Glavna tema zadnjih dni v Rusiji je eksplozija v kavarni St. Petersburg Ulični bar s hrano št.. Eden izmed najbolj znanih skoraj vojne likov agresivne države, rojen makiivka, Maksym Fomin, znan v Telegramom kot “bojna ladja Vladlen Tatarsky”.
Takoj po eksploziji, ko je postalo znano za smrt pro kremljanega medijskega propagandista, so se pojavile različne različice, kdo stoji za to eksplozijo, ki so imele koristi od smrti priljubljene “vojne ladje” v šovinističnih ruskih krogih. Tako so ruski uradniki v trenutku izumili različico sodelovanja pri likvidaciji Tatarskega hkrati tako ukrajinskih posebnih služb kot ruske opozicijske fundacije za boj proti korupciji Alekseja Navalnyja. Ameriški inštitut za preučevanje vojne, ki redno opazuje dogodke tako v kinu operacij kot na območjih, ki mejijo na samo vojno, Opozorila je na to da se eksplozija pojavila u instituciji u čijoj je lasti ustanovitelj PMC “Wagner” Yevgeny Prigozhin – domnevno je likvidacija propagandista u ovoj instituciji “black mark” za odious biznismana, ki se poigrao s “rešiteljem domovine” i zadužio na lovočuve sam Putina…
Kdo je res organiziral ta svetli konec kratke kariere subjekta, ki je bil pred zasegom Donbasa banalni kriminalec in odslužil kazen v eni od popravnih ustanov v regiji, verjetno ne bo mogel vedeti. Vendar to pravzaprav ni tako pomembno. Pomembno je, kdo bo “končni upravičenec”, upravičenec te zgodbe. In s tem je situacija precej enostavnejša, saj se ušesa FSB, kot hrbtenica Putinove Rusije, precej odkrito držijo pred dimom eksplozije v Sankt Peterburgu.
Kremlju, vročem na petah, je uspelo uničevanje Tatarskega povezati z začetkom polne vojne – pravijo, da smo zaradi podobnih incidentov (kanček eksplozij v Donjecku uničili Givo, Motorolo, Zaharčenko, več kot pregledno), sprožili “posebno vojaško operacijo”. Toda to je, tako pravi, poteza na zunanji politični šahovnici, ki je prebivalstvo Ruske federacije verjetno ne bo opazilo – razen če Soloviev in Skabeeva temu ne data potrebnega poudarka. Obstaja pa še ena smer, v kateri posledice likvidacije Tatarskega morda ne bodo praktično, ampak povsem realno vplivale na absolutno večino državljanov agresorske države.
V družbenih omrežjih in glasnikih so Rusi, tako navadni, »navadni« kot aktivno šovinistični, začeli postavljati ista vprašanja – kaj se bo zgodilo naprej, kako zdaj živimo, kdo od nas je naslednji? Ta panika spominja na razpoloženje v ruski družbi v poznih 90-jih. Ravno takrat, ko je vladimir Putin prišel na predsedovanje.
16. avgusta je bil nekdanji sekretar Varnostnega sveta in direktor FSB Rusije imenovan za predsednika vlade Ruske federacije. Tedanjega predsednika Ruske federacije Borisa Jelcina, ki je v letu dni najavnil novega, tretjega predsednika vlade, so ga neposredno imenovali za njegovega naslednika. In že 31. avgusta se je v Moskvi, v nakupovalnem centru “Okhotny Ryad” zgodila eksplozija. To je bil nekakšen začetni strel s pištolo – ker se je nato začelo, kar se je na kratko in suho imenovalo “eksplozije stanovanjskih stavb v Rusiji septembra 1999”.
Buynaksk v Dagestanu. Guryanova ulica in Kashirskoye avtocesta v Moskvi. Volgodonsk v regiji Rostov. 307 ubitih, 1700 ranjenih. Potem je bil tu še Ryazan, kjer jih je pred tragedijo rešila le budnost lokalnih prebivalcev in tedanjega vodja FSB prisilila, da je neprepričljivo različico povedal, da so to le vaje. Mimogrede, se spomniš, kdo je bil vodja glavne ruske specialne službe? Nikolaj Patrušev. Ta, ki je sekretar Ruskega varnostnega sveta od leta 2008. Tisto, ki so jo šele v zadnjem letu zaznamovale fantastično nore izjave – tako o »grozodejstvi nacistične Ukrajine« kot o tem, da je »Rusija zda dvakrat rešila pred propadom«. Kako zdaj, ko sem slišal vse te patruševske izobčenke, so njegove besede o “usposabljanju FSB” dojemane v kleti Ryazan visoke stavbe?
Sodelovanje Zvezne varnostne službe Ruske federacije v teh eksplozijah bi se lahko še vedno govorilo na glas – vsaj v tujini. Leta 2001 je to izjavil zgodovinar Jurij Felshtinsky in nekdanji častnik FSB Alexander Litvinenko. Litvinenko je plačal za svojo “izdajo”, štiri leta kasneje so ga nekdanji kolegi zastrupili s polonijem. In za to “posebno operacijo” sta se skrivala Patrušev in Putin. Kot pri napadu na Ukrajino.
