Bili so zadovoljni s svojimi ljubimci. Imeli smo veliko sanj in načrtov. Toda v trenutku je vojna, ki jo je odvedla Rusija, uničila vse. Njuni možje so umrli, ko so branili Ukrajino in ostali so sami. In vsak dan vojne narašča število Ukrajincev, ki živijo z žalostjo izgube.
Foto projekt »Sam« je ustvarila fotografinja Kateryna Moskaliuk skupaj z Spominska ploščad podpira Warchive. V foto projektu smo zbrali zgodbe in fotografije petih žensk iz različnih delov Ukrajine. So različnih starosti, poklicev, obeti o življenju, združeni so z eno veliko žalostjo za vse nas.
Zgodbo o Evi Fialki iz Lviva povemo predvsem za Z bralceAXID.NET. Oglejte si vse fotografije fotoabouttKTU je mogoče od 2. «Stolp prahu” na UL. Pidvalna, 4. Uradno odprtje je 2. maj ob 18.00.
***
Eva Fialka je 1. septembra 2022 izgubila moža Dimitrija. Bil je ubit v bitki za mesto Bakhmut v Donjecku v okviru Mednarodne legije teritorialne obrambe. Branilec je bil star 39 let. Preživela sta ga žena in dva otroka: hči se je rodila leta 2016, sina leta 2018.
Foto: Kateryna Moskaliuk
“Od otroštva je bil Dmytro rad nogomet, bil je trener mladinskih ekip – najprej v Izraelu, nato v Ukrajini. Pred vojno so njegovi učenci premagali Dynamo Kyiv in prišli do zaključna – tako kul dosežek.
Verjetno je drugi dan polne vojne Dmytro dejal, da bo šel braniti Ukrajino. V vojaški pisarni za registracijo in vpis ni bil sprejet, ker ni imel ustreznih dokumentov. Dmitry se je vrnil iz Izraela pri 34 letih in ni se mu bilo treba registrirati. V teritorialni obrambi je bila dolga čakalna čakalna mina. Na koncu so mu svetovali, naj se pridruži pravem sektorju. Tam so ga odpeljali, ker je imel človek bojne izkušnje.
Dmitry je služil v izraelski vojski, sodeloval v spopadu v Južnem Libanonu. Ničesar ni povedal, samo nekaj smešnih zgodb: kako so se povzpeli čez ograjo, da bi šli na morje, kako je štoparal za praznovanje novega leta. Tudi o naši vojni ni omenil ničesar.
Poveljnik me je obvestil o smrti Dmytra. Dan pred tem sva bila z otroki pri babici. Zbolela je, poklicali so rešilca in prenočili v bolnišnici. Bila sem tako utrujena, da sem prišla domov in mislila, da si res želim iti na počitnice z možem. Tri minute so minile po tej misli in poklicali so me… Umrl je 1. septembra, na dan, ko je šla hči Lina v prvi razred.
Spomnim se, kako sva na začetku najinega odnosa šla z Dmytrom v high castle park. Bil je konec marca in začel je padati tudi vlažen sneg. Sedela sva, pila vino in jedla sir. Dmytro je bil takšen holerik, imel je vse tako hitro – hitro je hodil, hitro govoril. Pred mano je hodil in mi povedal, kako bomo živeli.
Foto: Kateryna Moskaliuk
Vse sem natesnil z njegovimi stvarmi – ničesar nisem mogel zavreči. Ura, ki jo je kupil, kapa, njegova nečakinja ima svoj arafat, ki ga še ni imela časa pobrati. Imamo tudi prstne odtise narejene v tivu – Dmytro, moj in moj sin in hči.
Po poročilu o smrti Dmytra nisem vedel, kako gledati v oči otrok, kaj jim povedati. Moje čustveno stanje je nenehno zamah. Prvi mesec sem pil sladek čaj in se pogajal, kako vrniti Dmytrovo truplo. Poskušal sem ohraniti ravnotežje med solzami in delom. Spomini se še vedno izmikajo. Včasih sem presenečen, da se spomnim toliko podrobnosti. Ko se zjutraj zbudim, se prva ura dobro počutim. V poznih popoldanskih urah bolečina včasih postane neznosna. Vendar se navadiš na vse in tudi na bolečino.
Otroci so dobro narejeni, držijo se. Kot da je vse v redu, in potem v nekem trenutku postanejo zelo žalostni. Zadnjič je Boria zelo dolgo jokala in se spraševala, zakaj je oče umrl. Nimam odgovora.”
