Pred gruzijskim parlamentom počasi gori zastava Evropske unije. Malo dlje so pregrade, ki so jih namestile policijske specialne enote – prepozno, saj se na stenah stavbe vidijo protivladna, protirusska in prozahodna slogana. Prah iz protestov se počasi ustali, vendar se zdi, da se somrak prozahodne poti Gruzije nadaljuje.
Da bi pojasnili vzrok za to nasprotovanje, je koristno preučiti dinamiko sprememb v zadnjem desetletju. V začetku oktobra 2012 je gruzijska koalicija Dream (GM) pravkar zmagala na parlamentarnih volitvah. Presenečenje ni bilo le med politiki Združenega narodnega gibanja (UNM), ki so podprli predsednika Mikheila Saakašvilija (čeprav je bila utrujenost njihove vladavine očitno otipljiva), ampak tudi znotraj zmagovalne koalicije. Svet opazuje, ali je Gruzija pripravljena na miren in pregleden prenos oblasti. In ni nobenih pokazateljev, da bo to gladek prehod.
Čiščenje državnih struktur ter boj proti korupciji in netrpežnosti sta pripeljala do ustanovitve nove upravne elite, politično popolnoma odvisne od Sakašvilija. Odkar je leta 2004 prišel na oblast kot posledica rose revolucije, je UNM zgradil sistem, ki temelji na osebni odvisnosti od predsednika in njegovih imenovanih. Koncentracija moči v hierarhični strukturi je pomenila, da so tisti, ki niso bili povsem nekritični glede sakašvilijevih odločitev, izgubili možnost donosne prisotnosti v poslu in politiki. Odpor proti tej praksi je bil spodbuda za krvavo zatrte proteste v 2007, 2009 in 2011. Poziv teh socialnih protestnih gibanj je pomagal utrditi gruzijsko opozicijo okoli enega samega cilja: odstranitev Sakašvilija z oblasti.
Osrednja osebnost v tem procesu je bila Bidzina Ivanishvili, gruzijski poslovnež, ki se je obotavio v poznih 80. in začetku 90. let v Rusiji. Več let je tesno sodeloval s Sakašvilijem in financiral svoje projekte, sčasoma pa je postal njegov nemogoč antagonist. Ivanishviliju je uspelo osvojiti tudi prozahodne politike, ki so še vedno blizu UNM in Sakašvilija, kot sta vodja republikanske stranke David Usupashvili in voditelj svobodnih demokratov Irakli Alasania. Odgovorni so za uspešno usklajevanje prenosa oblasti. Ni znakov, da bi Gruzija – model postsovjetske preobrazbe, svetla točka na temnem zemljevidu azijskega avtoritarizma – lahko odstopila od prozahodnega tečaja, ki ga je opravila pred osmimi leti.
V nasprotju s konvencionalno zahodno pripovedjo o preglednosti in revolucionarnih spremembah se Saakašvili in Združeno nacionalno gibanje pritožita k tradicionalnim mehanizmom in standardom gruzijskega upravljanja, ki so prisotni tukaj v sovjetskem, imperialnem in predkolonialnem času. V nasprotju so z razglašenimi slogani in temeljijo na sistemu, ki temelji na pokroviteljskih, neformalnih povezavah in izkoriščanju tehnologij električne energije ter vodi v antagonizem in polarizacijo.
Konsolidacija in podoba sovražnika
UNM postane parlamentarna opozicija, a glavni nasprotnik gruzijskih sanj, simbol revolucije vrtnic in brutalnega poraza Saakašvilija v vojni avgusta 2008, ostaja predsednik. Ivanishvili, zdaj premier, je od vsega začetka neusklično zahteval odstop. Boj se dogaja že več kot leto dni, zaradi gruzijske države pa ni dvoma o sožitju raison d’etat. Vendar pa gre za osebno zadevo, ne pa za pogled na svet – ivanišvili je od začetka svoje vladanja poudaril, da sta vstop v EU in Nato tudi njegove zunanjepolitične prednostne naloge. Namesto tega meni, da je zagotavljanje stabilnosti v regiji in varovalo pred morebitnim novim oboroženim spopadom normalizacija odnosov z Rusijo.
