Vladarji Kirgizistana so odvisni od zločincev in Rusije. Nihče od teh pokroviteljjev nima interesa za spoštovanje človekovih pravic. Svobodni mediji in politični pluralizem so zanje neprijetni, ker lahko le zmanjšajo svoj vpliv.
V Biščaku se bliža konec preiskave proti skupini 27 aktivistov in politikov. Sojenje, ki naj bi se začelo v začetku junija, bo verjetno največje politično sojenje v zgodovini Kirgistana.
Obsojavanje in zaprtje politikov ni novo v državi. Več ministrov in premierov, da ne omenjam predsednikov, je prestalo sojenja in prejelo kazensko obtožnica. Almazbek Atambayev, ki je vladal od leta 2011 do 2017, je več let preživel v zaporu, leta 2020 pa je bil obsojen zaradi neupravičenega izvlačenja iz pripora. Pred tremi meseci je sodišče to obtožbo umaknilo proti njemu in mu dovolilo, da gre v Španijo na zdravljenje. Še en nekdanji predsednik Kurmanbek Bakiev je bil prav tako obsojen na 25 let zapora. Leta 2014 so mu očitali umor britanskega poslovneža. V zapor ga niso poslali, saj je bil do tega časa že štiri leta v izgnanstvu, ki je ostal pri Aleksandru Lukašenku.
Pot nazaj – naravnost iz zapora na oblast – je prevzel predsednik Sadyr Dzhaparov, ki je oktobra 2020, ko je Kirgiza množično demonstrirala po podešenih parlamentarnih volitvah, prestaja kazen za ugrabitev guvernerja.
To je zagrešil pred sedmimi leti med protestom proti nacionalizaciji rudnikov zlata, ki jih je v tem času upravljalo kanadsko podjetje. Med demonstracijami oktobra so mafije vdrle v zapor in osvobodile Dzhaparova. Istega večera so izpustili tudi Atambajeva, ki pa je imel manj sreče, nekaj dni kasneje pa je bil spet za rešetkami. Dzhaparov je medtem postal najprej začasni predsednik vlade, nato v.d. predsednika, nazadnje pa je bil v začetku leta 2021 izvoljen za predsednika s priljubljenim glasovanjem s trdnim demokratičnim mandatom.
Vendar je bilo pod njegovo vladavino kirgizistan, najbolj liberalna in pluralistična država srednje Azije, začel nevarno obračati k krepitvi izvršne oblasti in slabitvi pravic državljanov. Prvič, ustava je bila spremenjena, da bi se ponovno vzpostavila predsedniška oblika vlade (pred tem je bila kirgizistan več let izjema v regiji, ki je imela parlamentarni sistem). Tudi obtožbe o korupciji proti politikom, ki so bili na oblasti pred Dzhaparovom, so se še zaoživele. Poleg tega so se pod pretvezo boja proti korupciji in “elitam odrezani od ljudi” začele aretacije novinarjev, aktivistov in blogerjev.
Ministrstvo za kulturo in informiranje se je samovoljno odločilo blokirati spletne strani treh neodvisnih informativnih portalov: Azattyk, kirgiška različica Radia Liberty, ResPublica in 24.kg. Proti Azattyku so bili uporabljeni najtežji ukrepi: njena sredstva v kirgiški banki so bila blokirana. Po navedbah organov je bil razlog prisostven, saj je bilo pokritje mejnega konflikta s Tadžikistanom, ki je jeseni 2022 vstopilo v akutno fazo.
Proti Taalaibek Duishenbiyev, direktor TV kanala Naslednji televizorje bil začet kazenski primer. Več kot sedem mesecev je preživel v pridržanem zaporu, bil je raziskan za krivega nagnanja na sovraštvo in obsojen na pet let zapora, ki je bil kasneje preusmerjen na tri leta nadzora. Ko so ga priprli, je bilo oddajanje njegovega televizijskega kanala prekinjeno. Še en preiskovalni novinar Bolot Temirov je bil na silo deportiran iz Kirgistana v Rusijo zaradi obtožbe, da je nezakonito odvlegel kirgiški potni list. Trenutno je v Rusiji, kjer ga ne preganjajo več, a se ne morejo vrniti v svojo državo (kirgiza je z dvojnim državljanstvom).
Bloger Adil Baltabai, znan po poročanju iz prve roke, ki dokumentira različne proteste v prestolnici, je tudi za rešetkami. Kmalu po zaslišanju junija 2022 so ga aretirali in ga obtožili poskusa izgredov. Novembra so ga obsodili na pet let, a tako kot Duishebiyev je bila njegova zaporna kazen preusmerena na tri leta policijskega nadzora.
