V enem od edinstvenih mest Galicija, Chervonohrad, je potekala sojenje. Lokalni prebivalec je bil obsojen zaradi javne uporabe simbolov komunističnega totalitarnega režima (dodajanje nezakonitega posedovanja orožja), ki ga je za pet let poslal v ustrezno kaznilnico, prav tako z zaplembo premoženja. Skupna stvar med trenutno vojno proti cesarstvu, proti kremeljskih zavojevalci. Toda v tem primeru obstaja ena točka, zaradi česar pomisliš.
Seveda je prebivalec rudarskega mesta v regiji Lviv (zato je Chervonohrad edinstven; in tudi dejstvo, da je bil glede na popis iz leta 2001 največji odstotek Rusov v regiji po Lvivu) iz razloga februarja 2022 obesili sovjetsko zastavo na svoj balkon. Ampak – kakšen transparent je bil?
Bila je zastava Turkmen sSR. Od kod je ta človek dobil zastavo nekdanjega sovjetskega Turkmenistana, je vsekakor zanimivo vprašanje, vendar, odkrito povedano, ni tako pomembno. Pomembno je, da to ni bila rdeča zastava cesarstva, ampak prapor kolonije, ki jo je zasedlo to cesarstvo. Kar je precej netipičen pojav za postsovjetski prostor. Ukrajinski podpiralci Sovjetske zveze so na primer običajno hodili na svoje mite pod rdečimi zastavami ZSSR – rdeče-modre zastave ukrajinske SSR, če so se pojavile nekje, pa niso imele nobene pomembne vloge. Tako kot vsa politična dejavnost ukrajinske levke, tako neposrednih kot ne tako, potomcev Sovjetske komunistične partije, ni bila usmerjena v obnovo pogojne »socialistične Ukrajine« 20. let ali, na primer, iz časov Shelest’s »UPR«, temveč ob reinkarnaciji Shcherbytskyjevega časa, kjer je bila ukrajinska SSR le odlikovanje. Mimogrede, “UPR” v prejšnjem stavku je “Naša sovjetska Ukrajina” – znana knjiga prvega sekretarja Centralnega komiteja komunistične partije Petro Shelest, ki je na koncu prišla stran od njega.
Za levičarske politične sile od osamosvojitve (z izjemo SPU, ki je poskušala sedeti na dveh stolih, in do določene točke ji je uspelo), je bil model vedno Brežnjev-Shcherbych imperij, ne sovjetska Ukrajina. Toda od poznih 60. let se je ta imperij napotil proti končnemu uničenju Leninovega avtonomističnega projekta v korist “Ruskega imperija pod rdečo zastavo”. In nihče ni iz tega skrival posebne skrivnosti. Igralec Vladimir Ivašov, ki na primer igra domnevno razredno sovražnega belega častnika, poje pesem “Rusko polje”, in jo izvaja tako, da je takoj jasno, da kljub vsem formalnostim ni negativen lik.
Hkrati so se pojavili romani Valentyna Pikulja – ki so bili, če pomislite na to, odkrito antisovjetsko. A hkrati – imperial. In takratno sovjetsko vodstvo (in še bolj kgb) je bilo s tem zadovoljno. Čeprav so bili nekateri ideološki komunisti, če povem po resnici, nezadovoljni s to neuradno rehabilitacijo tsaristske Rusije. A oni, tako kot človek iz Červonograda z zastavo Turkmen sSR, niso razumeli takratne “splošne linije stranke”. Ki je bila – tako pred 1991 kot po – v preobrazbi, čeprav formalna, vendar še vedno federacija, kjer so kolonije imele deklarantne pravice, v klasični imperij. In dlje, manj ko je Kremlin skrival to “splošno črto”. Tako je Vladimir Zhirinovsky, ki je zdaj odkrito dejal, da gre za projekt KGB in je povedal le tisto, kar Lubyanka potrebuje, neposredno naznanjal, da v prihodnosti ne bi smelo biti nobenih republika, avtonomij, povsem že, pravijo, le Rusija od Chopa do Vladivostoka je igrala dovolj. In kdo bo tam živel na tem ruskem ozemlju, je sekundarno vprašanje. Katero smo jasno videli v Buchah, Izyumu, Mariupolu in Khersonu – KGB, oprostite, FSB se bo odločil tako ali drugače.
Če Zhirinovsky ni dovolj, se spomnimo Vladimirja Putina. Ki se nam je na začetku svoje vladavine med drugo razpravo o prihodnosti Belorusije iskreno in iskreno pridružil v regijah. To pomeni, da je bila na začetku nič jasno opredeljena prihodnja usoda te kvazi države. Brez avtonomije, brez Belorusije, brez Belorusov. Samo Minsk, Vitebsk, Mogilev in druge regije Rusije. Mimogrede, takšne pokrajine so obstajale na ozemlju Ruskega cesarstva – in nihče potem ni pomislil, da bi govoril o nobeni avtonomnosti te regije.
