Na začetku tega tisočletja, ko sem še delal v Bonn za radiotelevizijo. Deutsche WelleMoral sem se pogovoriti z ameriškim diplomantom. O geopolitiki, o kljubovalnem Georgeu W. Bushu, o zahrbtnem Gerhardu Schröderju, čezatlantskih napetostih, ki jih je povzročila vojna v Iraku itd. Govorili smo nemško, torej ne-domorodsko zame in zanj. In v nekem trenutku sem spoznala, da sva se v neki nici narobe razumela. Izkazalo se je, da je ta ninca izraz Realpolitik.
Realpolitik, torej prava politika je izraz, ki ga je v devetnajstem stoletju uvedel prvi kancler Nemčije Otto von Bismarck. Potem je bil ta izraz »oši« in ga je razvil slavni nemški sociolog, filozof, zgodovinar in ekonomist Max Weber. Glede na slednje, Realpolitik je politika, ki temelji na pragmatizmu, odgovornosti, realnih pogojih in priložnostih. To je nekaj nasprotnega politiki idealistov, ki preveč idealizirajo moralo in načela. Za izvleček prave politike je v dobro družbe včasih mogoče ogroziti moralo in načela, odstraniti rožno obarvana očala idealizacije.
To je na splošno v nemški razlagi Realpolitik je nekaj pozitivnega, če je seveda v prejetih zanemarjanja vedeti ukrep.
Pogosto se zgodi, da isti izraz, ki se premika iz enega jezika v drugega, prehaja meje, opravi semantične spremembe. Včasih celo precej pomembno. Vzemite na primer uporabo nekaterih ukrajinskih besed v ruščini. Ukrajinska beseda “denar” za Ruse postane skoraj nasprotno. V ruščini “grashy” zveni kot nekaj beračega neusmiljenega. Ali, na primer, “pesmi”. Za nas je to poezija, za Ruse pa so »pesmi« nevredne pozornosti grafomanstvo. Sploh ne govorim o “nezalezhnast”, “maidan”, “pridobil”, itd.
Nekaj podobnega se je zgodilo z izrazom Realpolitik selitev iz Nemčije v Združene države Amerike. Iz pozitivnega izraza je bilo ustvarjeno skoraj popolno nasprotje s pretežno negativno konotacijo. Za Američana Realpolitik – to je uporaba izključno umazanih metod, uporaba upravnih sredstev, ponarejanje in druge nadležnosti, samo za dosego njihovega političnega cilja. Temu bi verjetno pravimo Machiavellianizem, čeprav bi se sam Niccolò Machiavelli, če bi bil živ, prepiral z nami o razlagi svojih tez.
V tem kontekstu je greh, če ne omenjamo dinozavra ameriške politike Henryja Kissingerja (pravo ime – Heinz Alfred Kissinger), ki je bil najprej predsedniški svetovalec za zunanjo politiko, nato pa – ameriški državni sekretar pod predsednikoma Richardom Nixonom in Geraldom Fordom. Zakaj on? Prvič, ker je pred kratkim ta aksakaly med svetovnimi govorci dopolnila 100 let. Spodobna, v vsakem primeru častna starost. Drugič, ker velja za očeta tega “amerikaniziranega” Realpolitik. In tretjič, v zadnjih nekaj dneh je Kissinger govoril v različnih intervjujih, forumih in avtoritativnih konferencah, kjer je še vedno aktivno povabljen, veliko stvari o Ukrajini. Veliko je nasprotovanj, tudi v smislu, da si je začel nasprotovati pred letom dni, še bolj pa devetletno. Vsaj v zadevah geopolitične taktike.
Nekdo me bo obtožil: zakaj bi bil sploh pozoren na izjave te “stare norosti”? Ja, če le zato, ker mnogi najboljši svetovni politiki še vedno poslušajo njegove izjave. In ne bi se mi mudilo strinjati z izjavo o “norosti”, glede na to, kako jasno in dosledno ta dedek še vedno oblikuje svoje misli. Demenija tukaj ni opaziti.
