Ruska propaganda rad pozicioniranem polotoku Krima postavi kot neosvojljivo trdnjavo, napolnjeno s četami. Je prislonjeno ozemlje res tako neranljivo in priročno za samozavestno dolgoročno obrambo?
Geografska lega Krima in njegova določena izolacija od celine ustvarjata iluzijo varnosti. Na prvi pogled se zdi, da je polotok dober kraj, kjer lahko dolgo držiš obrambo. Kopeški koridor proti Krimu, ki gre skozi Perekopski isthmus, je ozek. Njegova širina je 7 km na njegovi najožji točki in 9,2 km v južnem delu.
Vzhodno od Perekopa se razteza Sivaski zaliv. In na jugu je sistem slanih jezer. Prisotnost vodne ovire, se zdi, še dodatno krepi obrambne črte Krima. Značilna značilnost Sivaša pa je njegova plitva voda. V povprečju je globina zaliva približno en meter, največja številka pa ne presega treh metrov. Obale zaliva so ravne in nizke, kar ni ravno primerno za zanesljivo obrambo.
Kar zadeva samega Perekopa, je del obsežne Severno krimske ravnice. Relief celotnega polotoka, z izjemo Krimskih gora, je ravno. Ni velikih rek. In tisti, ki so, pogosto posušijo. Stepske in delno polpuščave pokrajine se raztezajo od meje s celino do samo juga. Takšen ploski in aridni teren ni ravno ugoden kraj za nastanek obrambnih linij.
Južno od Perekopa se polotok bistveno širi v obliki romba. Velika dolžina Krima od zahoda proti vzhodu, dolga okoli 360 km, ustvarja resne težave za organizacijo zanesljivih obrambnih linij. Vojaške operacije za komasajo Krim v zadnjem stoletju so pokazale ranljivost polotoka. Sile, ki so izvedle svojo obrambo, nikdar dolgo niso bile sposobne zadržeti napredovanja čet s celine. Objektivno je geografija Donbasa s številnimi mesti in aglomeracijami ter neotesnjenim terenom veliko bolj ugodna za obrambo kot ozemlje Krima.
Aprila 1918 je polkovniku vojske UPR Petro Bolbochanu uspelo opraviti briljantno operacijo osvoboditve polotoka od boljševikov. Rdeči so se pripravljali na obrambo in celo odstranili močno topništvo iz sevastopolske forte in jo prepeljali v Perekop isthmus. Če bi ukrajinske čete vdrle v sovražne položaje, bi utrpele velike izgube. Zato se je polkovnik Bolbochan odločil za vojaški trik in usmeril smer glavnega napada, ki je obšel trdnjavo Perekop skozi Sivaski zaliv. Zaradi nenadnega napada preko Chongarja v noči na 22. april se je vojski ZN uspelo preiti na Krim. Že 22. aprila so bili Ukrajinci v Dzhankoyu. Zjutraj 24. aprila so vstopili v Simferopol. Žal Ukrajinci zaradi političnih razmer v tem času niso mogli izkoristiti uspešne vojaške operacije.
Leta 1920 je bil Krim glavna baza Bele garde. Vsi poskusi vojakov generala Wrangela, da vdrejo v operativni prostor na celini Ukrajine in dajo spodoben odpor boljševikom, niso uspeli. Že v začetku novembra so bili belci prisiljeni, da se popolnoma umaknejo na ozemlje polotoka. Obrambne fortifikacije na Perekopu in v bližini isthmusa so se začele zidati jeseni 1919. Zato so ruske bele garde upale, da bodo lahko obdržale ofenzivo Rdeče armade.
Ofenziva boljševiške čete na Krim se je začela 3. novembra 1920. Pred tem so Rdeči skoncentrirani več kot 140 tisoč vojakov napadli polotok. Njihovi nasprotniki so imeli nekaj več kot 41.000 vojakov. Frontalni napad na učvrščenega Perekopa ni uspel. Rdeči so utrpeli velike izgube in se umaknili. Belci so triumpeli. Toda njihovo veselje je bilo kratkotrajno. Perekop je bil res dobro učvrščen. A enako ni bilo mogoče reči o obali Sivaškega zaliva. Povprečna globina te vodne pregrade na poti na Krim je le 0,5-1 m. Takrat zmrznjeno vreme ni bilo čisto tipično za tisti letni čas, voda v zalivu pa se je spremenila v blato, ki je zamrznilo. V noči 8. novembra je približno 20 tisoč Rdečih prisililo Sivaš in se uspelo preiti v zadnji del bele skupine, ki je branila Perekop. Pod grožnjo obkroženosti so se Wrangelove čete umaknile iz isthmusa. Hkrati so se začele bitke za yishunsko fortiificirano območje, ki se nahaja v bližini sedanjega Krasnoperekopska in sistema slanega jezera. Številčna premoč rdečih se je hitro počutila. Že 11. novembra so bili položaji belih zlomljeni. Pot proti Krimu je bila odprta. Nadaljnji dogodki so se hitro razvijali. Že 13. novembra sta padla Evpatoria in Simferopol. 15. november – Sevastopol in Feodosia. 16. november – Kerch, in 17. november Yalta je bila sprejeta. Manj kot teden dni je minilo od preboja sistema fortifikacije na severu polotoka do njegove popolne okupacije.