Konec oktobra 2013 je Giorgi Margvelashvili s podporo vladajoče koalicije zmagal na predsedniških volitvah v prvem krogu, pred Davidom Bakradzejem iz UNM. Zahod prek organizacij za opazovanje volitev, kot je OVSE, izraža svoje soglasje – to je zgodovinski dan za Gruzijo, ki je triumm demokracije. Tožilstvo Saakašvilija obtožuje zlorabe oblasti, zlasti v zvezi s protesti leta 2007. Sam meni, da je to politično motivirano preganjanje. Kmalu nekdanji predsednik postane politični odpadnik, ki ga v Gruziji preganjajo s pismi nalogov za pridržanje.
Po zmagi Ivanishvili izjavlja, da je opravil svoje delo – sakašvilija je odstranil z oblasti. 20. novembra odstopi s položaja predsednika vlade in odstopi iz vseh javnih uradov in formalno postane navaden državljan. Vendar pa zapušča svojega najbolj zvestega vojaka Iraklija Garibashvilija kot predsednika vlade, ki vpliva tudi na druga pomembna mesta.
Saakashvili ne bo fizično preživelv Gruziji (zbeži v Evropo preko Turčije, kjer začne javno sporočene kampanje v podporo svojemu vzroku). Njegova senca pa visi nad gruzijsko politiko. Navsezadnje je bil obraz revolucije, stal je z vrtnicami v parlamentu, bil je tisti, ki je bil prijatelj z zahodnimi voditelji, v času, ko je Gruzija postala žarek demokracije na postsovjetski zemljevid, je bil tisti, ki je oteževal odnose z Rusijo, ki je iskal reintegracijo Abhazije in Južne Osetije.
Koalicijski voditelji ne morejo sprejeti, da se diskreditovalni nekdanji predsednik obravnava kot partner na Zahodu in pozorno spremlja kot morebitno grožnjo prehodnem procesu. Zato počnejo vse, kar je mogoče, da bi popolnoma izbrisali Saakašvilijeve zasluge in prisotnost iz javnega prostora. Njegove dosežke – kot so reforma varnostnih sil, praktično izkoreninjenje korupcije iz javnega življenja, zaostritev meja ali razvoj infrastrukture – politiki v vladajoči stranki in poslušni mediji redno devalvirajo. Toda Ivanishvili in njegovi imenovani hitro ugotovijo, da lahko Saakašvili, celo odsoten, postane izjemno uporaben kot simbol najhujšega. Konsolidacija lastnega volilnega tela na podlagi pritožbe na figuro sovražnika, oblikovanje pričakovanih odnosov s politiko strahu pred vračanje utelešenega zla so navsezadnje eden najbolj atavističnih mehanizmov politike. Saakašvilijevo karto igra predvsem predsednik vlade Garibashvili, ki je prav tako odgovoren za oblikovanje težkega volilnega tela med tistimi, ki so izbrali GS kot edino alternativo UNM.
Krize in prekinitve
Prva večja kriza v koaliciji se je zgodila novembra 2014, ko se je zdelo, da je vse v redu – aprila je Gruzija podpisala pridružitveni sporazum z EU. Priljubljeni obrambni minister in vodja svobodnih demokratov Irakli Alasania po aretaciji šestih uradnikov svojega ministrstva, obtoženih poneverbe javnih sredstev, izgubi položaj. Alasania to vidi kot napad na evroatlantsko varnostno strategijo in umika svojo skupino iz koalicije. Kot nekdanji diplomat s stiki na Zahodu je idealno, da simbolizira prvi večji šok za vero v namere GM, da bo leta 2004 opravil gruzijski tečaj.