Jeseni je bil predstavljen osnutek zakona o neprofitnih organizacijah, ki ga je pripravila predsedniška administracija, v katerem besedna zvezek »tuja nevladna organizacija« nevarno liči na sramotni ruski koncept »tujih agentov«. Poleg tega osnutek določa, da se bodo morale nevladne organizacije prijaviti pri ministrstvu za pravosodje, zaradi česar so dejansko odvisne od organov. Mednarodne in kirgiške organizacije, ki zagovarjajo svobodo govora in človekove pravice, so prepričane, da bo, če bo tak zakon sprejet in začel veljati, zelo zapletenDelo neodvisnih medijev in nevladnih organizacije v Kirgizistanu.
V obrambo rezervoarja
Največ pozornosti pa pritegne pridržanje 27 politikov in aktivistov, omenjenih na začetku. Mediji so preiskavo proti njim poimenovali “primer Kempir-Abad”, ker so jih aretirali v povezavi s protesti proti premestitvi rezervoarja Kempir-Abad na jugu Kirgizistana v Uzbekistan. Rezervoar je nastal že v 80. let. Po razpadu ZSSR leta 1991 so neodvisne države podedovale problem ne popolnoma urejenih meja, zlasti akutnih v regiji Ferghana Valley. Pogajanja o razmejitvi so se več let vlekla in povzročila številne konflikte med Uzbekistanom in Kirgizistanom, pa tudi med Kirgizistanom in Tadžikistanom. Leta 2021 sta Dzhaparov in njegov politični prijatelj, predsednik odbora za nacionalno varnost Kamchibek Tashiyev, sporočila, da sta dosegla dogovor z Uzbekistanom o prehodu celotne meje. Vendar pa je kmalu postalo očitno, da ideja o prenosu rezervoarja na sosede, tudi v zameno za veliko kopno, domačinom ni bila všeč. Rezervoar, kot vsako drugo vodno telo na tem področju, je zelo pomemben za okoliško kmetijstvo, ki deluje z namakanjem.
Oba politika sta razglasila, da je bila zanje sveta voljo ljudstva, jeseni naslednjega leta pa sta podpisala protokol z Uzbeki, po katerem naj bi bilo ozemlje rezervoarja preneseno nanje, čeprav naj bi upravljanje rezervoarja ostalo v pristojnosti obeh držav. Organizirali so posebno srečanje z prebivalci tega območja, ki ga mediji niso dovolili. Poskušali so pojasniti, da je prenos rezervoarja na sosede v vsakem primeru koristil Kirgizistanu, se izmikal in poskušal skriti, da je podpisani sporazum drugačen od obljub, ki so jih prej dale.
Tako se je zgodilo, da je bil 15. oktobra 2022 v obrambo Kempir-Abada oblikovan javni odbor. Vključevala je več lokalnih prebivalcev, predvsem pa številne znane javne osebnosti in aktiviste, Političare i političare, na primer bivši poslanik Asiya Sasykbayeva, bivša sodnica Ustavnega sodišča Klara Soronkulova, aktivistkinja za človeška prava Rita Karasartova, bivši poslanik Kanat Isayev, bivši ambasador Kirgize u Turčiji Mambetjunus Abylov, bivši član vlade Bektur Asanov ali bivši član Centralne volilne komisije Gulnara Džurabajeva.
23. in 24. oktobra so po demonstracijah v Biščaku aretirali večino izobličenih članov odbora (tudi omenjenih). Večina jih je za rešetkami ali pa so jih spomladi izpustili v hišni pripor. Prejšnji teden so bili vsi obtoženi poskusa zavlačevanja moči s silo. Nekateri od njih bodo odgovarjali še po drugih obtožbah, kot je Klara Soronkulova, ki je obtožena množičnih izgredov zaradi nekega starega položaja, ki ga je naredila v Facebook v obrambo drugega aktivista.
Po mnenju kirgiskih aktivistov za človekove pravice in mednarodnih opazovalcev to obljubi, da bo politični proces, namenjen maščevanju opoziciji in obračanju ust kritikom oblasti.
Nerodni varuh človekovih pravic
V najnovejši lestvici reporterjev brez meja, ki je bila objavljena prejšnji teden, se je Kirgizistan uvrstil na 122. mesto od 180 raziskanih držav, kar je 72. Kršitve človekovih pravic in omejitve svobode izražanja in svobode medijev kirgiški varuhinje človekovih pravic Atyr Abdurakhmatova niso prizanesle, kot je v letnem poročilu parlamentu 19. aprila navela:
»V zadnjem času so postali pogostejši primeri kaznovanja in nujnih ukrepov, ki jih javni organi nalagajo novinarjem, aktivistom, blogerjem in uporabnikom družbenih omrežij, ki odkrito izražajo svoja mnenja in kritizirajo dejavnosti javnih organov.