Še ena stvar, koliko je vreden avtoritativni nasvet Henryja Kissingerja? Vrnimo se v najnovejšo zgodovino. Na primer, politika ugodja Ljudske republike Kitajske, ki jo je v začetku 70. let »pregnal« on, je zdaj povzročila glavni geopolitični problem Washingtona – soočenje s Pekingom. Kissinger je nato voditeljem Bele hiše zagotovil, da bo obujanje dobrih odnosov s Kitajsko pomembno pomagalo Ameriki pri soočenju s Sovjetsko zvezo. Zdaj že vemo, da ne samo, da ni pomagalo, ampak je problem bistveno še poslabšal.
Na predlog Kissingerja so združene države napačno izračunale. Na primer, bombardiranje Kambodže med bojem proti vietnamskih upornikov je sčasoma pripeljalo do dejstva, da je Rdeči Kmer prišel na oblast v državi. Uprizorili so hud teror, ki je iztrebl milijone sonatov.
Nič boljše ni bila njegova odločitev, da umakne ameriški kontingent iz Vietnama. Navsezadnje je obstajala resnična priložnost, da ponovimo korejski precedens, kjer bi uspešni, demokratični Južni Vietnam nasprotoval totalitarnemu, socialističnemu Severnemu VietnamuVietnam. Vendar se je Saignon predal in to ni samo pokopalo “vietnamskega upanja”, ampak je tudi poslabšalo splošno stanje v regiji.
In potem je bilo v Južni Ameriki kup kissingerskih projektov, zaradi katerih številne države na celini sovražijo ZDA.
Spomnimo se, kaj je najstarejši geopolitičen na svetu rekel o Ukrajini. Na primer, leta 2014 v intervjuju za revijo Spiegel, ko je komentiral razmere s priklopom Krima s strani Rusije, je dejal: “Krim je simptom, ne vzrok. Poleg tega je Krim poseben primer. Ukrajina je že dolgo del Rusije. Ne morete sprejeti načela, da lahko vsaka država preprosto spremeni meje in zaseda pokrajino druge države. Če pa bi bil Zahod iskren do sebe, bi moral priznati, da so bile tudi na njegovi strani napake. Priseženost Krima je bila korak k globalnemu zaobilju. To ni bil Hitlerjev napad na Češkoslovaško…”
Nadalje Kissinger, ki pojasnjuje svoje mnenje, opozarja, da je Krim precej rusko ozemlje, sama Ukrajina pa je že dolgo del Rusije, zdaj pa ostaja v “sferi interesov Kremlja”. Zato ukrajine v nobenem primeru ne bi smeli odvesti v Nato, tudi za izvedbo takšnih pogovorov, ker zaradi teh kremlja postanejo živčni. In kar je najpomembnejše: Zahod nujno potrebuje Rusijo za izgradnjo stabilnega sistema svetovne varnosti. “Ne smemo pozabiti, da je Rusija pomemben del mednarodnega sistema in zato koristna pri reševanju vseh vrst drugih kriz, na primer v sporazumu o jedrskem orožju z Iranom ali o Siriji. To bi moralo imeti prednost pred taktičnim zaostrjem v določenem primeru,” Kissingerjeve besede so glavni primer Realpolitik v lastni razlagi.
Po popolni invaziji Rusije na Ukrajino je Kissinger nekoliko prilagodil svoje teze. Ne vztraja več pri tem, da rusija potrebuje globalno varnostno arhitekturo. Vendar pa še vedno poziva k spoštovanju interesnih sfer Rusije in celo teritorialne koncesije zanje na račun Ukrajine.
“Pogajanja[med Rusijo in Ukrajino]začeti v naslednjih dveh mesecih, preden bodo ustvarili pretrese in napetosti, ki jih ne bo lahko premagati. V idealnem primeru bi morala biti ločnica vrnitev v prejšnje stanje. Nadaljevanje vojne po tem ne bo za svobodo Ukrajine, ampak bo nova vojna proti Sami Rusiji”, – navaja besede britanskega časnika Kissinger Telegraf.
