Litva je nedvomno ena od tistih držav, ki je od prvih dni obsežne invazije Rusije postala ena od voditeljev pri pomoči tako Ukrajini kot Ukrajincem. Govorimo o državni pomoči, velikih sredstvih in o velikem številu prostovoljskih skupin, ki nosijo vse, kar potrebujejo v Ukrajino.
Eno od takšnih skupin vodi Tsvaika Paukstaitis. Združuje podobnoumne ljudi in prinaša več milijonov evrov pomoči naši državi. Poleg tega prostovoljec veliko prizadeva za zagotovitev, da se njegovi sonadnjaki čim več naučijo o Ukrajini. Zbira pomoč, nato pa jo skupaj s podobnoumni ljudmi prinese v Ukrajino, nato pa pokaže našo državo svojim prijateljem. Prepričan je, da bodo na ta način bolje razumeli in da bo pomoč bolj usmerjena.
Tsvaika Paukstaitis je skupaj s kolegi obiskal Lviv, Karpate, Zhytomyr regijo, in tudi obiskal Irpin in Bucha, od koder so prinesli domov ne samo zgovorne fotografije, ampak tudi prošnje.
Med naslednjim obiskom prostovoljske skupine v Lvivu smo se s Tsvaiko Paukstaitis in njegovimi kolegi pogovarjali o tem, zakaj in kako nam pomagajo v vojni.
Prostovoljci potujejo v Karpate (naprej – Tsvaika Paukstaitis)
Prosim, povejte nam, ko ste začeli pomagati Ukrajini.
Takoj, ko se je začela popolna invazija, smo v prvih dneh začeli delati z begunci. Nato pa se je pretok beguncev zmanjšal, število ljudi, ki delajo z njimi, pa se je povečalo. Potem sem začel voziti avtomobile spredaj. In od takrat naša skupina prostovoljcev dela tako: zbiramo, kar potrebujemo, in jih odpeljemo v Ukrajino. Vendar se mi zdi, da je tudi za nas pomembno, da ne samo prevozimo pomoči, nenehno poskušamo videti nekaj v Ukrajini, komunicirati z Ukrajinci, vzeti ljudi, da jim pokažemo Ukrajino. Da ljudje ne bi mislili, da je tu samo vojna, obstaja samo žalost.
Naše države je treba spoznati ne le v vojnem času, ampak tudi v miru nekako držti skupaj. Navsezadnje si ljudje želijo pomagati, vendar jim je veliko lažje, da to storijo ne samo iz sočutja, ampak ko jih zanima Ukrajina, ko si predstavljajo, kaj je to.
Kakšen je bil zagon za vas, da tako aktivno sodelujete pri pomoči Ukrajini?
Razumem, za kakšno vojno gre. Pred vojno sem bil večkrat v Ukrajini na Maidanu, potem smo potovali s prijatelji. Poleg tega smo si v Litvi predstavljali, da lahko pride do vojne, pripravljali smo se tudi na to vojno. Toda Rusijo je omejilo dejstvo, da nam je uspelo vstopiti v Nato, sicer se je morda ta vojna takoj začela z nami in vami. Bil sem vojak in ko so te napadli, sem razumel, da je moja dolžnost, da sem tukaj in pomagam. Na fronto še ne morem, kot vojak (poznam pa veliko Litvancev, ki se borijo za Ukrajino). Za zdaj pomagam ljudem.
Na poti
Imamo skupne izkušnje z okupacijo, veliko smo prestali, da bi pridobili neodvisnost. Spomnimo se vsega. Dobro vemo, s kom imamo opravka, iz prve roke.
Povejte nam več o tem, kako je organiziran sam postopek pomoči, od kod prihajajo predvsem sredstva.
Običajno gre za donacije navadnih ljudi. Pomagajo nam tudi organizacije, kot so bolnišnice. Veliko ljudi želi nekaj narediti. V zgodnjih dneh je bilo v enem dnevu zelo enostavno sestati avtobus s pomočjo. Istočasno so bili trije ali štirje avtobusi. Zdaj je bolj zapleteno, ampak ideja še vedno deluje, ljudje ne pozabijo in poskušamo opomniti.
Ali so se zahteve s časom spremenile?
Ja, nenehno se spreminjajo. V zgodnjih dneh je bilo vse potrebno. Bil je čas za oklep, čelade, turnstiles. Zdaj je videti, da je dovolj preosnažkov. Pozimi so pripeljali generatorje. Vsi v Litvi so jih lovili, včasih jih je bilo težko dobiti. Zdaj prinašamo predvsem zdravila za vojsko.
V večini postsovjetskih držav v 90. Kako se je Litvi uspelo izogniti?
Zdi se mi, da smo se precej hitro pridružili Natu, Evropski uniji, postalo je varnost za nas. Pravkar sem imel čas.
VETERAN UPA Petro Yaremchuk in prostovoljec Alkas Haltarokas pojeta “Chervona Kalyna” v Mykulychynu
Ali je precej stroga jezikovna politika v vaši državi vplivala na te procese?
Vedno smo, tudi pod sovjetsko vladavino, razvijali litvanski jezik. Ni bilo popolne rusifikacije, to je res. Po januarski upori leta 1863 so bile litavske knjige prepovedane. In po tem so ljudje začeli premikati knjige čez mejo. Litvanski jezik so preučevali na skrivaj iz teh knjig. Vedno sva ga imela. Vendar je za naše sosede v Latviji težje, saj je veliko rusko govorečega prebivalstva.
Mimogrede, ali so sedanje “selitve” iz Rusije, ki množično gredo v Latvijo, in gredo k vam?
Še manj, tukaj jim ni ravno udobno.
Vem, da so včasih Evropejci pripravljeni žrtvovati begunce, vendar v resnici nočejo dati denarja za vojsko. Je kaj takega v Litvi?
Ne, videti je, da tega nimamo. Pripravljali smo se tudi na to vojno. Zahod težko verjame, da govorimo o teroristih, s njimi se je nemogoče pogajati. Tega niso videli, niso živeli z njim, niso naleteli, niso razumeli, kaj je to. In naši ljudje so umrli v tisočih v Sibiriji. Z Ukrajinci imamo skupno zgodovino, zato vse razumemo.
V Bucha
Ko komunicirate z ljudmi na potovanjih, kakšna je njihova reakcija?
Lahko komuniciramo večinoma z ljudmi, s ki jih prostovoljno sprejemamo, vendar očitno govorimo isti jezik.
Bili smo v Bucha in Irpin, pogovarjali smo se tudi z ljudmi tam. Pokazale so nam hiše, ki so gorele. Vsaj malo smo poskušali pomagati tem ljudem. Preneli so, kar so vprašali. To je tako majhna točka, vendar usmerjena. In to bomo storili do vaše zmage.
Foto: Matas Vaisnoras in iz arhiva Tsvaika Paukstaitis