Obstajajo primeri pripeljati take osebe na kazensko odgovornost, predvsem v skladu s členom 330 kazenskega zakonika o napeljanju k rasnim, etničnim, nacionalnim, verskim in medregionalnim sovraštvom in sovraštvu, pa tudi v skladu s členom 278 o podstrešju k neposlušnosti zakonodaje in množičnim izgredom. Kazensko pravo se vse bolj uporablja tudi za nadlegovanje medijev, novinarjev in blogerjev.
V praktično vseh postopkih proti zgoraj navedenim osebam ugotavljamo postopkovne pomanjkljivosti, ki so podobne kršitvam človekovih pravic. Kršena je načelo domneve nedolžnosti, enakost orožja in tajnost sojenja se ne spoštujeta, da ne omenjam objektivnosti pri obravnavi zadeve.«.
Spregovorila je tudi, da je eden od treh kirgijskih moških ali žensk žrtev nasilja v družini, ena od štirih žensk pa je spolno nadleguje. Na sodiščih je večina zadev zaprtih ali ukinjena, v enem od treh od teh, ki so bili pripeljani do zaključka, pa so obtoženi oproščeni ali obsojeni na priprošnje pogojne kazni. Oseba Storilci nasilja menijo, da se ne soočajo s kazensko odgovornostjo, zaposleni v javnih zavodih, ki so poklicani k izvršitvi zakona, pa ne izpolnijo svojih dolžnosti.
Abdurakhmatova ni imela časa niti odgovoriti na morebitna vprašanja parlamentarcev, poslanci pro predsedniške stranke “Ata-Jourt Kirgizistan” (“Naša domovina Kirgizistan”) pa so že predložili peticijo za njen odstop. Isti dan je predsednikov tiskovni sekretar Erboy Sultanbayev zagotovil, da svoboda govora v Kirgiziji ne bo predmet nobenih omejitev, varuh človekovih pravic pa ščiti tiste, ki želijo destabilizirati razmere v državi, namesto da bi zaščitil pravice navadnih ljudi.
Nekaj dni kasneje je v parlamentu potekalo glasovanje. Le pet poslancev je glasno izrazilo dvome o razrešitvi varuha človekovih pravic. 50 od 79 moških in ženskih poslancev, prisotnih v dvorani, je glasovalo za njeno odstranitev s mandata (kirgiški parlament Zhogorku Kenesh ima 90 sedežev). Pobudniki razrešitve varuhinje človekovih pravic so vztrajali, da so razlog njene postopkovne napake in v oddelku, ki ga vodi, prevladujejo slabo kadrovski odnosi. Aktivistka za človekove pravice Tolkun Tulekova je ta poročila komentirala za Radio Azattyk: “Pravzaprav je Atyr Abdurakhmatova postala neprijetna za oblasti. Ne zaradi njenega letnega poročila, ampak zato, ker je branila pripornike v primeru Campir-Abad od začetka. Oblasti tudi ne marajo, da odkrito govorijo o problemih človekovih pravic v državi. Zato so jo pritiskali, kar je sčasoma pripeljalo do izpusta.«
Množice ne bodo na ulice.
Govoril sem o razlogih za kirgizistansko drsenje v avtoritarizem z Bekturjem Iskenderjem, kirgiškim novinarjem in enim od ustanoviteljev neodvisnega portala za novice Kloop, ki zdaj živi v Varšavi in vodi projekt podpore novinarjem, ki so ogroženi v srednji Aziji. “Naša moč je odvisna od kriminalnih krogov in od Rusije. Ne kriminalci ne Rusija ne potrebujejo pluralizma ali svobodnih medijev. Nasprotno, preprečujejo jim, da bi si prizadevali za svoje interese pri nas,” mi je povedal Iskender.
Kriminalni svet je vedno igral pomembno vlogo v kirgiški politiki. Politiki so bili stranke šefov, preprodajalcev drog in tihotapcev. Čeprav je bila leta 2020 spremenjena oblast, se kriminalci, ki mažejo državo, niso spremenili.
