Rusiji znotraj sedanjih meja. Prepričanje v iluzije je prav tako težko zdraviti.