Med poljskimi deželami je vsaj na ravni imena obstajala določena avtonomija – vendar so že v okviru uradnih dokumentov Aleksandra III. namesto “Kraljevine Poljske” uporabljali izraze “Vistula region” ali “vistula province”. In Belorusi tega sploh niso imeli. Ker nihče v Rusiji ni imel Belorusov za ločeno ljudstvo in Belorusijo – nekaj ločenega, posebnega ozemlja. In kaj smo videli v 30 posovjetska leta? Da je samo ime ostalo iz Belorusije. Jezik – praktično ne obstaja, informacijski in kulturni prostor – eden, običaji, in zdaj vojaški – preveč. Ne obstaja ločena Republika Belorusija, ki bi lahko postala del Ruske federacije prav kot avtonomija. “Pridružite se regijam.”
Način, kako je zdaj se dogaja v Ukrajini. Če so se že leta 2004 pro-ruski politiki, ki jih je prišel pod nadzor tedanjega moskovskega župana Jurija Luzhkova, zbrali, da razglasijo jugovzhodno ukrajinsko avtonomno republiko, torej Ukrajino, vendar pro-rusko (kot nekoč so ruski boljševiki ustvarili Ukrajinsko ljudske republike Sovjete, na zastavi katere so bile celo modre in rumene barve), se zdaj takšni formati preprosto ne uporabljajo. Zavedli so Krim in ga prislonili Rusiji. Ujeli so del Donjeck in Luhansk regije in prej ali slej se pridružili Rusiji. Ujeli so del Zaporizhzhia in Kherson regije, kjer ruske večine ni, ali pa ni bilo govora, kot je “Donjeck republika” (ki se je pojavila kot virtualna struktura v nič letih) – niso si nič izmislili, samo imeli so “referendume”. Upoštevajte, da o nobenih možnostih za neodvisnost teh regij, kot je bilo to v primeru Krima ali celo Donbasa, ni bilo razpravljano na tem “referendumu” – takoj Rusiji.
Kdaj je bil Kremlin iskren? Je pa v zgodovini Zaporizhzhie in Kherson regije. Kdaj se je nehal skrivati za “neodvisnim” Krimom? Nekega dne, od 17. do 18. marca 2014. V XVIII stoletju, v času prve ruske priklopnosti polotoka, je bilo skoraj 10 let preživelo za to obdobje, od Mirovnega sporazuma Kuchuk-Kaynardzhi do manifesta Katarine II. Kremelj je osem let igral tekmo DNR-LPR in priznal, da je “pravzaprav Ukrajina,” vendar je septembra 2022 dejal: “Bombardirate jih že osem let, zato nam ni druge kot, da jih vzamemo pod našo skrb.” Toda z zaporizhzhia in Kherson regij, igra je šel na odprto. Ujeta pomeni Rusija. Kot prej, v dneh te “zgodovinske Rusije”, ki jo Putinov režim poskuša reinkarniti.
Če bi torej ta Chervonogradski vatnik obesil zastavo Rusije na balkonu, če bi izjavil, da je “Galicija del Rusije, je bila in prej ali slej bo”, bi dobil svojih pet let, ker si želi grozne prihodnosti za nas. Prihodnost, za katero so ruske enote napadle Ukrajino. A ironija je, da bo červonogradski prebivalec z zastavo Turkmenske SSR šel na kazensko kolonijo za nekaj, kar se nikoli ne bo uresničilo – ker ni niti ene vojaško-politične sile, niti ene države na svetu, ki bi si prizadevala obnoviti obstoj Turkmenov ali ukrajinske SSR. Rusija že dolgo priznava Leninov projekt kot neuspeh, ki se je spremenil v »največje geopolitične katastrofe dvajsetega stoletja«. In oni niso ponovno rdeči komunist, ampak trikolor imperialni projekt.
In podpiralci zvezne Sovjetske zveze, “države 15 bratskih republik” se niso počutile, kot da so se našle v večni intertemporarni. Ukrajina, tako kot druge ex-republike, ne potrebuje te preteklosti, saj nihče noče biti kolonija (niti Lukašenka, ki še vedno upa, da bo z določeno avtonomijo ohranjal svojo ločeno kneževijo). In Kremelj ne potrebuje te preteklosti, saj obstaja veliko privlačnejši primer. Vzorec, iz katerega se je pojavila pravica do umika šele po njegovem uničenju februarja 1917.
Ukrajinski navijači ZSSR niso nikoli razumeli – po likvidaciji komunistov 20. in 30. let, po uničenju minimalne avtonomije ukrajinske SSR Shelest – da bodo njihove sanje za vedno ostale le sanje. In ZSSR niso ubile baltske države, ne Bandera ali Američani – ubil ga je odbor za državno varnost, in generacija častnikov KGB, ki jo je predsednil Putin, ki ga ni vzburjalo prijateljstvo duš, temveč Pikulovi cesarski romani in “Rusko polje” Inne Gough.