Ivanishvilijev odziv je bil hiter – soočen in debelokožen Garibashvili odstopi in ga nadomešča nekdanji podpredsednik vlade in zunanji minister ter nekdanji minister za gospodarstvo, občutljivi in diplomatski Giorgi Kvirikashvili. Poudarja zahodna prizadevanja; Kot finančnik si prizadeva tudi za gospodarsko povezovanje s privabljanjem tujih naložb. Strategija deluje – zaupanje Zahoda v GS se vrača.
Bliža se volilna kampanja 2016, z njo pa tudi novi spopadi znotraj koalicije. To ni presenetljivo, glede na to, da ga sestavljajo svobodni tržni demokrati, nacionalisti, “sirote” Eduarda Shevardnadzeja in celo postkomunistične nomenklature. Vsemožna stranka sekretarka Kakha Kaladze pravi, da je razpad neizbežen. Težava je v tem, da se iz tega umikajo republikanci Davida Usupashvilija, najbolj liberalno in prozahodno krilo koalicije. To na koncu ni pomembno, saj je opozicija šibka, razdeljena, primanjkuje voditeljev in predvsem idej za volilne obljube in politični program. Zato so tudi volitve prav tako neizogibne – GS zmaga s široko maržo, s tem pa dobi 115 od 150 sedežev v parlamentu. Polna moč postane realnost in mogoče je začeti z dobro staro navado koncentracije upravnih virov in utrjevanja neformalnih omrežij povezav.
Skupna moč
Druga kadenost nam je omogočila, da smo začeli povsem odprto igro. Postopoma se oblikuje povsem nova elita, povsem odvisna od Ivanishvilija, ki poleg Garibashvilija in Kaladzeja vključuje takšne osebnosti, kot sta Irakli Kobakhidze in Vakhtang Gomerauli. Prvi je profesor prava, drugi ivanishvilijev nekdanji osebni telesni stražar. Obstaja klientelističen sistem moči, ki temelji na patronažnih odnosih, v katerem goste mreže političnih in poslovnih povezav vedno končajo vodilo do Ivanishvilija, ki kot demiurge vleče strune v svojem lutkovnem teaterju.
Do sredine drugega mandata je še vedno obstajal pojav spodobnosti – Kvirikašvili je bil nadomeščen z brezbarvnostjo in težko prepoznaven Mamuka Bakhtadze. Vendar to ni bilo pomembno v ozadju Ivanishvilijevega sklepa o vrnitvi v politiko – aprila 2018 je bil izvoljen za predsednika stranke, da bi, kot je trdil, ohranjal enotnost koalicije. Bližale so se predsedniške volitve, GS pa si ni mogel več privoščiti preveč avtonomne osebnosti na vrhu, kaj šele zmage opozicije. Kandidat vladajoče stranke slednjega je diplomat Salome Zourabishvili, minister za zunanje zadeve pod Saakašvilijem (ki se mu je pridružil leta 2005 – ed.). Njena največja prednost v smislu GS je odsotnost političnega ozadja, izraznosti in lastnega mnenja. Ivanishvili je napačno izračunan – Gruzijci ne sprejemajo več vse, kar jim nudijo oblasti, opozicijski kandidat Grigol Vashadze pa ima prave možnosti za zmago. V strahu pred porazom Zurabishvilija, pred drugim krogom, fundacija Kartu, ki pripada Ivanishviliju, obljublja vračanje dolgov 600.000 državljanov – ali je mogoče bolje opredeliti pojav podkupovanja volivk?
V začetku junija 2019 so izbile množične proteste, tokrat zaradi obiska ruskega poslancev Sergeja Gavrilova v gruzijskem parlamentu, ki si je dovolil sedeti na predsedniku parlamenta. To bi se zdelo trifle, vendar v državi, prežeti s tako globokim postkolonialnim sindromom, je privedlo do spominov na položaj cesarskega in sovjetskega zasužnjenja. Protesti so bili močno zatrti, vendar sovražnik družbe ni bil Ivanishvili, ampak minister za notranje zadeve Giorgi Gacharia.