Poleg tega aksakal geopolitika celo preuči možnost, da bi novookupana ozemlja zapustila Rusiji. Pod določenimi pogoji. “Če pred vojnega pasu delitve med Ukrajino in Rusijo ni mogoče doseči z vojno ali pogajanji, potem je mogoče preučiti načelo samoodločenosti. Referendume o samoodločitvi pod mednarodnim nadzorom je mogoče uporabiti za ločljiva ozemlja, ki so skozi stoletja večkrat menjala roke,” piše v svojem članku za revijo Gledalec z naslovom Kako se izogniti novi svetovni vojni.
Ti predlogi so precej čudni in nezaslišani za Ukrajince. Zakaj bi bilo treba na naših mednarodno priznanih ozemljih odvesti še nekaj referendumov? Navsezadnje smo jim bili priča že lani v delih regije Luhansk, Donetsk, Zaporizhzhia in Kherson ter leta 2014 na Krimu. In vemo ceno takšnih “plebiscita”.
Vendar pa so bile te izjave Kissingerja zaslišane lani. Letos je svoje tete že popravil na Ukrajini. Čudno, kot se zdi, je zdaj za pristop Ukrajine k Natu. Vendar pa na precej čuden način vidi odpravo tega članstva. “Zdaj, ko med Natom in Rusijo ni več nevtralnih območij, je bolje, da Zahod sprejme Ukrajino v Nato. To zagotavlja, da konfliktov, ki se lahko ponovno pojavijo po koncu vojne ali kot posledica mirovnega sporazuma, ni mogoče rešiti z enostranskimi napadi Rusije ali Ukrajine,” je Kissinger pojasnil svoje mnenje v intervjuju za nemški časnik Die Zeit.
Z nekaj pojasnili je Kissinger to idejo ponovil v maju za objavo Ekonomist: Prvič, Rusija ni več tradicionalna grožnja, kot je bila nekoč. Zato je treba izzive Rusije videti v drugačnem kontekstu. In drugič, Ukrajino smo zdaj oborožili do te točke, da bo to najboljša oborožena država in bo še vedno imela najmanj strateško izkušeno vodstvo v Evropi. Če se vojna konča tako, kot se bo verjetno končala, ko Rusija izgubi veliko svojih dobičkov, vendar ohrani Sevastopol, lahko dobimo nezadovoljno Rusijo, pa tudi nezadovoljno Ukrajino – z drugimi besedami, ravnovesje nezadovoljstva. Zato je za varnost Evrope Ukrajini bolje, da je v Natu, kjer ne bo mogla sprejemati nacionalnih odločitev o teritorialnih zahtevah.”
To pomeni, da je treba Ukrajino sprejeti v Nato, tako da bo, ooboroženi zahod do zob, ni odločil, da gredo še dlje za osvoboditev Krima. No, vsaj nekdanji državni sekretar se ne sprašuje več, ali Ukrajina pripada njenemu tako imenovanem “celinskemu”. Ali pa še vedno stave? Kako si razlagati njegov stavek, ki je bil izgovoren na srečanju Gospodarskega kluba New Yorka: “Ne smemo pozabiti, da je Ukrajino v obliki, v kateri je bila del Sovjetske zveze, v veliki meri ustvaril Stalin, ki je vključeval veliko ozemelj z rusko govorečega prebivalstva.”
No, kaj je? Putin je Ukrajince obtožil, da je Lenin ustvaril njihovo državo, zdaj pa Kissinger tvega Stalina. In Elon Musk je ne tako dolgo nazaj poskušal prakticirati etnoistorijo ukrajinskih dežel. Od kod prihajajo vse te amaterske teze in za koga so oblikovane?
