Obsežna vojna je korenito spremenila življenje vseh Ukrajincev. Vendar pa prebivalci začasno zasedenih ozemelj najbolj trpijo zaradi ruske invazije, vsak dan se morajo soočiti z rusko vojsko. Vsak dan ti ljudje živijo kot na sodu smodnika, saj ne vedo, kaj lahko pričakujejo od ruskih vojakov. Vsi Ukrajinci si ne upajo zapustiti svojih domov, dan za dnem čakajo na osvoboditev svojih mest, vasi in naselij s strani oboroženih sil. In tisti, ki so odšli, si močno opomorejo po tem, kar so doživeli in še vedno sanjajo, da bi se čim prej vrnili domov.
***
Marina (ime se je spremenilo na zahtevo junakinje) je ena od tistih, ki je morala zaradi obsežne invazije Rusije postati begunka v njeni državi. Ne objavljamo njenega imena in fotografije iz varnostnih razlogov. Ženska 49. Je iz Energodarja, zaporižanska regija. Maryna je aktivno sodelovala v življenju mesta, predvsem pa je poskrbela za njegovo izboljšanje, prenovo visokih stavb. Maryna ima 27-letno hčerko in osemletnega vnuka, ki se je po popolni invaziji Rusije preselila na Poljsko.
(fotografija iz odprtih virov)
“Prišli smo kot človeški ščit”
Marina se dobro spominja dneva, ko se je začela polna vojna. Ženska pravi, da so prebivalci Enerhodarja do zadnjega upali, da ruske okupacije ne bodo vstopile v mesto. Prebivalci so celo prišli ven in stali kot človeški ščiti v obrambo Energodarja.
Marca 2022 so prebivalci Energodarja postali zid v obrambo mesta (foto: župan Energodar Dmytro Orlov)
»Na svojih tankih so se vozili približno tri ali štiri dni in vse obstreljeli. Na vhod smo šli s človeškim ščitom, da jih ne bi spustili skozi. Vozili so se naokoli tri ali štiri dni, nato pa začeli voziti neposredno in streljati,” se spominja Maryna.
Tako so v začetku marca Rusi zasedli Enerhodar. Ženska pravi, da po sovražnem obstreljevanju v mestu ni bilo ogrevanja ali vode: ne vročega ne hladnega. Tudi svetloba je izginila.
“Kuhali smo na ulici na lesu. Ker včasih dva dni nismo imeli luči,” dodaja Marina.
Nevarno je bilo hoditi po mestu, moral sem se nenehno obračati. Bili so prihodi in obstreljevanje. Ura.
Ruska oprema v zasedenem Enerhodarju, marec 2022 (fotografija prebivalcev Enerhodarja)
Marina je v okupaciji živela več kot sedem mesecev. V Energodarju je postalo bolj neznosno, potem ko so Rusi septembra imeli psevdo referendum. Okupatorji so imeli kadrovsko »lakoto«, saj je takrat že odšlo 70% prebivalstva. Zato so se vsiljivci začeli na vse možne načine prisiliti prebivalce Enerhodarja, da delajo zanje, ponudili denar.
“Plačali so 10 tisoč pomoči. To so storili, da bi prebivalcem Enerhodarja pokazali, da je Rusija zelo dobra. Tisti prebivalci Enerhodarja, ki so sodelovali z Rusi, so začeli predajati svoje Ukrajince. In izkazalo se je, da so lahko njihovi lastni ljudje hujši od tujcev,” pravi IDP.
Najprej so po besedah Marine sodelavci predali tiste, ki so šli v Oborožene sile Ukrajine. Zato so Rusi začeli prihajati k svojim družinam in jih odpeljati v mučilne prostore.
“Bili so prisiljeni, da se tam učijo in pojejo rusko pesem. Lahko bi celo odpeljali tiste, ki so preprosto rekli nekaj o Rusiji. Sprva so tri ali štiri dni tepli v takšno stanje, da si ljudje niti hrane niso mogli prinesti v usta, zato so se hranili, si tako pomagali,” pravi Marina.
Po navedbah IDP iz Enerhodarja so Rusi pogosto obstreljeli hiše v mestu, nato pa krivili ukrajinske oborožene sile. Posneli smo pomembne propagandne video posnetke.
Fotografija obstreljenega Enerhodarja 1. septembra 2022 (foto: župan Energodar Dmytro Orlov)
“Še posebej 1. septembra so močno streljali, letala so letela nabitaNato so Rusi dejali, da ukrajinske oborožene sile namerno bombardirajo, da ukrajinski otroci ne bi hodili v šolo, da se ne bi učili. Ruska vojska je vse zlomila, plezala po stanovanjih. In potem so rekli, da imamo strelivo v skoraj vsaki garaži, stanovanju. In rekli so, da so nacisti povsod,” pravi Marina.