Vendar pa ne za vse – nekateri Gruzijci so ga smatrali za žilavega političnega voditelja, šerifa, ki se ne boji sprejemati težkih, nasprotovanjskih odločitev. To je predvsem vneti volilni odbor GM, ki v vsakem protestu vidi pobudo sovraženega UNM, saj tako vladni mediji predstavljajo problem. So pa tudi najbolj konservativnejši Gruzijci, za katerih je Zahod odgovoren za uničevanje tradicionalnih vrednot. Zato je bil za GM idealen kandidat za kampanjo in boj za naslednje volitve, zlasti v pogojih, ko politični konkurenci primanjkuje prostora za kompromis. S tem v mislih je bil tisti, ki je bakhtadija zamenjal za predsednika vlade, kar so mnogi protestniki vzeli kot klofuto po obrazu.
Gruzijci so vicheva narod, protesti niso le oblika izražanja odpora ali podpore, ampak tudi način preživljanja prostih časa, ki zagotavlja priložnosti za socialne interakcije. Demonstracije leta 2019 so imele drugo, veliko pomembnejšo razsežnost, razlikole so se od demonstracij iz leta 2007, 2009 ali 2011. Na sceno je vstopila nova generacija – tisočletja in “Zetas”. Protesti so bili večinoma mladi, isti mladi, ki so se leto prej na ulice odpeljali proti brutalnim policijskim racijam v nočnih klubih v Tbilisiju. Nato so se protesti mladih, ki zahtevajo reformo omejevalnih politik drog, stopnjeli v protivladne izgrede, med katerimi se je liberalna mladina spopadla z nacionalističnimi protizaščiterji.
To so ljudje, ki so bili civilno oblikovani po revoluciji vrtnic, za kar ideja Zahoda ni več omejena na vprašanje proti ruskih in antisovjetskih, obljub o boljši kakovosti življenja in boljših cestah. Ta generacija, odprta za drugost, slerantno, sekularno, pluralistično, brez kompleksov, izobražena na Zahodu in razumeva njene vrednote. Skratka, radikalno se razlikuje od namišljenega tipa idealnega gruzijnega državljana, ki ga je ustvarila ortodoksna cerkev: tradicionalist, konservativec, ki zahod vidi kot vir moralnega upada.
Izkazalo se je torej, da ne le gruzijska politika ni polarizirana, temveč tudi družba, obtičala med nasprotljivimi etičnimi ukazi. Kdo, če ne pr. ljudstvo gruzijskih sanj, ni mogel pomagati, da ne bi izkoristil tega antagonizma, ki je kalil in razvijal vse bolj jasno? GS je ustvarila sistem lutkovnih strank/organizacij, radikalno na desno, ki je v javnem prostoru odkrito spregovoril proti evroatlantskemu povezovanju in podprl pro-ruski strateški tečaj. Nekatere od njih so odkrito povezane z oblastmi, kot so stranka Moč naroda, druge, kot sta s farni desni gruzijski marec in gruzijska ideja. Formalno so neodvisni, vendar njihova pripoved prilega tistim na oblasti. Z uporabo tega in prej razvitih mehanizmov je GM v izjemnih okoliščinah pandemije COVID-19 dosegel še eno zmago – oktobra 2020.
To niso bile povsem pregledne volitve – administrativna sredstva so bila uporabljena v skrajnosti, ustrahovanje in izsiljevanje volivcev so bili norma, delo volilnih institucij in predvsem posebne službe so bile nesmiselne. Čeprav je gruzijska opozicija izpodbijala volilne rezultate, si Zahod ni mogel privoščiti, da bi izgubil edino pravo oporo na Kavkazu. Ocena misije OVSE za opazovanje volitev je glavni primer. A kje so vrednote, ko gre za geopolitijo?