V tem kontekstu bom citiral še posebej za Kissingerja iz romana ruskega nobelovca Mikhaila Sholokhova “Dvignjena deviška tla”. Roman, bodimo iskreni, je tako-tako, ampak citat je lep, in kar je najpomembnejše – res, saj je malo verjetno, da je Sholokhov mogoče sumiti ukrainofilizm.
Torej, eden glavnih likov “Deviška tla dvignjene” Makar Nagulnov govori o svojem nekdanjem kolegu Titu Borodinu, ki spominja na čase državljanske vojne:
“V dvajsetem letu sva bila na zatrtju upora v enem od volostov donjeckskega okrožja. Dve eskadrili in CHON [частини особливого призначення, організовані для боротьби з повстанцями] Napadli so ga. Mnogi za naseljem so bili sesekljani grbi. Teta je ponoči prišla v stanovanje in prinesla trope v hišo. Ljuskal jih je in na tla izlil osem odrezanih nog. “Si zaslenjena, taka je tvoja?! Prijatelj mu pove. “Ven s tem!” In teta mu reče: “Ne bodo se več uprli, b…! In štirje pari škornjev mi bodo prišli prav. Nataknem si vso družino.”
Tukaj je vse, kar morate vedeti o prebivalstvu donjeck regije. Ne kozačka Zaporizhzhia in ne kmetijske Kherson regije, ampak Donetsk regija, o kateri je zdaj toliko sporov. Henchmeni sovjetske Rusije so neusmiljeni iztrebljali ukrajinsko prebivalstvo – »khokhliv« – »da se tudi takrat, leta 1920, desetletja pred holodomorja ne bi uprli«.
In zdaj o Krimu. Spomnimo se, kakšen je bil pravi mednarodni status polotoka pred popolno invazijo. Tako so svetovni voditelji uradno izjavili, da je “Krim Ukrajina”, de facto pa so odstopili od teze, da “Krim ni sendvič”. Šele zdaj je vsem postalo jasno, da “krimska žrtev”, navsezadnje, kot vsaka ozemeljska koncesija Rusiji, ne ustavi nadaljnje agresije, kot trdi Kissinger, ampak spodbuja. Andreas Umland, pomemben nemški politični znanstvenik in strokovnjak za ruska vprašanja, jasno navaja to: “Obstajajo drugi razlogi, zakaj ruskih prilog iz let 2014 in 2022 ni mogoče zlahka ločiti v hipotetičnih pogajanjih. Gospodarska, socialna in politična stabilnost črnomorskega polotoka je tesno povezana z ruskim nadzorom nad ozemlji, ki so bila priloga prejšnje septembra. Geografska in gospodarska povezava med Krimom in jugovzhodno Ukrajino je bila glavni razlog za popolno invazijo Moskve leta 2022.” Dokler bo Krim v rokah Rusije, si bo prizadeval zgraditi “kopensko koridorje” do polotoka, zagotavlja Umland.
Smešno je, da pri vprašanju sposobnosti Ukrajine, da ponovno zaobjame zasedena ozemlja, Kissingerju nasprotuje najbolj vneti ruski “sokol”, vodja PMC “Wagner” Jevgenij Prigožin. V nedavnem intervjuju je ta vojni zločinec opisal svojo vizijo konca rusko-ukrajinske vojne: “Obstajajo optimistični in pesimistični scenariji. Ne verjamem veliko v prvi. Evropa in Amerika se bosta naveličale ukrajinskega konflikta. Kitajska bo pripeljala vse za pogajalsko mizo. Strinjali se bomo, da je vse, kar smo že zgrabili, naše, in vse, kar nismo zgrabili, ni naše. Ta scenarij ni mogoče. Pesimistični scenarij: Ukrajincem so dane rakete, pripravljajo čete, seveda bodo nadaljevali ofenzivo, poskušali bodo protinapad. Morda bo protiodziv nekje uspešen, do leta 2014 bodo obnovili meje in to se lahko zlahka zgodi.«.
Čudno se sliši, v tej točki se strinjamo s Prigoginom, ne s Kissingerjem.
