Tema ukrajinskih beguncev v Evropi in vse, kar je z njimi povezano, je redno v središču tako domačih kot tujih publikacij. Tako so drugi dan ruski mediji poskušali razganjati ponaredek, da naj bi povečanje kriminala na Poljskem povzročile “dejavnosti” beguncev iz Ukrajine. V Ukrajini je bila seveda ta manipulacija z resničnimi rezultati študije hitro omotena. Toda informacij, ki so prišle iz Litve, ne bi smeli biti otragani, ampak razumljivi. In pripravite ustrezne zaključke.
Državni jezikovni inšpektorat Litve je razvil dokument, v skladu s katerim bodo ukrajinski begunci, ki se litvanskega jezika ne bodo naučili v znesku, potrebnem za delo, v letu dni postali problem za njihove litavske delodajalce. In to v resnici ni pritisk na Ukrajince, ki so iz vojnega grozote pobegnili iz domovine (ali pa so preprosto izkoristili priložnost, da se izselijo v Evropsko unijo in dobijo službo in bivanje pod razmeroma preferencialnim pogojem), temveč veliko storitev za naše sonarodnjake. In pomembna lekcija za ukrajinsko državo.
Dejstvo je, da je marca 2022 litvanska vlada sprejela korak brez primere z napovedjo moratorija na to, da je treba vedeti državni jezik za zaposlovanje. To je bilo narejeno posebej za ukrajinske begunce, ki so bežali pred rusko agresijo. Seveda niso imeli časa za učenje tujih jezikov. Zato so nekdanji sosedje (med osvobodilnim bojem 1917-1922 Ukrajina in Litva imeli majhno skupno mejo) sprostili za obdobje enega leta, ki se je nato povečalo še eno leto, torej do pomladi 2024. Ukrajinci so imeli priložnost zakonito delati v Litvi, saj so se v tem času naučili državne jezike, tako da bodo v prihodnosti, če bo treba ostati v tej državi, polnopolni člani njihove nove začasne družbe.
Toda, kot so odkrili presenečeni Litvi, skoraj nihče od ukrajinskih beguncev ni vedel za takšno stanje. Zato se mu ni mudilo učiti se litvanski jezik. Zato si je odziv Ukrajincev na prihajajočo omejitev – ki delodajalcem grozi z globo, sami pa z odpovedjo »od greha proč« – lahko predstavljati. Ampak poglejmo situacijo skozi oči ne naših sonahodnjakov, ampak Litovcev.
Litva je država, ki jo je Sovjetska zveza zasedla in prislonila med drugo svetovno vojno, leta 1940. Poleg tega je bila ta okupacija do neke mere improvizacija, saj je bila v skladu z začetnimi sporazumi med boljševiško ZSSR in nacistično Nemčijo Litva vključena na ozemlje nemških geopolitičnih interesov. Zato teoretično lahko domnevamo, da po drugi svetovni vojni Litva ne bi mogla postati “sovjetska republika”, torej kolonija ZSSR, kot je sosednja Latvija, ampak “narodna republika”, satelit, kot je Poljska. Država, ki je preživela obdobje “denazifikacije” in rusifikacije. Da, seveda so se razmere v Litvi razlikujele od latvijske in estonske – medtem ko je v teh baltskih državah do konca sovjetskega obdobja odstotek Rusov dosegel kritičen, v litvanski SSR je bilo po popisu iz leta 1989 le 10 % Rusov.
Zato je litva med propadom ZSSR razmeroma zlahka obnovila svojo neodvisnost. Kremlju ni uspelo ustvariti nobene politične alternative, kot sta latvijska in estonska “Interfronts”, ki sta temeljila na močni ruski diaspori. Zato je bil prisiljen zateči k »majhni zmagoviti vojni«, ki se je spremenila v sramoto in pregon sovjetskega predsednika Mikhaila Gorbačova.