Poglobitev avtoritarizma in vojne v Ukrajini
Signal, ki ga je zahod poslal leta 2020, je ivanišvilija navdihnil za poglobitev avtoritarnih nagnjenj in uveljavljanje diktatorske moči s hrbtnega sedeža. Trend je bil tako jasen, da je celo premier Gakharia obrnil hrbet Ivanišviliju in trdil, da se ne strinja z netatizem in politično korupcijo. Skupaj z njim je več poslancev zapustilo Gruzijske sanje, ki so oslabile parlamentarno večino, a okrepile enotnost jedra stranke. Zvesti vojak Garibashvili se je vrnil na mesto. leta 2021 je bila posledica pandemije intenzivne gospodarske krize, zato jevse večje socialno nesojenje. Hkrati je zaprtost sistema postajala vse bolj očitna, predvsem zaradi povečanega nadzora nad sodstvom in mediji. In zgodilo se je nekaj še bolj nepredvidljivega: prepeljano na zadnji sedež avtomobila čez zeleno mejo v Gruzijo, se je Saakašvili vrnil in bil takoj zaprt.
Manever med vzhodom in zahodom je prenehal biti mogoč 24. februarja 2022. Agresija Rusije proti Ukrajini je zahtevala jasno opredelitev smeri lastne politike: ali naj bo na strani Ukrajine, ki je podprla Saakašvilija in mu omogočila politično preživetje ali na strani Rusije, kjer ima večina gruzijskih politikov, vključno z ivanišvilijem, donosne poslovne interese. Na povsem simbolični ravni – kot med glasovanjem z ZN – je Gruzija stala na strani Zahoda. Na pripovedni ravni, predvsem izjavah, namenjenih zahodni publiki, je poudarjena tudi prozahoden, protiruski tečaj.
Pomembno pa je, da so resnične politične odločitve skupine popolnoma nesoglasne z lastnim diskursom. Razen nesmiselnih gest ni prave podpore, na primer v obliki pridružitve sankcij, gruzijsko gospodarstvo pa ima veliko koristi od sodelovanja z Rusijo – ni naključje, da Gruzija doživlja gospodarsko rast. Garibashvili tako politiko imenuje pragmatično – to je menda edina možna pot za Gruzijo, miroljubni GS pa počne vse, da se kavkaška republika ne bi spremenila v drugo fronto v vojni Zahoda proti Rusiji. Pravzaprav je Ivanishvili zelo hitro spoznal, da bi mu ruska agresija v Ukrajini lahko prinesla prave politične in poslovne koristi. Rusi, ki prihajajo v Gruzijo, so večinoma mladi, podjetni, s finančnim in kulturnim kapitalom, zato je precej pragmatično privoliti v njihovo prisotnost v državi. In to je skupaj z možnostjo, da ostane transportno vozlišče v Rusijo iz Armenije in Irana, omogočilo Gruziji, da si opomore od propada pandemije.
Če Gruzija sredi prejšnjega leta ne dobi statusa kandidata za članstvo v EU skupaj z Ukrajino in Moldavijo, je Evropska komisija oblikovala dvanajst meril, ki jih mora Gruzija izpolnjevati za pridobitev tega statusa. Ta merila so v nasprotju z osnovnimi mehanizmi moči, ki jih uporablja GS, kot tudi z realnimi interesi. Navsezadnje se nanašajo na deoligarhizacijo in depolarizacijo politike, izboljšanje pravne države ali vprašanje svobode medijev in neodvisnosti sodstva. Jasno je, da je zahteva po deoligarhizaciji politike v nasprotju z interesi Ivanishvilija. A depolarizacija prav tako ne služi oblastem, saj je demonizacija in vsaj dehumanizacija nasprotnika tipično orodje politike na Kavkazu.
Politična narava Južnega Kavkaza je antagonistična. To pomeni, da se politika v bistvu razume kot prostor konflikta, brez možnosti agonističnega sožitja, kaj šele morebitnega sodelovanja za skupno dobro. Ta razlaga velja tudi za opozicijo. Zato si je težko predstavljati, da je mogoče zahteve EU po boju proti polarizaciji izenačiti, zlasti če zaprti Sakašvili ostane tak instrument v rokah Ivanishvilija.