Bilo je leta 1999. Sam začetek vladavine Vladimirja Putina. Toda, kot je pokazala posljednja zgodovina Rusije, se načela in metode FSB in v resnici Ruske federacije kot celote sploh niso spremenila. In zdaj se besede enega od ideologov Putinove Rusije Vladislava Surkova dojemajo s frankovnim sarkazmom (prišel je do koncepta »Združena Rusija«, prav on je promoviral idejo »suverene demokracije«, ustvaril je tak pojav, kot so mladinska pro-Putinova gibanja, »nova Komsomol), ki jo je novinarka Olena Tregubova navedla v knjigi “Basni kremlja komodla”. Po navedbah avtorice najbolj sporne knjige Rusije iz leta 2003 (sama Tregubova je po eksploziji pred vrati njenega stanovanja kmalu zapustila domovino), ji je Surkov povedal, kako spoštuje kompleksne konstrukcije, preproste surove odločitve pa so primitivne, ki niso vredne tako velike države, kot je Rusija.
Od takrat sta minili dve desetletji – in kaj vidimo? In vidimo, da tandem FSB-Kremlin še vedno deluje v obliki primitivnih provokacij in krvavih “posebnih operacij”. In ko razmere presegajo te kgb sheme v svet prave politike… Putin, ki, kot pravijo njegovi oboževalci, “nadigral vse”, ni mogel premagati niti neizkušenega ukrajinskega predsednika Volodymyra Zelenskyja v “normandijski” obliki na diplomatski fronti, ki se je odločil, kot konec 90. let s Čečenijo, preprosto začeti vojno in jo po stari navadi imenuje operativni psevdonim. In tako vedno – bodisi ubiti ali kupiti. Ta miantropska struktura ni izumila ničesar novega, niti od leta 1999, ampak iz gostih 70-let, ko je Putin prišel v Odbor za državno varnost. In zdaj si ne bo izmislil.
Vendar pa obstaja ena temeljna razlika med hišnimi bombardiranji leta 1999 in sedanjo zgodovino. Potem je družba s pomočjo posebne operacije FSB vodila do ideje, da bi bilo bolje zamenjati svojo svobodo za varnost in udobje. In tudi, potem ko so se cene nafte začele hitro dvigati na začetku tega stoletja – za bogastvo in celo (za nekatere) bogastvo. Zato se je do določene točke takšen nepisani “socialni sporazum” med kremeljskimi oblastmi in ruskim ljudstvom za slednje celo zdel koristen. Zdaj je situacija popolnoma drugačna.
Kremlin nima več kaj ponuditi ljudem. Varnost – ker bo z vsakim naslednjim dnem nadaljevanje »posebne vojaške operacije« v Rusiji slabše in slabše. In mimogrede, ne bodo samo eksplozije. Rusi se bodo še vedno dušili na valu kriminala, ki so ga izzvali “veterani SVO”, še posebej tisti, ki so se po šestih mesecih službe v “Wagnerju” vrnili domov (takšni primeri pa so že zabeleženi v ruskem zaledju, a to je šele začetek). Rusi so že občutili, kaj je “delna mobilizacija” in kakšne žrtve se je izkazalo. In potem se bo samo še poslabšalo, saj bo pomanjkanje opreme in veščin poveljevanja kompenzirano z običajnim, Žukovskim (ali lahko že rečemo “Gerasimov”?) metodo – metanje sovražnika z živo maso.
Kremelj ne bo mogel ponuditi v zameno za še eno zaostritev vijaka in blaginje, saj sta Rusija na začetku ničle in Rusija leta 2023 povsem drugačne zgodbe. Sankcije, ne glede na to, koliko Putin zagotavlja v svojih govorih parlamentu, so že zadale uničujoč udarec ruskemu gospodarstvu. Kremelj je že prisiljen prihraniti na vsem, razen FSB in okupacijski kontingent. Nihče ne bo razmišljal o žepih navadnih Rusov v tej situaciji. Niti ne bo mislil, ker so ti navadni Rusi zgrešili eno vrstico, zapisano v njihovi »socialni pogodbi« z oblastmi iz leta 1999. In v tej vrstici je bilo rečeno – “V vseh zgoraj navedenih pogojih ima pogojno demokratična država vse možnosti, da se spremeni v avtoritarno in v prihodnosti – v totalitarno.” In v totalitarni državi, kot se dobro spomnimo iz naše sovjetske preteklosti, so ljudje samo potrošni čas. Tudi če so ti ljudje priljubljene “bojne ladje”.
V zgodnjem delu skrivnostnega ruskega pisatelja Viktorja Pelevina, iz katerega je najbolj znan roman »Generacija P« donbasskega kriminalca Fomina vzel patetični psevdonim, je še eno priljubljeno delo – »Čapajev in praznina«. Zdaj se celotna ruska družba sooča s tako praznino. Pred četrt stoletja je svojo svobodo predala z lastnimi rokami, saj je že nekaj časa prejela iluzijo stabilnosti in blaginje. Zdaj ga nihče ne bo nič vprašal. In kmalu bo imel povprečni Rus samo eno izbiro – umreti v vojni v Ukrajini (Kazahstan? Gruzija? Azerbajdžan?) ali gniti v novem gulagu. Ker KGB, kot kaže zgodovina, ne iznaša ničesar novega. Zakaj ne bi oživeli legendarnih kampov Kolyma?