Kljub temu pa Litvanci nikoli niso pozabili, na čem temelji njihova enotnost, kakšne so korenine njihove identitete. Zato je bilo vprašanje jezika – kot v kateri koli državi ali regiji (zlasti švicarskih kantonih) – strateško pomembno. In v tej situaciji Litva stopi korak proti Ukrajincem in jim da leto dni, nato pa še eno, da preuči državni jezik.
Zakaj ukrajinski begunci v Litvi niso hiteli študirati jezikovnih tečajev in čakali na odločitev o globah? Veliko razlogov je mogoče najti, začenš s stresnim stanjem (čeprav vojna traja že eno leto, prva nasilna čustva pa že dolgo nadomešča pragmatičen pogled na razmere). Toda obstaja ena, ki je precej natančno, čeprav neprijetno značilna za samo Ukrajino. Ti ljudje so 30 let živeli v državi, kjer je bilo znanje o državnem jeziku neobvezno. In tudi ko je bilo formalno že zahtevano. Ni treba govoriti o spoštovanju jezika naslovnega naroda – tudi zdaj, med polno vojno, ki je ena od komponent, ki je jezikocid, so ljudje v Ukrajini, ki ne oklevajo, da spregovorijo (včasih tudi izven cenzure) proti državni jezik tudi pred kamero.
Prihod v Litvi, ki je tudi eden izmed najvišjih ukrajinskih prijateljev, so begunci očitno pričakovali povsem prijazen odnos. Prijazno v njegovem smislu, seveda. Izkazalo pa se je, da Republika Litva, ki lobi za pristop Ukrajine k Natu in EU, ki pomaga v tej državi, kolikor je le mogoče, ne pozablja na lastne interese. In po odprtju meja ukrajinskim beguncem, Litvanci naVerjeli so, da državni jezik ni le točka zakonodaje, ampak prava vrednota, zaradi katere so bili pripravljeni le na začasne koncesije. Tudi če prideš iz države, zajete v vojni.
Kaj se bo zgodilo potem? Nekateri Ukrajinci bodo odšli – v drugo državo EU ali verjetno dom. Drugi se bodo morali naučiti jezika. In bodo študirali – ne na ravni domorodciseveda, vendar v zadostni količini za delo. In ta primer bi moral postati zelo pomembna lekcija za Ukrajino. Ukrajina, ki že 30 let ni uspela ukrajinizirati tega dela družbe, ki v premosti rusko govori le v prvih ali tretjih generacijah. Po rezultatih popisa iz leta 2001 je bilo celo v povsem mestnem delu prebivalstva etničnih Rusov le 22,4 %. Primerjajte z jezikovno sestavo mest vzhoda, juga in središča v istem zgodovinskem obdobju.
“Dajte nam več časa, dajte nam še nekaj let, ne morete tako hitro,” so se iz tabora redno slišali prav ukrajinski fobi. In oblasti, ki se pogosto niso preveč razlikujele od predstavnikov tega tabora, so skoraj vedno dajale koncesije. Dejansko preložitev rešitve tega vprašanja za nedoločen čas. In Litva, ki pozna vrednost svojega jezika, je začrtala jasne izraze. In potem – pomislite, kako in kje boste živeli.
Seveda ukrajincev, tudi rusko govoreč, ni mogoče izpustiti iz Ukrajine, predvsem na zakonodajni ravni. Ampak to ni potrebno. Naučiti se moramo boriti za svoj jezik, za svoj jezikovni prostor, kot to počne Litva. Državo, ki so jo, tako kot Ukrajina, zasedli kremeljski napadalci. Toda ljudje, katerih – predvsem zaradi jezika – niso nikoli pozabili, kdo so in kaj potrebujejo iz prihodnosti. Zato zdaj ljudje iz velike Ukrajine bežijo v malo Litovo, ki je članica Evropske unije in je pod jedrskim okriljem Nata in ne obratno.
