V zadnjem času se je znatno povečalo število ljudi, ki so bili v morebitnih pogajanjih med Ukrajino in državo agresorji pripravljeni delovati kot posredniki. Toda za lepimi besedami o mirni naselbini je laž. In mediacija je videti kot podpora odvetnika Kremlju.
Tema pogajanj z Moskvo je na dnevnem redu že od prvih dni obsežne invazije. Ki po 24. februarju 2022 niso ponudili svojih storitev “za dosego miru”. Če pa je sprva bilo o sosednjih državah, zdaj državah, ki so oddaljene več tisoč kilometrov, na drugih oddaljenih celinah, želijo postati posredniki.
Po izvolitvi za predsednika Brazilije se je Luiz Lula da Silva odločil, da se preizkusi kot mirovnik. Brazilski voditelj je takoj dejal, da je iskanje odgovornih za vojno v Ukrajini “jasna stvar”. Nujno je, da se vojna preprosto ustavi. “Ruski predsednik Vladimir Putin ne more zavleči ozemlja Ukrajine. Morda se bomo pogovorili o Krimu. Toda premisliti mora o tem, da je še najel… Zelensky tudi ne more vse… Svet potrebuje mir,” je dejal predsednik latinoameriške države. V Ukrajini so bile pobude Lule da Silve kritično ocenjene. Toda predsednik Brazilije še naprej vztrajno ponuja svoje storitve mediacije in ne misli obupati.
Tudi sredi maja je kitajski posebni predstavnik Li Hui obiskal Kijev. Podrobnosti njegovega obiska skoraj niso znane. Kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve je izdalo izjavo, da se je diplomat sestal z ukrajinskim predsednikom Volodymyr zelenskyjem in pojasnil stališče Kitajske o politični rešitvi “ukrajinske krize”. Uradna izjava kitajskega zunanjega ministrstva kaže zamegljene racionalizirane strukture, v katerih ni mesta za obsodbo ruske agresije. Vendar pa obstaja nabor skupnih stavkov in dobrih želja. “Ni panacee za reševanje krize, vse strani morajo začeti same s seboj, nabirati medsebojno zaupanje, ustvarjati pogoje za konec pogajanj o vojni in miru. Na podlagi dokumenta “Stališče Kitajske o politični rešitvi ukrajinske krize” je Kitajska pripravljena pomagati mednarodni skupnosti pri oblikovanju največjega skupnega imenovalca za reševanje ukrajinske krize in si sama prizadeva za ustavitev vojne, prekinitev ognja in čimprejšnjo vzpostavitev miru,” piše na uradni spletni strani kitajskega zunanjega ministrstva.
Še ena “mirovna pobuda” je prišla maja iz skrajne južne Afrike. Južnoafriški predsednik Ciril Ramafosa je nepričakovano napovedal “mirovno misijo” za konec vojne Rusije z Ukrajino. Prav tako je postalo znano, da delegacija voditeljev šestih afriških držav – Južne Afrike, Senegala, Egipta, Republike Kongo, Ugande in Zambije – načrtuje ločene pogovore s Putinom in Zelenskyjem. Natančne podrobnosti “afriškega mirovnega načrta” niso znane. Najverjetneje bo to vrsta predlogov, namenjenih rešitvi obraza Kremlja. Nima smisla upati na kaj več od afriških politikov, ki jih nenadoma zanima vojna v daljni Evropi. Afriške države so med obravnavo resolucij ZN večkrat stale na stran Rusije. Ali pa je prevzela nevtralno pozicijo. Navsezadnje južnoafriški predsednik Ciril Ramafosa doslej ni povedal nič o neupravičeni agresivni naravi vojne, ki jo je izstrelila Moskva. Dejal pa je, da “konflikt v Ukrajini negativno vpliva na življenje številnih Afričanov”.