Jeseni 1941. Po vrsti uspešnih operacij proti Rdeči armadi so se wehrmachtske enote približale Krimu. Prvi poskus Nemcev vlom v polotok je bil narejen konec septembra. Tokrat bi sile obeh straniUlesi so približno enaki v količini ljudi. Nato so nemške enote pod poveljstvom feldmaršala Ericha von Mansteina za ceno precejšnjih naporov uspele zajeti Armyanska in sovražnika potisniti nazaj na položaje Yishuna. Po tem pa je Wehrmacht ofenzivo preložil na 18. oktober. Krvave bitke so trajale nekaj dni. Nemci so postopoma natrpali sovjetske čete. O usodi bitke je odločala uvedba v bitko dveh svežih pehotnih divizij Wehrmachta. 28. oktobra se je sovjetski obrambi na severu Krima uspelo prebiti. Nemška vojska se je začela hitro premikati globoko v polotok.
Tako kot leta 1920 je tudi leta 1920 do oporoke polotoka potekalo zelo hitro, odpor sovjetskih enot pa je bil preveč šibek. Nemci so 31. oktobra zaobšli Evpatorij. Simferopol je padel 1. novembra. 7. novembra je Wehrmacht vstopil v Yalto. Samo v bližini Sevastopola in na območju Kercha so Sovjeti z zadrženjem nemških enot uspelo organizirati obrambo. Sevastopol je padel šele v začetku julija 1942. Ampak to je druga zgodba.
Zgodovina se je ponovila leta 1944. Le da je tokrat rdeča armada že bila v vlogi napreduje. Kot rezultat uspešnih ofenzivnih operacij v zadnjih mesecih leta 1943 je Rdeča armada uspela doseči nižje dosege Dnjeperja in prekinila krimsko wehrmachtsko skupino drugih nemških oboroženih sil. Prvi poskus vdora v Perekop ni uspel, vendar je sovjetskim četam uspelo pripeliti most na južnem bregu Sivaša. Nemško poveljstvo je Hitlerju ponudilo evakuacijo vojakov s Krima, saj je zaradi blokade zemljišč verjel, da polotoka ne bo mogoče obdržati. Toda Hitler je imel drugačno mnenje. V tem primeru je Führerja vodila politična odprava in prestiž. Zato je ukazal, naj se bori do zadnjega. In celo poslal dodatne okrepitve na Krim.
V začetku aprila 1944 je sovjetsko poveljstvo osredotočilo pomembne sile proti krimskemu wehrmachtskemu združevanju: 462.000 vojakov, skoraj 6.000 topov in minometov ter 559 tankov. Nemci, ki so držali obrambo, so imeli polovico moči. Upali pa so, da jih bo lahko zaščitil močan sistem utvar na severu. Seveda pa so bili to zaman upi.
Ofenziva Rdeče armade se je začela 8. aprila. Nemškim enotam in obrambi Perekopa so naneli močne artilerijo. Tri dni kasneje, 10. aprila, je bila obramba Wehrmachta zlomljena. Enote rdečih tankov so hitro vdrle v operativni prostor in zajele Dzhankoya. Nato ponovite scenarij, ki je bil na polotoku izveden več kot enkrat. Že 13. aprila je Rdeča armada vstopila v Simferopol, Feodosia, Evpatoria. Do 16. aprila so se sovjetske enote približale Sevastopolu. Vendar jim tega ni uspelo sprejeti na potezi. Zato so začeli vdrti v mesto. Bitke za Sevastopol so bile ogabe. A Nemci se dolgo niso mogli braniti, saj je imel sovražnik priložnost prinesti dodatno strelivo. Že 9. maja je padel Sevastopol. In 12. maja so zadnje nemške enote na polotoku polegale orožje.
Izkušnje vojaških operacij za zapiranja Krima v dvajsetem stoletju kažejo, da je polotok dejansko preveč ranljiv za napad s celine. Če zagotovite izolacijo vojakov, ki so tam, je vzdrževanje še bolj zapleteno. Napad na fortifikacije v Perekopu je res težak. Vendar pa obstajajo alternativni načini vstopa v zadnju strani teh fortifikaciji. In ne nujno zaradi zaliva Sivash. Poleg tega pomembno vlogo igra moč topnišnega ognja in sposobnost, da strelja globoko v polotok. V primeru preboja fortifikacijskega pasu na severu Krima, njena obramba postane skoraj nemogoča. Določena izjema je lahko območje Sevastopola in Kercha. Pa vendar Krim še nikoli ni bil neosvojljiva trdnjava, ki je ni mogoče pridobiti, kot se poskuša predstaviti ruska propaganda.
