Za zmago v vojni, morate imeti ne samo tehnološko ali kvantitativno superiornost nad sovražnikom. Pot do zmage se začne z znanjem. Poznavanje vašega sovražnika in objektivna ocena vase. Takšne informacije niso vedno optimistične. Brez nje pa je skoraj nemogoče dobiti vojno.
Kdor se lahko postavi na mesto sovražnika, razume njegove prave motive, strategijo in načrte, bistveno poveča svoje možnosti za uspeh. Zato se poskusimo postavit na mesto sovražnika, da bi razumeli, kaj Moskva upa, stave na dolgo vojno. In ali se lahko njeni upi uresničili.
Trenutni trenutek
V začetku petnajstega meseca se je v celotno rusko-ukrajinsko vojno vstopilo v fazo dolgotrajnega soočenja s težnjo po medsebojnem izčrpavanju obeh strani. Agresor na začetku invazije ni dosegel svojih obsežnih ciljev. Ruski blitzkrieg ni uspel v prvih mesecih velike vojne. Okupatorji so bili prisiljeni zapustiti pomemben del prej zasedenih ozemelj. Nadaljnji protiodzivni ukrepi ruskih sil niso bili operativno uspešni. Za ceno težkih izgub v delovni sili in opremi je sovražniku več mesecev uspelo zajeti le majhna ozemlja v Donbasu, vendar nikoli ni dosegel mejne črte donjeckske regije.
Po drugi strani pa se ukrajinska protioffenziva, ki je potekala jeseni, in privedla do osvoboditve dela regije Karkiv in Kherson, pozimi ni razvijala naprej. Slabe vremenske razmere in pomanjkanje žaljivega orožja oboroženim silam Ukrajine niso omogočile nadaljnje osvoboditve ukrajinskih ozemelj. Soočenje na fronti je vse bolj podobno izčrpajočim krvavim bitkam prve svetovne vojne brez dostopa do operativnega prostora.
Očitno je, da bo spomladi in poleti ukrajinska vojska poskušala izvajati vrsto ofenzivnih operacij, katerih izid bo imel očiten vpliv na nadaljnji potek vojne. Kako uspešni bodo, bo čas povedal. Obenem pa tudi zdaj, morda z inercijo, sovražnik ne opusti poskusov ofenzivnih sovražnosti v Donbasu, pri tem pa ne prizanese absolutno nobenih človeških virov. Prav tako aktivno krepi obrambne črte na drugih zasedenih ozemljih.
Signali, ki prihajajo iz Rusije, kažejo, da je Kremlj zdaj zainteresiran za zamrznitev vojne, da bi zbrali sile in nato nadaljevali agresijo na Ukrajino z že zasedenih ozemelj. Vendar pa ni mogoče trditi, da je Rusija popolnoma izgubila potencial za dolgotrajne sovražnosti. Kremelj se očitno boji ofenzive oboroženih sil Ukrajine. Upajo pa, da ga bodo obdržale.
Vidik zunanje politike
Stave na dolgo vojno, Moskvo vodi ta logika. Kremlin je še vedno prepričan, da čas dela zanj. Dolga dolgotrajna vojna je polje z mnogimi neznanimi dogodki, ki se lahko odpeljejo v svet. Agresor pričakuje, da bo večina teh dogodkov zanj koristna. Kaj je osnova te logike?
Ukrajino v boju proti sovražniku podpira zahodni svet. Toda Zahod je zbirka različnih držav. In raven podpore vseh je drugačna. Kot tudi zamisel o ukrajinski zmagi in prihodnosti Rusije. Žal se tudi v petnajstem mesecu vojne številni politiki iz Evrope in Amerike še vedno bojijo odločilne zmage Ukrajine. Zdi se, da so za našo zmago, vendar tako, da to ni preveč boleče za Rusijo. Nekateri še vedno obhajajo iluzijo, kako narediti Rusijo del Zahoda in jo uporabiti proti Kitajski. Tak kaos in notranja nasprotja v mnenjih zahodnih politikov so koristna za Kremlju. Putin upa, da bo lahko še naprej igral na teh strahih in iluzijah, kot je to počel že prej.
Volitve pa potekajo v državah svobodnega sveta. Kaj se bo zgodilo s podporo ZDA Ukrajini, če bo na primer Donald Trump izvoljen za predsednika leta 2024? Ali bo dobava orožja in streliva oboroženim silam Ukrajine stabilna in bo podpora ukrajinskemu proračunskemu primanjkljaju dolgo vzdržna? Nihče tega ne more zagotovo povedati.
Zahodni politiki niso popolni. Obstajajo tisti, ki so še vedno pripravljeni za pomik agresorja za ceno izgube ukrajinskih ozemelj. In ni jih tako malo, kot se zdi na prvi pogled. To je tisto, kar Putin upa, stave na dolgo vojno.
Druga tema je Kitajska. Rusija pričakuje, da je Peking v neki fazi vojne lahko dejavneje vključen na svoji strani. Obe državi imata avtoritarne režime, ki sovražijo Zahod. Sanjajo o novem svetu, kjer živijo s pravico sile. Ne moremo vedeti, natančna raven sedanjega sodelovanja med LRK in Rusko federacijo. In tudi kako se bo Peking obnašal, če bo ukrajinska protioffenziva uspešna in bo Rusijo postavila na robu geopolitičnega poraza. Ali ne bodo Putinove kitajske prijateljice nato želele posojati roko v podporo agresorju? Ga rešiti pred končnim porazom? Tak scenarij je mogoč.