Ena najpomembnejših osebnosti v kirgizijskem kriminalnem svetu je trgovec z drogami Kamči Kolbajev, pa tudi klan Abdukadyrov, Ujgur kitajskega porekla, ki je zgradil finančni imperij za pranje denarja od tihotapljenja blaga iz Kitajske v srednjeazijske države. Danes sta brata Abdukadir med najpomembnejšimi investitorji ne le v Kirgizistanu, ampak tudi v Uzbekistanu in Kazahstanu. Prav z njimi je Raimbek Matraimov, nekdanji namestnik vodje carinske službe Kirgizistana, ki ga je Džaparov, ki je prišel na oblast, obljubil, da bo pripeljal pred sodišče, posel. Matraimov je bil res pridržan, na koncu pa je bil dosežen dogovor med njim in kirgiškimi oblastmi. Dovolili so mu dati le del ukradene lastnine in ga izpustiti. Abdukadyrovi niso bili niti moteni.
“In danes se najstarejši od bratov in vodja klana Habibullah Abdukadyrov pojavi v javnosti v družbi našega predsednika,” Iskender ne skriva svoje ogorčenje. »Nazadnje so jih skupaj fotografirali spomladi, ob odprtju džamije v bližini Biščaka, katere gradnjo je sponzoriralo eno izmed abdukadyrovskih podjetij.«
Po navedbah novinarja so kriminalci prispevali k zasegu oblasti Dzhaparov, saj je bilo koristno, da so imeli tako močnega, popularnega voditelja, ki bi pozornost ljudi odvračal od lastnih goljufij in poslovnih zadev, ki so oktobra 2020 prejele preveč publicnosti. Kriminalci, kot veste, ne marajo publicnosti. Ko je Dzhaparov prišel na oblast, je bil resnično priljubljen. “Politično kapital je ustvaril na treh stvareh,” na seznamih Iskenderja. – Prvi je nacionalizem. Po izgredih leta 2010 v dolini Ferghana je skupaj s Kamchibekom Tashijevem, ki je zelo močno premagal nacionalistični boben, pridigal o etnični čistosti Kirgize in zahteval priznanje njihovih pravic v lastni državi. Druga je nacionalizacija zlatega rudnika Kumtor. Tretji pa so odnosi s kirgiškim izseljevanjem.”
Več sto tisoč Kirgizov dela v tujini, predvsem v Rusiji in Kazahstanu. Dzhaparov, ko je bil sam v izgnanstvu od leta 2013 do 2017, se je z njimi sestal, komuniciral, javno zagovarjal njihove interese. Naredil je tisto, kar ni storil noben kirgiški politik pred njim v takem obsegu. Ti ljudje in njihove družine so se ga spominjali po tem. Ko so po podeželskih volitvah leta 2020 in dzhaparov izpuščeni iz zapora, se je na politično sceno vrnil s halo mučenika in zagovornika navadnih ljudi. Zaradi tega je na volitvah januarja 2021 zmagal s širokimv.
Bekturju Iskenderju in številnim drugim liberalnim intelektualcem je bilo že na začetku jasno, da je džaparovski vzpon na oblast pomenil odmik od demokratičnih procesov, ki so jih zahtevali nekateri protestniki oktobra 2020. Tudi kot predsedniški kandidat je še naprej govoril o tem, da je treba spremeniti ustavo in navedel tradicionalne vrednote.
“Ko nekdo začne govoriti o tradicionalnih vrednotah, je znano, da se takoj pojavi cenzura, pritisk na novinarje in aktiviste,” pravi Iskender. – Dzhaparov je od ljudi prejel ogromno zaslug za zaupanje, ki še ni bilo izčrpano. Kirgizi skrbijo predvsem za izboljšanje njihovih življenjskih razmer, še vedno menijo, da bo Dzhaparovu uspelo. Če razumejo, da temu ni tako, se bodo protesti začeli znova in morda se bo oblast spet spremenila. Revščina, ki prevladuje pri nas, je meč z dvojnim robom. Na eni strani omogoča politikom, da zlahka pokvarjajo družbo, po drugi strani pa prisili oblasti, da se pogosto spreminjajo. Ko so ljudje zelo obupani in izgubijo zaupanje v politika, gredo na demonstracije, ker nimajo kaj izgubiti. A zaradi pritiska na novinarje ali razrešitve varuha človekovih pravic množice ne bodo na ulice.”
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, Ukrajina – beži od izbor, Eastern Partnership after the Arab revolutions, In a crooked mirror, Prezira, Lukašenko u rata sa Putinom, Between Moskva i Kyiv, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluotok straha, Ukrajina je izmišljena na Vzhodu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali pa razpravljaj o zgodovini, minsk mrtvec
Izvirni naslov članka: Kończy się sen o demokratycznym Kirgistanie