Marina ima v mestu še vedno znanca, vendar je komunikacija z njimi omejena, saj Rusi poslušajo vse.
“Moji prijatelji še vedno čakajo na sprostitev v Energodarju. Pravijo, da lahko tam znoriš, saj je čustveno zelo težko tistim ljudem, ki zdaj podpirajo Ukrajino,” dodaja.
Tudi v Energodarju se okupatorji trudijo na vse možne načine izriniti grivnijo, blago pa se uvozi iz Rusije in Krima. Poleg tega so ti izdelki poceni in slabo kakovostni.
“Tudi sami Rusi so sprva tekli in kupili vse ukrajinsko, iskali so cigarete, Pepsi-Cola, saj je naša boljša,” se spominja Maryna, ki se je smejala.
Vsi so upali, da nas bodo odpustili.
Ženska se je odločila za odhod iz okupiranega Enerhodarja, saj ni imela več moči gledati na rusko brezakonje.
»Vsi so upali, da nas bodo izpustili, saj smo si v našem mestu res želeli srečati zmago. Mislil sem, da nas bodo naši odpustili. [усміхається]” pravi Marina.
Ženska se spominja, da so morali ljudje več tednov stati v vrsti na avtocesti, saj so Rusi pustili mimo toliko avtomobilov, kot so si želeli.
Konvoj za odhod iz Energodarja marca 2022 (fotografija s Facebooka župana Energodarja Dmytra Orlova)
“Hoteli smo pustiti 10 avtomobilov skozi, želeli smo 30. Sprva niso naredili zelo močne filtracije, potem pa so okrepili preverjanje, mnogi niso bili izpuščeni in vrnjeni. Še posebej jedrskih znanstvenikov niso izpustili, saj za delo na postaji potrebujejo strokovnjake,” pravi IDP iz Energodarja.
Marina je odšla s pomočjo znank, ki so ji povedale, da je v avtu prostor. Zgodilo se je oktobra 2022. Ženska je vzela samo en kovček, v katerega je vse življenje spakirala. Ženska se spominja, da so jo ruski zavojevači dolgo časa filtrirali. Preverili smo telefone, dokumente.
»Skrbelo me je, če me bodo pogrešali, od strahu sem se počutila bolno. Vprašali so me, zakaj zapuščam Rusijo. V bistvu so vsi rekli, da grejo v bolnišnico ali kam drugam. Rusi so vprašali, če se bomo vrnili. Rekel sem, da grem k hčerki, ker je bila bolna in da moram poskrbeti za vnuka,” pravi Marina.
Najprej je ženska odšla v Zaporizhzhio. Tam se je prijatelj malce spočiti in se preselil v Lviv, k sorodnikom. Z njimi sem živela približno štiri mesece, nato pa sem se odločila, da najamem stanovanje. Zdaj Maryna živi z mamo in bratom, ki sta za njo zapustila Energodar.
“Rada bi praznovala svojo 50-letnico doma”
Po selitvi v Lviv se je Maryna počutila mirno in varno. Tu se je ženska udeležela tečaja nevladne nevladne države “Ženske perspektive”, ki ji je pomagala pri prilagajanju v Lvivu.
“Šel sem na tečaj “Lahko”. Zagotovili so nam psihološko pomoč, da nismo čutili tujcev, nam pomagali najti službo,” pravi Marina.
Ženska pravi tudi, da so v Lviv različnih dogodkov organizirani za IDP, ki pomagajo čustveno.
“Učimo se ukrajinskega jezika, komuniciramo. Igramo igre, imamo vodene oglede, vse je tako zanimivo. Obstajajo zanimive tradicije za veliko noč in božič, gremo v muzeje. Vse to je zelo navdihujoče. Pridete domov, zadihate in se počutite navdihnjene,” ima IDP svoje vtise.
V Lvivu ženska še ni našla službe, saj resnično upa, da bo Energodar kmalu izpuščen, domov pa bo odšla vrniti lepoto njenega mesta.
“Poznam dekleta iz Luhanska, ki so tu že devet let. Pravijo mi, naj ne sedim na kovčke, ampak naj nekaj naredim. In vse se mi zdi, da se bom vrnil domov. Stara sem 50 let v treh mesecih, obletnico bi rada praznovala doma,” pravi Marina.
Ženska predvsem sanja o vrnitvi domov, a se boji, da bo morala živeti v istem mestu z ljudmi, ki so izdali Ukrajino in niso verjeli vanje.
Treba je ovesti, da je pred popolno invazijo na Rusijo v Energodarju živelo okoli 53 tisoč ljudi. Narod. Marina pravi, da jih je okoli 12.000. Polovica jih podpira Rusijo, ostali podpirajo Ukrajino, med njimi so tudi tisti, ki jim ni mar, na čigavem ozemlju bo.