Na koncu ne smemo pozabiti na svet, ki presega vpliv zahodnih demokracij. Ta svet ni preveč razčlenjen.Gre za to, kdo je agresor in kdo žrtev. In zdaj živi več kot polovica celotne populacije planeta. Rusija upa, da bo zaradi držav Azije, Afrike in deloma Latinske Amerike lahko zaobšla ali nevtralizirala pritisk sankcij. Arzenal zahodnih sankcij ni neomejen. Kremelj meni, da so glavne že izvajali, o novi EU in Združenih državah pa se bo vse težje odločalo. To pomeni, da je mogoče doseči določeno ravnotežje in rešiti rusko gospodarstvo pred popolnim propadom.
Notranji politični vidik
Glavni cilj agresorja je v tem trenutku zagotoviti notranjo stabilnost v Rusiji in demoralizirati javno mnenje v Ukrajini. Niti pomembne vojaške izgube niti gospodarski pritisk niso prisilili Rusov, da protestirajo proti vladi. Tisti, ki vedo rusko zgodovino, ne bodo presenečeni. Brutalna vojna za konjev, nasprotno, je do neke mere utrdila Ruse okoli Putinove diktature. Takšna je cesarska ruska narava – agresija na druge države.
Putin upa, da mu sedanja vojna ne bo preprečila, da bi obubil oblast. Nasprotno, še močnejši bo. Zbor ruske družbe okoli voditelja. Ruski propagandisti na splošno uspešno delajo, da bi prebivalstvu nahranil negativno podobo Zahoda in Nata. Mnogi Rusi resnično verjamejo v to, kar so jim povedali na TELEVIZIJI. In padejo v ekstazi zaradi saber-ranja jedrskega orožja, bombardiranja ukrajinskih mest in agresivnega prečesavanja “sovražnikov Rusije”. Tudi serijski velik tok serije krst ni vplival na zavest navadnega prebivalca Ruske federacije.
Namesto tega sovražnik, ki je navkljucen v dolgo vojno, pričakuje poslabšanje sociopolitičnih razmer v Ukrajini. Stava agresorja na propad ukrajinskega gospodarstva in popolno pomračitev pozimi ni delovala. Toda Kremlin ne obupa. Putin pričakuje, da bodo morebitni neuspehi oboroženih sil Ukrajine povečali pritisk na ukrajinske oblasti in povzročili razočaranje med družbo. Še vedno menijo, da pomemben del Ukrajincev ni proti miru za vsako ceno. Prav tako so bili v zadnjem času pogosti poskusi uporabe razširjenih problemov korupcije in socialne krivice v Ukrajini za manipulacijo razpoloženja družbe.
V socialnih omrežjih se kritike Ukrajincev lahko berejo vedno pogosteje. In to niso več osamljeni primeri ali samo stvar botov. Med temami, ki povzročajo veliko nezadovoljstvo, je tudi tema mobilizacije. Aktivno se promovira teza, da je “ta vojna vojna navadnih Ukrajincev, elite pa se še naprej bogatijo”. Drugo skupno mnenje je, zakaj se sodniki, tožilci, carinniki, namestniki, uradniki in oligarhi ne borijo?
Ne vidim, da je to položaj noja, ki je skril glavo v pesek. Očitno bi morale oblasti spremljati takšna čustva in od kod prihajajo. In ali niso rezultat, še posebej, resničnih problemov? In če so težave, jih je treba rešiti. Vzpostaviti informacijsko politiko. In ne pozabimo: Moskva ima veliko zgodovinsko izkušnjo zahajale igre o družbenih nasprotjih.
Vsi korupcijska škandali v državi, dejstva o nedovoljenem bogatenju ali zlorabi v procesu mobilizacije so instrument v rokah našega sovražnika. Vojna je izgovor za krepitev boja proti korupciji, ne pa za opravičevanje njenega prikvarčevanja ali strpnosti. Vojna je najboljši čas za uvedbo poštenih in poštenih pravil igre za vse. Neučinkovito delo državnih institucij in organov pregona le prelaga ukrajinsko zmago. In prav to si želi naš strateški sovražnik – Rusija.
Sun Tzu je napisal(-a):Tisti, ki pozna sovražnika in sebe, ne bo nikoli izgubil vojne. Tisti, ki ne pozna sovražnika, ampak pozna samega sebe, včasih zmaga in včasih izgubi. Kdor ne pozna ne sebe ne sovražnika, izgubi vsako bitko.” Vse vojne so najprej zmagale s predhodnim izračunom. Izračun ne zadeva le vojaškega vidika. Če veš, kaj je sovražnik v resnici nameraval, se lahko vmešavaš v njegove načrte. Če poznaš svoj potencial, se lahko izogneš napačnim odločitvah in ga okrepiš. Nevednost, tako kot iluzija znanja, ni sposobna voditi do zmage.