Za zmago na naslednjih volitvah Ivanishvili potrebuje polarizacijo, ki jo je mogoče ohraniti le z antagonizmom v družbi – to je treba doseči z napadi na medije, vključno z aretacijo Nikija Gvaramiyja, direktorja opozicijske TV kanala Mtavari, in poskusi omejevanja priložnosti opozicijskih novinarjev in medijskih hiš, za katere bi tako kot nevladne organizacije moral veljati zakon o tujih agentih. Temu naj bi služil tudi napad na civilno družbo, katerega del je začasno blokiral zakon o tujih zastopnikih.
Mlade prozahodne protestnike je Ivanishvili potreboval kot negativno hrano za volivce, ki meni, da je GM edini garant miru. To je poglabljanje uporabe obstoječih političnih praks, potrebnih za ohranitev oblasti leta 2024. Predvsem pa gre za nadaljevanje počasnega umika z Zahoda, ki se je začelo že od samega začetka. Obenem Ivanishvili ve, da Evropa potrebuje Gruzijo zaradi strateškega položaja in tudi zato, ker bi bil njen odhod aksiološki in slikovni neuspeh. Zdi se, da grožnja popolnega obrata U proti Rusiji deluje.
Med hitrimi spremembami in dolgotrajno predložitev
Cikel kontinuitete in sprememb v gruzijski politiki se vseli na dokaj preprost mehanizem. Opozicija se konsolidira v nasprotju s koncentracijo moči, avtoritarnih nagnjenj in konsolidacijo klientelistnega modela odnosov. Oblasti krepijo svoj potek, ki le še dodatno polarizira politično sceno in radikalizira nasprotnike oblasti. Navsezadnje praviloma zaradi nasilnih uličnih protestov ali celo odprtega notranjega konflikta ali državljanske vojne pride do spremembe oblasti. Gruzijske sanje imajo še večjo legitimnost, ker so z volitvami pridobile oblast. Vendar pa je s svojo dejanji šla na pot soočenja, na kateri jeAnish so bili Saakashvili, Shevardnadze in Gamsakhurdia.
V okviru agresivne neo-imperialistične politike Ruske federacije imajo tokratne spremembe morda veliko bolj tragične posledice. Poleg zgodovine ponavljajočih se uličnih revolucij, ki so zganjale vlade in predsednike ter, ne nazadnje, junake na spomenikih in imenih ulic, so tudi obdobja popolnega zasužnjevanja tuje sile, nesorazmerno dolgo v primerjavi z osamosvojitvami, tudi pomemben del zgodovinskih izkušenj Gruzije. Lahko se vrnete daleč nazaj – do arabske vladavine v zgodnjem srednjem veku ali v sodobne čase, torej v Gruzijo, razdeljeno med Otomane in Safavide, ali do cesarske in nato sovjetske podrejenosti Moskvi. Prav v teh dolgih obdobjih so sklenjeni najbolj ponižujoči trenutki odvisnosti, nemoči, nasilja, vsiljene od zunaj, pa tudi sramotni primeri oportunizma, kolaboracioizma, kunktatorizma elite in uradnikov.
Strah pred vsemogočnim carjem, ki vlada neotolitarni državi, je pomemben, vendar so posledice izbiranja hibridne poti, polukrepov in utaj lahko tragične pri njihovih posledicah.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, Ukrajina – beži od izbor, Eastern Partnership after the Arab revolutions, In a crooked mirror, Prezira, Lukašenko u rata sa Putinom, Between Moskva i Kyiv, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluotok straha, Ukrajina je izmišljena na Vzhodu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali pa razpravljaj o zgodovini, minsk mrtvec
Izvirni naslov članka: Jak zbudować klientelistyczny autorytaryzm pod fasadą demokracji