Zdi se, da je izločen uradni cilj vseh večjih kandidatov za mediacijo plemenit: »začeti mirovni proces«. A zavestno ali nezavedno, taki neprinciplični, poudarjena nevtralna posrednika opravljajo funkcijo zagovarjanja agresorske države. Navsezadnje enačiti državo, ki je storila dejanje agresije s svojo žrtvijo. Z vidika voditeljev številnih držav V Aziji, Afriki in Latinski Ameriki rusko-ukrajinska vojna ni agresivna nepravična invazija suverene države, temveč navaden konflikt, ki ga je začela neznana oseba. Kot da ni bilo dolgih priprav na rusko invazijo. Kot da Putin februarja 2022 ni najavl začetka posebne operacije proti Ukrajini. Voditelji Kitajske, Brazilije in Južne Afrike ne opazijo ruskih dejanj genocida nad ukrajinskim narodom. Okupacija ukrajinskega suverenega ozemlja se ne upošteva. Načeloma ni zahtev po kaznoodločenosti države agresorke. In seveda nihče od “posrednikov” ne omenja potrebe po sodnem postopku z vojnimi zločinci in političnem vodstvu današnje Rusije.
Tolerantno in lažno imenujejo vojno nevtralno besedo “konflikt” in ponujajo svoje storitve mediacije, da bi jo končali, se Kitajska, Brazilija in Južna Afrika, skupaj s številnimi drugimi državami sveta, zdaj morajo vesti kot neuradni zastavniki agresorja. Putin bi rad živel v svetu, v katerem imajo tako nenačelne države vodilne vloge. V takem svetu je koncept resnice, pravice, odgovornosti za zločine nejasen in abstrakten. Agresor se lahko uspešno pretvarja, da je žrtev. Ali pa izjaviti: “Nisem jaz kriv, izzval me je slab Nato. Pravzaprav se branim.” In njegove besede bodo obravnavane z razumevanjem in spoštovanjem. Iskali bodo motive za takšno dejanje. Predlagam, da se morda splača upoštevati zahteve okupacijske države. Pusti ga vsaj del zasedenih ozemelj. Zadovoljujte njegove apetite na račun Ukrajine. Sicer pa je nekako nerodno pred Moskvo in Putinom. Ne moremo žaliti tako velike in celo jedrske energije, kot je Rusija. In vse to v imenu miru.
Ruski neformalni odvetniki v mednarodnem prostoru spodbujajo predlog, ki je koristen za agresorja in nazorno mamljiv. Nehajva se prepirati, nehajva streljati in se pogajajva. Glavna stvar je mir. Seveda ruske čete ostajajo na zasedenih ozemljih Ukrajine. Putinu je tak predlog kitajskih, afriških ali latinskoameriških tovarišev všeč. Vsaj leta se je mogoče pogajati, ne da bi umaknili čete. Kar zadeva Donbas, so brezplodna pogajanja trajala osem let. Srečanja o tako imenovani ukrajinski krizi ali konfliktu lahko organizirate tudi nekje v Riu de Janeiru, Pekingu ali Cape Townu. V tem času se lahko veliko zgodi. Kremlin si bo malo opomogel po vojaških porazih, se vzpostavil v zasedenih deželah, nato pa razmislil, kaj storiti.
Zelo verjetno je, da bodo, ko bo prišel čas za sodnje Rusiji za njene zločine, spet glasovi tistih, ki bodo rekli, da vse ni tako preprosto. Rusija je bila izzvana zaradi napada podmukanega Nata. Moramo slišati in razumeti Kremlin. Upoštevaj njegove interese in vplivne sfere. Kriminalci tretjega rajha so rekli nekaj podobnega, ko so upravičujeli svojo vojaško agresijo. Morda bodo med Putinovi neformalnimi zatekli celo sedanji voditelji Kitajske, Južne Afrike ali Brazilije, glede na njihovo nejasno nevtralno retoriko in trmasto odbojnost, da vojno imenujejo vojno.
Vojne takega tipa se ne rešujejo samo s pogajanji. Agresor bo pokazal resno pripravljenost na pogajanja le v primeru strtega poraza na bojišču, izgube zasedenih ozemelj ali večjih notranjih preostanekov. Posredniki, ki zdaj obsedeno ponujajo, da začnejo pogajanja z agresorjem, ne da bi ga preučevali ali ga klicali agresor, so nekakšni zastavniki hudiča.
